Šest let zapora po krivici ga ni odvrnilo od duhovništva

Naš gost 31. 10. 2021, 11:18 Matjaž Merljak

Kako močna je lahko božja volja, da tistega, ki ga izbere za duhovni poklic tudi pripelje do tega? To smo lahko spoznali v tokratni oddaji Naš gost. K pogovoru smo povabili letošnjega biseromašnika, 93-letnega prelata Vinka Prestorja.

Iti v zapor zato, ker si napisal pismo? 19-letni Vinko Prestor je pomagal sosedi napisati nekaj besed za njenega fanta, ki je bil pobegnil na Koroško kot domobranec. Napisal je, da ga soseda še ljubi, da nima drugega fanta in ga čaka. Dodal še nekaj besed in pozdrav za sestro. Pismo je prišlo v roke napačnim ljudem in zato so nekega večera v aprilu 1948 v gozdu ustavili miličniki ter ga odvedli na zaslišanje. Na montiranem procesu je bil obsojen na 17 let strogega zapora, 5 let odvzema državljanskih pravic, 5 let izgona iz domačega kraja in prepoved študija v Jugoslaviji. Očitali so mu klerikalizem, namero, da bi šel kot odličnjak študirat za duhovnika.

V zaporu v Ljubljani je bilo težko. Najbolj mučno je bilo, ko je bil 9 mesecev brez vsakega dela. Ko so ga prestavili na Ig, je bilo lažje, ker so bile tam tudi različne mehanične delavnice. Nekaj časa je delal elektromotorje, kasneje je delavnico tudi vodil. Nato je bil poslan v Škofjo Loko ... Veliko odgovornih nalog so mu zaupali. Udba ga je želela pridobiti za tožarjenje.

V sebi je nosil Gospodov klic. A ko je v zaporu razmišljal, kako bo, ko se bo to končalo, je pomislil tudi na medicinskega tehnika. Po šestih letih, šestih mesecih in štirinajstih dneh je bil pomiloščen. "To je bilo veliko olajšanje in priznanje od zgoraj." Potrudil se je, da bi najprej dokončal gimnazijo. To mu je uspelo novembra leta 1954, nato je naredil maturo in se vpisal na Teološko fakulteto. 29. junija 1961 ga je v duhovnika posvetil škof Anton Vovk. Takrat je imel 32 let.

Biti duhovnik ni poklic, to je poslanstvo in življenje.

Deloval je kot stolni vikar v ljubljanski stolnici, na novoustanovljeni župniji Svetega Križa Ljubljana-Žale, deset let na Vrhniki in pet let v Kamniku, nato pa je bil stolni kanonik in odgovoren za vrsto služb. Od upokojitve leta 2004 deluje kot duhovni pomočnik v domači župniji Šenčur. Letos so tam pripravili slovesnost ob njegovem biseromašnem jubileju.

Še ena slovesnost je bila v rojstni vasi Voklo. Tam se je rodil 5. julija leta 1928. V družini, kjer se je delo prepletalo z molitvijo, se je rodilo osem otrok. Spominja se Kongresa Kristusa kralja, ki je bil leta 1939 v Ljubljani. Naslednje leto se je vpisal na gimnazijo v Kranju. V času vojne so jo Nemci ukinili. Hodil je v nemško gimnazijo, bil je doma in pomagal na kmetiji, iz Ljubljane je dobival gimnazijske knjige.

Po koncu vojne sta z očetom pobegnila na Koroško. Po dobrem mesecu so jih s Koroške vrnili v Jugoslavijo. Na poti je doživljal strašne stvari, v Škofji Loki so z njimi delali surovo. Ko se mu je uspelo rešiti, je komaj 17-leten odšel za pol leta v vojsko. Potem je nadaljeval s šolanjem na gimnaziji, hitro nadoknadil zamujeno in z odliko končal. Dobro mu je šla matematika ... Nadaljevanje zgodbe že poznamo.

Gospodov klic je zaslišal že v prvi gimnaziji. Vzor mu je predstavljal tedanji katehet in kaplan Lojze Žitko. Kaj mu pomeni biti duhovnik? "Biti duhovnik je biti kot apostol, po njih se ravnati, tudi za ceno smrti. To je prvo. Če na to nisem pripravljen, nisem pravi in iščem sebe. Ampak jaz sem zadnji."
Dodal je, da mnogi duhovniki iščejo sebe in razvedrilo za sebe. Temu se je treba izognit, pravi. Ko so ga prišli z raznih turističnih agencij prosit za duhovno vodstvo, je zavrnil: "Jaz nisem bil posvečen za turizem, ampak za čisto nekaj drugega ... drugačne vrste turizma!"