"Nekateri trdijo da smrt vodi v nič. To so lahkoverni ljudje ki jih je strah nesmrtnosti duše." Fabrice Hadjadj | (foto: Aron Visuals / Unsplash)
Kaj se zgodi, ko mejo življenju postavljamo sami?
Novice | Marjana Debevec
Društvo Srebrna nit je predstavilo predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Javna razprava o omenjenem zakonu bo trajala šest mesecev.
Predlog zakona predvideva pomoč pri samousmrtitvi, evtanazija je mogoča samo takrat, kadar pacient iz objektivnih razlogov ni zmožen samostojne izvedbe samomora. Po besedah predlagateljev zakon omogoča svobodno odločitev posameznika, da se odloči za končanje svojega življenja.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je že sama uzakonitev smrti na zahtevo pritisk na posameznike, za katere na primer dolgo skrbijo njihovi domači, ali pa živijo v težkih razmerah. Prav zato zdravniki opozarjajo, da bi bilo treba veliko več pozornosti nameniti paliativni oskrbi; biti blizu človeku, ki trpi. »Želja po evtanaziji je dostikrat klic na pomoč, ker bolnik trpi: dajte mi pomagat. Poskrbeti moramo predvsem za mirno umiranje oziroma iztek človekovega življenja,« je nedavno poudaril predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Pavel Poredoš.
Vodja paliativnega tima za Gorenjsko dr. Mateja Lopuh pa je povedala: »Naši bolniki, vkolikor imajo dobro urejene simptome napredovale bolezni, si ne želijo zamuditi niti enega diha, ki jim je odmerjen v sklopu te njihove bolezni. In si ne želijo predčasne smrti.« Evtanazija namreč po besedah strokovnjakov ni dostojanstvena smrt; dostojanstveno je človeka spremljati v zadnjem obdobju življenja.
Nevarnosti podobnih zakonov pa so poleg številnih možnosti zlorab tudi njihova razširitev ne več samo na neozdravljivo bolne ljudi, ampak tudi na duševno prizadete ali dementne osebe in celo na ljudi, ki so naveličani svojega življenja. Žal vidimo, da v nekaterih državah na ta način usmrtijo že tudi otroke. »Belgija ima zakon, da lahko dvanajstletni otroci že odločajo o svojem življenju. Lahko si predstavljamo, kako je v takšnih letih včasih težko sprejeti sebe in recimo tudi v tem primeru svojo bolezen. In kako lahko potem že recimo najstniki, ali želijo še živeti, ali ne več,« je na okrogli mizi v Krškem poudaril moralni teolog dr. Roman Globokar.
Ko namreč enkrat postavimo mejo življenju smo podrli jez, katerega voda prodre do neslutenih razsežnosti razvrednotenja človeškega življenja in omejitev na njegovo uporabnost, lepoto, moč in zdravje.
