Ljubljanski nadškof Stanislav Zore | (foto: Škofija Novo mesto / Rok Mihevc)
Nadškof Zore: Zelo me bolijo tiste grožnje …
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Pred nami je praznovanje božiča, ki ga bo tudi letos zaznamovala pandemija covida-19. A ljubljanski nadškof Stanislav Zore upa, da bomo kljub temu praznovali z vso hvaležnostjo, navdušenjem in slavljenjem Boga, ki se sklanja k nam. V pogovoru za naš radio in tednik Družina se je odzval tudi na grožnje, ki jih je v zadnjem času prejel bodisi on bodisi drugi, ki so vpeti v obvladovanje zdravstvenih razmer.
Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je najprej izrazil hvaležnost duhovnikom, ki so že med lanskim adventom odkrivali načine, kako ljudem v razmerah, kakršne so bile, vendarle posredovati veselo oznanilo Jezusovega rojstva: »Slišali smo, kako so tudi v nekaterih družinah prišli do spoznanja, da lahko zelo lepo in zelo poglobljeno praznujejo v krogu družine. Ne samo ob potici in čaju, ampak ob poslušanju Božje besede, ob molitvi, ob podelitvi misli, doživljanje Jezusovega prihoda. V teh družinah je bilo v resnici nekaj betlehemskega. Ta srečanja, ti večeri, so bila prava verska doživetja.« O bistvu praznovanja božiča pa meni: »Tudi, če bi bilo Božje Dete tisočkrat rojeno, če ni v tebi, je vse izgubljeno. Naj nam zunanje ne ugrabi notranjega. Iskreno preživet adventni čas, dobra spoved pred božičem, poglobljena molitev, branje in premišljevanje Božje besede, osebno in v družini. Vse te stvari so še vedno najboljše zagotovilo, da bo božič zares božič.«
Iskreno preživet adventni čas, dobra spoved pred božičem, poglobljena molitev, branje in premišljevanje Božje besede, osebno in v družini. Vse te stvari so še vedno najboljše zagotovilo, da bo božič zares božič.
Na vprašanje o cepivih, za odkritje katerih smo v Cerkvi lani v tem času še posebej molili, je odgovoril, da moramo biti zanje hvaležni, prav tako za prva zdravila. Zdaj pa je treba živeti človečnost. Te po nadškofovem mnenju ne bo brez pripravljenosti postati bližnji tistemu, ki nas potrebuje. »Kar pomeni: ne več jaz, moje pravice, moja svoboda, moja volja, moja odločitev, ampak, kje je moj brat,« in poskrbeti za soljudi kot usmiljeni Samarijan.
V času protestov proti »koronskim« ukrepom so se razširile grožnje, ki letijo na vse strani, tudi na škofovsko konferenco. Nadškof pojasnjuje, da izredne razmere, ki smo jim priča v pandemiji, potisnejo ljudi, njihova doživljanja in čutenja v skrajnosti. »Takšne skrajnosti kaže tudi nasilno izražanje, misli posameznika ali skupine, pa naj bo to na besedni ravni, na ravni protestov in celo na ravni groženj. Ob tistih grožnjah, ki letijo bodisi na Škofovsko konferenco bodisi name osebno, ostajam miren. Te se me ne dotaknejo. Zelo pa me bolijo tiste grožnje, ki so namenjene posameznikom, ki izgorevajo za to, da bi obvladali epidemijo, da bi okužbe obdržali znotraj še obvladljivih meja in res težko razumem, da ljudje ne vidijo 150 ali še več ljudi, ki dobesedno hropejo za življenje. To so trije avtobusi umirajočih. Pa tistih več sto, ki so stalno z njimi, da se tanka nit življenja ne bi pretrgala. Kako, da ne vidijo njihovih družin, zlasti otrok teh zdravnikov, medicinskih sester in drugih delavcev, teh otrok, ki so že mesece prikrajšani za mamo in očeta, ker sta ves čas v službi. Kadar pa nista, pa prihajata k sebi od vseh naporov. Takim ljudem groziti, istočasno pa računati s tem, da bom deležen njihove pomoči, če jo bom potreboval, tega pa ne razumem. In te grožnje me bolijo, zato prosim in tudi molim, da jih ne bi bilo več,« je dejal nadškof Zore.
Ob tistih grožnjah, ki letijo bodisi na Škofovsko konferenco bodisi name osebno, ostajam miren. Te se me ne dotaknejo.
Pravi, da ko se v tem času srečuje z različnimi neracionalnimi mnenji, prihaja do spoznanja, kaj pomeni nepremagljiva nevednost, o čemer so govorili za časa študija in je takrat to ostajal nekakšen pojem, ki naj bi opisoval določena stanja v človeku. »Zdaj pa, mislim, da to vidimo, in da to nepremagljivo nevednost doživljamo v teh ljudeh, ki neracionalno zavračajo besede, sporočila, povabila vseh teh duhovnih in strokovnih avtoritet. Zato ne vem, če bodo dodatna pojasnila kaj zbistrila situacijo, vsekakor bo potrebne veliko molitve, da bomo vsi začeli bolj odpirati duha in srce Duhu,« je ugotavljal in se še enkrat zahvalil Radiu Ognjišče za nedavno sklenjeno molitveno spodbudo za zdravje in konec epidemije.
Med dogodke, za katere smo v letu 2021 lahko hvaležni, je poleg razvoja cepiv proti covidu-19 uvrstil sinodo, ki jo je želel papež Frančišek in jo je tudi začel oktobra v Rimu, teden pozneje pa smo jo začeli tudi v vseh škofijah po svetu. To je po njegovem mnenju čas poslušanja Svetega Duha in v tem tudi poslušanja drug drugega. Močno so nas nagovorili tudi prostovoljci Karitas, ki so v teh razmerah znali nadaljevati svoje poslanstvo. »Zaradi epidemije nihče ni ostal brez tega, kar potrebuje,« opaža nadškof. Med pomembnimi dogodki je navedel tudi nova škofa, Maksimilijana Matjaža in Andreja Sajeta. Sicer pa se mu zdi pomembno, da skuša vsak zase v svojem življenju odkriti, za kaj je prav biti hvaležen. »Ne morda, kaj mu je v tem letu najbolj godilo, ampak, kaj mu je pomagalo, da je naredil največji korak naprej v svojem osebnem življenju, pri duhovni rasti, odnosih z drugimi. Dostikrat to niso ravno prijetne zadeve, ki bi godile, pomagajo pa rasti, odkriti, kaj je takšnega v mojem življenju in biti hvaležen.«
Ne bodite zagrenjeni, ne tuhtajte, česa vam manjka, kaj vam je odvzeto, praznuje z ljudmi, ki so z vami, ki vas imajo radi in praznujte, prosim vas, tudi s tistimi, ki vas potrebujejo.
Ob sklepu je nadškof Zore tudi voščil: »Dragi dobri ljudje, najprej bi rad, da praznujete v zavesti, da Bog tega sveta ni izpustil iz rok. Še vedno je ta svet deležen vse Božje ljubezni in zato bo tudi letos v ta svet rodil svojega Sina, Jezusa, našega Odrešenika in našega brata. Potem pa bi rad, da vas Jezusovo rojstvo odpre za brate in sestre. Ne bodite zagrenjeni, ne tuhtajte, česa vam manjka, kaj vam je odvzeto, praznuje z ljudmi, ki so z vami, ki vas imajo radi in praznujte, prosim vas, tudi s tistimi, ki vas potrebujejo. Oboji vas bodo napolnili z veseljem in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Zato blagoslovljen božič in veliko Božje bližine v novem letu, ki nam bo podarjeno, zato, da ga zaznamujemo, preživimo, napolnimo z dobrim, kot Božji otroci, kot ljudje, kot bratje in sestre med sabo.«
