Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Barbara Štimec in njena cika (foto: Osebni arhiv)
Barbara Štimec in njena cika | (foto: Osebni arhiv)

Barbara Štimec: Od arhitektke do kmetice

15.10.2021, 06:23 Robert Božič

V kanjonu reke Kolpe, v majhnem zaselku Mlin Grbac, ki ga pisni viri prvič omenjajo že leta 1494, na ekološki kmetiji živi in ustvarja zanimiva družina. Srce te družine je žena in mama, ki se je v to okolje zaljubila v trenutku, za to pa je pravzaprav kriv njen mož, ki jo je tja še kot fant peljal na prvi zmenek.

A to ni edina njegova »krivda«, v letih skupne poti se je namreč nabralo še veliko takih »slučajev«, ki zdaj na tak ali drugačen način zaznamujejo njihovo življenje.

Najraje preprosta kmetica

Barbara Štimec, po izobrazbi arhitektka, je v vsakdanjem življenju najraje preprosta kmetica. Pravi, da stika z naravo, zemljo in živalmi ne bi zamenjala za nič na svetu. Še posebej blizu so ji cike, ki so še eno »zanimivo naključje«, ki se je zgodilo. In prav zaradi njene velike ljubezni do tega avtohtonega slovenskega goveda jo pozna veliko ljudi na vseh koncih naše domovine.

V družbi ovčk
V družbi ovčk © Osebni arhiv

Cike – največja ljubezen

»Imamo približno 15 ha obdelovalnih površin. To niso ravnine, to ni primerno za kakšno poljedelsko pridelavo, od zahoda do vzhoda pa so parcele razpršene na dobrih 15 kilometrih. Edini način da jih obdelamo, da jih vzdržujemo kot kulturno krajino je, da jih pasemo. Najprej smo pasli kozice, potem po enem čudnem naključju pa se je zgodila moja velika ljubezen, cike,« pravi Barbara.

Krave znanjo ljubezen in naklonjenost izraziti tudi z jezikom....
Krave znanjo ljubezen in naklonjenost izraziti tudi z jezikom.... © Osebni arhiv

Celotno zgodbo o cikah nam je poleti zaupala v pogovoru za oddajo Naš gost in nam pojasnila, zakaj njihova ekološka kmetija spada med t.i. ARK kmetije, ki skrbijo za ohranjanje genetske dediščine naših prednikov.

To je vztrajanje v nečem kar imaš rad, kar ljubiš!

»Zelo težka je, čedalje težja. V kmetijstvu so trenutno razmere majhnim kmetijam, kamor mi sodimo, kljub temu, da imamo skoraj 40 glav živine, so zelo nenaklonjene. Smo neintenzivna kmetija, težko živimo s tem. Življenje nas potiska v mnoge odločitve, z možem sva oba poleg kmetije še v službi, upava na boljše čase, vztrajava ... To je vztrajanje v nečem kar imaš rad, kar ljubiš in to slej ko prej prinese tudi sadove.«

Veselje, zadoščenje in hkrati velika skrb ter upanje

»Verjetno je za vsakega starša neke vrste zadoščenje, ko vidiš, da si predal svoje znanje, svoje navdušenje tudi na otroke. Seveda vidijo in občutijo tudi slabosti, vidijo garanje, ampak, ko vidiš, da si prenesel ljubezen, da tudi oni sami z zanosom govorijo npr. o cikah, da s ponosom povedo, da so doma in rastejo na kmetiji, te to navdaja z veseljem.«

Slap Nežica in voda, ki zaznamuje življenje na otoku Mlin Grbac
Slap Nežica in voda, ki zaznamuje življenje na otoku Mlin Grbac © Osebni arhiv

»A hkrati so tu skrbi, ker smo (kot družba) na eni prelomni točki, kjer se sprašujemo, ali bo na kmetijah lahko življenje še naprej potekalo, ali se bo lahko z delom na kmetiji preživelo. Upanje mi daje tudi to, da vse to ne delamo samo zaradi denarja, ampak tudi zaradi osebnega zadovoljstva.«

Šefica, ki ni šefica ampak je medvedka

Na kmetiji Mlin Grbac živali vsak dan premikajo na nov pašnik, To pomeni vsakodnevno podiranje in postavljanje ograj, ki jim vzame veliko dela, je pa to edini način, da svoje živali obvarujejo pred zvermi. Barbara nam je zaupala zgodbo o medvedki, s katero se že leta srečujeta in kjer je kristalno jasno, kdo je šef. »To je šefica, ki mi sledi, ona pogojuje moj ritem življenja, to je medvedka, ki ima letos tri mladiče, ki jo redno srečujem, pred katero občasno bežim, pred katero skušam zavarovati svoje živali. To je ta naša realnost, ki jo večina v Sloveniji ne pozna in ne razume. Sobivanje je daleč od tega, da bi to lahko bil pravi izraz. Nekako skušam v spoštovanju do nje živeti, pa vendar je to izredno težko, ker je tudi moja odgovornost v tem, da tudi jaz zaščitim svoje otroke.«

Šefica z mladiči?
Šefica z mladiči? © Osebni arhiv

Dar pripovedništva in ubeseditve notranjega doživljanja

»Naravo in življenje nasploh doživljam zelo barvito in pisano. Je res je, da imam dar, da to tudi ubesedim ... pri tem izhajam iz sebe, iz svojih doživljanj, občutij, sigurno se čuti da globoko doživljam naravo. Bolijo me spremembe, ki se dogajajo v današnjem svetu, boli me izkoriščanje narave samo v lastno korist ... jaz mislim, da na ta način, ko pišem skozi sebe in o vsem kar doživljam, bom mogoče koga ganila, bom nekomu spremenila pogled na naravo in da moramo doživljati lepo tudi v tisti mravljici, ki leze, opaziti ptico, ki jo prej sploh nismo slišali, doživljati vse barve spreminjanja listja od zime do pozne jeseni ... Želim da ljudje razmišljajo ob tem, ko berejo moje zapise.«

Jesen je moj čas

»Jesen je moj čas. Jeseni smo kupili to domačijo, in ta vonj jabolk, zorečoih jabolk, me je tako očaral, ta domač vonj po pečenih jabolkih v »šporgetu«, zakurjenem na drva, to je tisto kar me očara. Jesen, vedno jo komaj dočakam.«

Drugačno, sorodno, isto...

»Želja je mnogo, načrtov je mnogo. Pa vendar sem v tistih letih, jaz pravim na pragu jeseni, mojega najljubšega časa, ko že lahko uživaš in žanješ sadove svojega dela. Z veseljem vse to predajam naprej, vidim veselje, vidim želje, ki smo jih zbudili v otrocih, in to je tisto, kar je prihodnost kmetije. Njihov pogled, pogosto drugačen, spoštujem njihovo željo po prihodnosti, njihov pogled na življenje, ki je včasih drugačen včasih soroden, včasih isti,« je v oddaji Naš gost avgusta zaključila Barbara Štimec.

Svetovni dan kmetic

Pred 26-timi leti je Organizacija združenih narodov 15. oktober razglasila Svetovni dan kmetic. S tem je želela opozoriti na pomembno družbeno vlogo kmečkih žena povsod po svetu. Marsikje po svetu so namreč kmečke žene in dekleta še vedno odrinjene iz javnega življenja in tudi zapostavljene. Tudi pri nas v Sloveniji velja, da je vloga žene in matere na kmetiji tista osrednja, ki kmetijo drži skupaj in žal kot taka marsikdaj v družbi tudi spregledana.
Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Kmetijstvo

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...