Nataša Ličen
Aleš Karba
Alen Salihović
Svete Višarje na prvi avgustovski dan v megli (foto: Matjaž Merljak)
Svete Višarje na prvi avgustovski dan v megli | (foto: Matjaž Merljak)

Romanje na Višarje kljub dežju, deloma na daljavo

02.08.2021, 09:04 Matjaž Merljak

Na Svete Višarje sta včeraj vabila Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov na 33. Romanje treh Sloveniji. Zaradi zelo slabega vremena je bil okrnjen tako program kot tudi število udeležencev. A sporočilnost in globina nista bila okrnjena, za to so poskrbeli dr. Maver, nadškof Hočevar in maturantje iz Argentine.

Kljub slabi vremenski napovedi, sta se organizatorja odločila, da romanje izvedeta na 1790 metrov visoki Marijini božji poti. Ker je okoli 10. ure, torej pol ure pred začetkom programa, nehala voziti gondola (ustavili so jo zaradi prihajajočih neviht), je veliko ljudi ostalo v dolini, tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, delegat za pastoralo Slovencev po svetu mons. Janez Pucelj in predavatelj, zgodovinar in latinist Aleš Maver.

Jutranja podoba Svetih Višarij
Jutranja podoba Svetih Višarij © Matjaž Merljak

Po nekaj dolgih minutah čakanja v vetru in močnem dežju, ki ga je z igranjem krajšal Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov, je organizatorjem le uspelo vzpostaviti telefonsko zvezo z dolino in dr. Aleš Maver je nekaj misli le podelil za približno 50 romarjev na ploščadi za cerkvijo.

V celoti boste misli iz predavanja "Čas prostosti: V čem se je leto 1991 razlikovalo od naših dni?" posredovali v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini, 8. avgusta 2021.

Udeleženci na ploščadi za cerkvijo poslušajo predavatelja iz doline
Udeleženci na ploščadi za cerkvijo poslušajo predavatelja iz doline © Matjaž Merljak

Razmišljal je o času pred 30 leti in danes. Takratni čas je imenoval čas prostosti, čas svobode, sedanjega pa čas napetosti. Po njegovem so k spremembam v Sloveniji pred tremi desetletji prispevali: drastično zmanjšanje verodostojnosti vladajočih, gospodarska kriza v Jugoslaviji in zaskrbljujoči trendi pred prevlado srbščine. Podčrtal je pomembno vlogo Janeza Pavla II., saj da je redko kateri papež zastavil toliko moči v svojem pontifikatu uresničitvi neke družbene vizije kot prav on. Njegova je zamisel, da mora Evropa dihati z obema pljučnima kriloma. Po beseda Aleša Mavra je misija pontifikata sedanjega papeža Frančiška povsem drugačna. Na nerazumevanje položaja kažejo tudi odzivi na aktualno dogajanje na evropskem Vzhodu.

Če smo pred 30 leti v Vzhoda vsi gledali poti Zahodu, sta danes Vzhod in Zahod daleč vsak sebi. Kot da je konservativni tok na Zahodu v zadnjih letih izgubil temelje. Predavatelj se je vprašal, ali je možno čas svobode povrniti. Potrebno bi bilo, da evropski Zahod prisluhne Vzhodu, saj mora Evropa dihati z obema pljučnima kriloma. Drugo pa je, da se konservativni tok v Zahodni Evropi osamosvoji od liberalnega. Aleš Maver vidi pomembno vlogo Slovenije pri tem procesu.

V cerkvi je vendarle bilo nekaj romarjev
V cerkvi je vendarle bilo nekaj romarjev © Matjaž Merljak

Opoldan se je v cerkvi začela sveta maša. Somaševanje je vodil beograjski nadškof Stanislav Hočevar, z njim so somaševali Zvone Podvinski (slovenski duhovnik na Švedskem), Martin Retelj (slovenski duhovnik v Stuttgartu) in misijonar v Afriki Danilo Lisjak. Nadškof je pred zbrane vernike postavljal vprašanja o življenju: "Ob tolikem današnjem globaliziranem blebetanju, ob kričanju tolikih medijev in toliko agresivnih glasov je zares prav osrečujoče tu na višavah slišati samo nevsiljivo Besedo, Besedo večnosti, učlovečeno Besedo. Ob opazovanju tolike družbene destruktivnosti, ob tolikih elementarnih nesrečah, ob vesoljnem sprehajanju in mutiranju virusov in plesu pandemij, je zares več kot užitek - uživati živi Kruh, Kruh življenja." Opozoril je na tiste, ki z neprestanim godrnjanjem, s svojo jezo in protesti, oskrunjajo 'puščavo' kot prostor spoznanja, spreobrnjenja in rasti. "Namesto, da bi pot razumeli kot edini način sledenja cilju in utrjevanja občestvenosti, rajši gledajo v preteklost, gledajo na čebulo in lonec mesa; na deželo sužnosti in zato v deželo smrti, v deželo neidentitete, v deželo nesvobode; neodgovornosti, strankarstva in razdelitev."

Nadškof in somaševalci v cerkvi
Nadškof in somaševalci v cerkvi © Matjaž Merljak

Po sveti maši, ki so jo s petjem sooblikovali pevci iz Zagradca pri Stični, je kar v cerkvi potekal nastop lanskih maturantov iz Argentine, skupine Rast 49. Hkrati se je zaključil tudi program tokratnih Višarskih dnevov mladih.

Rast 49 sestavlja 16 mladih iz Buenos Airesa in matrurantka iz Bariloč. Študijski del obiska so že opravili, pred njimi je le še turistični del: ker se v juliju niso mogli udeležiti mladinske poletne šole v Ljubljani, so jo obiskovali virtualno, zdaj pa bodo obiskovali slovenske kraje. Nastop so začeli pripravljati pred letom in pol. Ideja je njihova, torej maturantska, želi so narediti poklon starim staršem. Marca 2020 so začeli z vajami, nato so jih - plese in recitacije - imeli virtualno. Letos so zopet lahko imeli vaje v živo, a imeli so dobro podlago. To sredo, 4. avgusta zvečer, naj bi imeli nastop v Logatcu.

Nastop skupine Rast 49
Nastop skupine Rast 49 © Matjaž Merljak

 

Dr. Aleš Maver: Čas prostosti

(objavljamo z dovoljenjem avtorja)

Mogoče odločitev, da predavanje o letu 1991 in naših dneh zaupajo meni, ni bila najboljša. Že takoj na začetku se moram namreč spovedati, da sodim med vernike v to leto in čas pred njim, da na podlagi takratnih dogodkov ocenjujem številne pojave doma, v Evropi in po svetu in da si ne dam zares reči, da to obdobje ni bilo dosedanji vrhunec zgodovine, česar kot zgodovinar seveda sploh ne bi smel početi.
To je toliko bolj nenavadno, ker se sicer z naslado norčujem iz vernikov v druge, poprejšnje revolucije in prelome. Leta sem potreboval, da sem se vsaj za silo spoprijateljil s štajerskim velikanom, prelatom Francem Kovačičem, po katerem se imenuje celo naše mariborsko zgodovinsko društvo. Pa je bil edini možev greh, da se je nespodobno navduševal nad slovenskim vstopom v Kraljevino SHS in v njem gledal tako rekoč zveličavno dejanje. Čeprav ga danes vsaj približno razumem ali ga poskušam razumeti, gledam v njegovem pridušanju nad mladimi, ki da ne cenijo dovolj južnoslovanske države, še vedno zgolj stokanje starca, ki ga je povozil čas. Enako neprizanesljiv sem seveda do vernikov in vernic v revolucijo leta 1945 in v zadnjem obdobju tudi do posvetnih in cerkvenih vernikov v revolucije v šestdesetih letih 20. stoletja v Evropi. V vseh si upam gledati domala smešne poveličevalce za vedno izginule preteklosti, ki nima z našimi dni nobene zveze. Precej manj kritičen pa sem do svojega odnosa do »svoje« revolucije. Zdelo se mi je pošteno, da omenjeno povem takoj, saj verjetno precej nižja vrednost mojih modrovanj, ki bodo sledila.
Ko imenujem leto 1991 čas prostosti, hočem s tem poudariti zase ključno značilnost sorazmerno kratkega kronotopa, ki ga v Sloveniji v glavnem zamejujeta letnici 1988 in 1992. Celo v demokratičnih razmerah in v okoljih z daljšim demokratičnim izročilom, kot je slovensko, so redki trenutki, ko je občutek prostosti bolj ali manj splošen. Iz evropske zgodovine poznamo celo zglede, ko sta nebrzdan občutek svobode in brutalna diktatura povsem skupaj, kot se je recimo zgodilo leta 1917 in 1918 v obeh fazah ruske revolucije. V takih trenutkih je bistvenega pomena, da se zruši zid strahu, ki je prej vladajočim omogočal nadzor nad prebivalstvom. V Sloveniji, Jugoslaviji in sovjetskem planetarnem sistemu je ob koncu osemdesetih let tako zrušenje zidu v glavah, ki mu je sledilo porušenje dejanskega Berlinskega zidu, omogočil kompleksen preplet okoliščin, ki je po eni strani ustvaril precejšnjo enotnost med ljudmi, da se »nekaj mora spremeniti«, po drugi strani pa močno načel verodostojnost oblastnikov. Tako pešajoče gospodarstvo in vsaj v slovenskem primeru tudi občutek, da prispevek v skupno malho bistveno presega tisto, kar Slovenija iz nje dobi, gotovo odigrata pomembno vlogo.
A »čas prostosti« je praviloma povezan tudi s krepitvijo skupnostnih identitet. In tu je za Slovence močan sprožilni moment uvajanje skupnih jeder v izobraževanju ob hkratnem strahu, da se bo »jugoslovanstvo« krepilo na račun »slovenstva«, kar bi v praksi pomenilo jezikovni povzdig srbščine na račun slovenščine. Omenjena točka je imela ravno tako močan združevalni potencial kot nezadovoljstvo zaradi praznih polic brez banan, bencinskih bonov ali deviznih depozitov. Velik del slovenske skupnosti je v teh ukrepih prepoznaval »izdajo« temeljnega načela, na katerem je temeljil že sicer slabo premišljeni, a v tedanjih razmerah neizbežni vstop v prvo južnoslovansko državno tvorbo po prvi svetovni vojni. Omenjeno načelo je bilo, da se položaja slovenščine in slovenske kulture v slovenskem delu Jugoslavije ne sme postavljati pod vprašaj. Zato ni presenetljivo, da je slovensko-srbski spor v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja edinkrat in začasno zamenjal srbsko-hrvaškega kot osrednji dogajalni lok v Jugoslaviji. Vprašanje slovenskega jezika je ob športu ena tistih redkih točk, na katerem je mogoče še celo danes vzpostaviti dokajšnjo slogo med Slovenci. Bistveno manjša pa je, kot je bila še pred tridesetimi leti, zaloga kulturnih vsebin, ki bi jih velika večina našega občestva prepoznala kot bistvene in skupne. Končno o tem priča že bistveno drugačna vloga pisateljskih združenj, v prvi vrsti Društva slovenskih pisateljev, pred tremi desetletji in danes. A tu smo že pri stvareh, ki naš čas ločijo od leta 1991. Vsekakor pa bi že zdaj izpostavil veliko vlogo identitetnih vprašanj v prelomnih časih, ko se zdi, da je vse mogoče. Zato ni presenetljivo, da je prevpraševanje jugoslovanske skupnosti, smiselnosti slovenskega vztrajanja v njej in tudi rigidnega in gospodarsko neuspešnega političnega sistema, naplavilo tesno povezavo med razmislekom o prihodnosti in razmislekom o preteklosti, pri katerem se je začenjal počasi kazati več kot vprašljivi in zlasti na revolucionarnem nasilju utemeljeni temelj povojne oblasti v Sloveniji. A če je v tem pestrem čilimu, ki je bil stkan zaradi zunanjih okoliščin, vsakdo našel kaj zase, to nikakor ni pomenilo, da so bile za vse ali vsaj za večino enako pomembni isti poudarki. Prav ob vprašanju, koliko se mora »nova« Slovenija iz časa prostosti distancirati od svoje obremenjene socialistične in jugoslovanske predhodnice, smo se Slovenci sorazmerno kmalu razšli. Vendar se je do konca »časa prostosti« v ožjem smislu zdelo, da bo mogoče ob osnovnem konsenzu o državni osamosvojitvi in prehodu v liberalno demokratično ureditev vzpostaviti vsaj zasilni konsenz tudi o zgodovinskih temeljih skupnosti, ki bi bili zdravi in kakršne so v tistih letih vzpostavljali v praktično vseh srednje- in vzhodnoevropskih državah.
Opozoriti je seveda treba, da Slovenija zunaj sovjetskega prostora vendarle celo v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo. »Prelom« je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990, za katero lahko rečem, da je slovensko volilno telo na nobenih kasnejših volitvah podobnega kova ni »preklicalo« in je torej svoji izbiri ostalo zvesto. Delno je »polovičnost« spodbujalo dejstvo, da je bilo treba v času prostosti voziti slalom med osamosvojitvijo in demokratizacijo, kajpak na škodo druge. Tej izbiri takratnih akterjev seveda ne kaže oporekati, ker bi bila konfrontacija ob osamosvajanju veliko bolj tvegana, poleg tega pa je bila podpora polni osamosvojitvi Slovenije sicer večinska, ne pa samoumevna in verjetno ne tolikšna, kot jo kaže plebiscitni izid. Zato si prej vladajoče strukture po eni strani vsaj po plebiscitu niso mogle privoščiti glasnega navijanja za obstanek v jugoslovanskem okvirju, Demos pa se ni mogel odločiti za neupoštevanje teh struktur. Obenem je šlo, kot rečeno, tudi za vprašanje ločevanja od povojne politične mitologije, kjer se večina Slovencev do danes ni (bila) pripravljena v polnosti soočiti s posledicami takega ločevanja.
V nadaljevanju naj opozorim na tri bistvene točke, na katerih se današnji trenutek razlikuje od časa pred tridesetimi leti. Seveda je tudi danes mogoče reči in zapisati tako rekoč kar koli, prav tako je mogoče pridobiti katero koli informacijo, vendar spremlja vse namesto občutka prostosti izjemna napetost. Ta ni lastna samo slovenskemu prostoru. Kje so torej razlike in njihove korenine?

1. Prva razlika izvira po mojem mnenju iz precenjevanja pripravljenosti struktur, ki so imele v Sloveniji, Jugoslaviji in srednji in vzhodni Evropi do leta 1990 v rokah škarje in platno, na spremembe in demokratizacijo. Tukaj je bilo verjetno premalo upoštevano, da je šlo porušenje zidu strahu za večino prebivalstva z roko v roki s strahom vladajočih elit, da bodo ob oblast, monopole, privilegije, v skrajni možnosti celo ob svoj obstoj. Pod težo teh zase »izrednih okoliščin« so bile pripravljene sklepati kompromise na družbenem, političnem področju, tudi na področju vprašanj istovetnosti. Bolj, ko je strah slabel, več energije so vlagale v ohranitev in obnovo svojih monopolov. V Sloveniji se je verjetno izredno negativno odrazila odločitev liberalnega dela nekdanjega Demosa, da leta 1992 vlado Lojzeta Peterleta pomaga zamenjati z vlado Janeza Drnovška, ki je bil ob Kučanu s svojim »jugoslovanskim« pedigrejem osrednji simbol dvoumnosti slovenskega prehoda.
Na evropski ravni se za nazaj kot glavna težava kaže neuspela demokratizacija v Rusiji. Tudi tam so v letih okrog 1991 doživeli kratkotrajno obdobje prostosti, za katero je bilo značilno tudi za to državo še nekoliko manj kot za Slovenijo značilno postavljanje komunistične preteklosti pod vprašaj. Na žalost je že v zgodnjem obdobju predsedovanja Borisa Jelcina, ki ga je prav čas prostosti naplavil na oblast, želja po obnovi imperija popolnoma zasenčila željo po demokraciji. Uveljavilo se je D'Annunzievo načelo, da »narod, ki osvaja svet, ne potrebuje notranje svobode«. Resovjetizacija ruskega prostora je pod Putinom nato močno napredovala, vseskozi pa je kot nekak »laboratorij« zanjo delovala sosednja Belorusija, ki jo je v položaj »države na preklic« ob pomoči domačega diktatorja Aljaksandra Lukašenke sicer spravil že Jelcin. Zatrtje demokratičnega gibanja v Belorusiji, za katero se je lani zdelo, da je ravno tako ujelo »milostni« trenutek prostosti, je potekalo in poteka povsem po sovjetoidnih notah, ki so pred tridesetimi leti delovale kot na zgodovinski odpad vrženo strašilo. Okoli Vladimirja Putina pa nastaja nekakšna »avtokratska internacionala«, saj je Putin ohranjanju svoje oblasti podredil celo širše geopolitične razmisleke in, da bi zatrl demokratizacijske težnje v soseščini, vzel v zakup odmik generacij Ukrajincev in Gruzijcev, v perspektivi morda tudi Belorusov, od Rusije. Nemoč evropskih demokracij v soočanju s to »avtokratsko internacionalo« in z oživljanjem sovjetizma je naravnost deprimirajoča. Na škandal pa meji navdušenje nekaterih evropskih konservativcev, tudi v srednji Evropi, nad domnevno »konservativno revolucijo«, ki jo od leta 2012 Putin izjemno uspešno trži. Pri tem večinoma popolnoma spregledajo, da je v ruskem primeru konservativna pravoslavna fasada zgolj na hitro naslikana na trdne sovjetoidne in nacionalboljševiške temelje, od katerih Putinov režim nikakor ne odstopa, saj so vsi njegovi poglavitni nosilci dediči »sovjetske patriotične vzgoje«, kot je to poimenoval sam predsednik.
2. Druga razlika zadeva razmerje med srednjo in vzhodno Evropo. V času prostosti ni bilo dvoma, da predstavlja zahodna Evropa svetilnik in ideal. Nam otrokom se je ta ideal prikazoval predvsem v igrač polnih trgovinah v Avstriji, kjer smo se počutili kot na drugem planetu, odraslim v prostorih svobode, ki so bili na voljo tamkajšnjim ljudem. V demokratičnih evropskih državah in v ZDA smo hkrati gledali neomahljive zaveznike na poti v demokracijo in samostojnost. Za Slovence je začasno streznitev prinesel predvsem trk z evropsko »trojko« med pogajanji za Brionsko deklaracijo, zlasti z nizozemskim zunanjim ministrom Hansom van den Broekom. A njihovo nerazumevanje je takrat še zasenčila podpora Nemčije in Avstrije, pa tudi hiter razpad federalnih struktur v Jugoslaviji jim ni dajal manevrskega prostora.
Danes, trideset let pozneje, mnogi v Sloveniji in srednji Evropi z nejevero zremo v vedno širši prepad med zahodom in vzhodom celine. Predsodki na obeh straneh so že zdavnaj zamenjali slogo, ki se je vsaj na zunaj kazala še ob širitvi Evropske unije. Za Slovence, ki smo navijali ali navijamo za ostrejši prelom s povojno komunistično preteklostjo, je zlasti težko razumljivo, da nastaja vtis, kot da bi nekateri predstavniki Evropske unije iz njenega najzahodnejšega krila mižali ob ohranjanju monopolov na podlagi povojnega obvladovanja srednjeevropskih družb ali bi v njih celo (sprevrženo) gledali branike proti domnevni novi vzhodnoevropski avtoritarnosti. Še posebej težko je sprejeti, da je takšna miselnost drugače kot pred tridesetimi leti, ko so bile razlike v pogledih posameznih evropskih političnih družin na razmere na vzhodu celine vendarle znatne, skoraj v celoti osvojila tudi zahodnoevropske konservativne in krščanskodemokratske stranke.
Tega bolečega preobrata v primerjavi s časom prostosti ni lahko pojasniti. Najprej je treba verjetno spet ugotoviti, da je evropski vzhod v evforiji obdobja, ko je bilo mogoče vse, velikodušno spregledoval nekatera znamenja dokaj mlačne podpore za svoja demokratizacijska prizadevanja na zahodu. Že takrat je bilo kot danes njihovo osrednje geslo »stabilnost«, ne glede na to, kdo jo je zagotavljal. Ideal je bil vzhod, s katerim bi se bilo potrebno čim manj ukvarjati, to pa so najbolj zagotavljali kar predstavniki po drugi svetovni vojni vladajočih sil, ki jih je zanimalo zgolj čim popolnejše obvladovanje »domače scene«, na evropski sceni pa so včasih uspešno nastopali kot dediči razsvetljenske misli v svojih okoljih in kot protiutež okorelim domačim konservativcem. Zdi se, da so bili slovenski postkomunisti v tem prepričevanju še posebej uspešni, čeprav se je med velike apostole liberalne demokracije prebil še kak bolj čudaški vzhodnoevropski lik, denimo Romun Ion Iliescu.
Tukaj je vzhodnoevropskim postkomunistom šlo na roko več dejavnikov. Prvi je bil in je panični zahodnoevropski strah pred vnovičnim vznikom srednje- in vzhodnoevropskih nacionalizmov kot posledica »časa svobode« in poudarjanja skupnostnih istovetnosti. Vendar je bila podmena, da so sovjetoidni režimi povojnega obdobja in njihovi politični dediči zavirali te nacionalizme, v veliki meri napačna. Dovolj je pomisliti na Todorja Živkova ali Slobodana Miloševića. Drugi je bil, da so socialistične režime v srednji in vzhodni Evropi marsikje na zahodu zlasti v duhu gibanj iz leta 1968 in na podlagi pomanjkanja lastne izkušnje dojemali kot nekakšno romantično alternativo svoji parlamentarni demokraciji. Tretji razlog, ki pojasni predvsem ravnanje sodobnih konservativnih in krščanskodemokratskih strank na zahodu, pa je v velikih premikih v zahodnoevropski politiki v zadnjih petnajstih letih.
Za obdobje po drugi svetovni vojni je bilo za zahodno Evropo značilno rodovitno ravnotežje med tistim zgodovinskim tokom, ki je pripisoval veliko vlogo krščanstvu, tudi tistemu v institucionalni obliki, in med tistim tokom, ki je nekako od velikih verskih vojn 16. in 17. stoletja v krščanstvu vse bolj gledal za Evropo zaviralno silo in je skušal njegov vpliv vsaj od francoske revolucije sistematično spodbijati. Ravnovesje je povzročilo, da nobena stran ni mogla zaiti v skrajnosti. Bistvena pri tem je bila številčna in tudi intelektualna moč konservativnega pola v obdobju po letu 1945. To ravnovesje se je po letu 2000 dramatično porušilo, tudi konservativni pol je sčasoma pristal na vodilno vlogo socialno liberalnih pogledov v družbi. Ta proces pa se na vzhodu seveda ni odvil, vsaj ne z enako silo.
3. Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je pravi izvor tega premika v tretji točki, ki loči leto 1991 in naš čas. Gre za vlogo Katoliške cerkve. »Čas prostosti« je v veliki meri in nespregledljivo sooblikovala Cerkev oziroma še natančneje papež Janez Pavel II. Verjamem, da je njegovo vlogo v prepletanju znotrajcerkvenih tokov v času njegovega papeževanja težje enoznačno ovrednotiti. Je pa kot eden redkih papežev v zgodovini za svojo vizijo preoblikovanja Evrope zastavil vse in dejansko pomembno prispeval k osvoboditvi evropskega vzhoda. Obenem je spodbujal zamisel o »dveh pljučnih krilih«, kar vključuje Rusijo, kot nujnem pogoju za to, da stara celina razvije vse potenciale. Danes bi bila seveda takšna posredniška figura med vzhodom in zahodom Evrope zelo potrebna. Vendar je od Katoliške cerkve verjetno ne kaže pričakovati. Sedanji pontifikat je v znamenju drugačnih prioritet, ki se precej ujemajo z zahodnoevropskimi pogledi. Odzivi na nekatere procese, recimo na ukrajinsko krizo, pa kažejo celo enako nerazumevanje evropskega vzhoda, kot je značilno za politiko na zahodu Evropske unije.

Seveda je vse to tudi posledica premikov, ki jih je doživljal najprej osrednji tok protestantizma, nato pa v zadnjih desetletjih tudi zahodnoevropsko katolištvo. Odmikanje od poudarjanja samostojne katoliške istovetnosti je šlo z roko v roki z liberalizacijo pogledov na mnoga družbena vprašanja. Zdi se, da se je ta trend iz zahodnoevropske katoliške teologije postopa prenašal v katoliško bazo in od tam v konservativno politiko. Sočasno je sedanji pontifikat še podčrtal pojav nekakšnega novega jožefinizma, ki se kaže na dveh ravneh, prvič kot zmanjševanju razlik med »oznanili« uradne zahodnoevropske politike in zahodnoevropske hierarhije in drugič kot želja po čim večjem priličenju trendom v osrednjem zahodnoevropskem toku. Po drugi strani vzhodnoevropske krajevne Cerkve še vedno vztrajajo pri močnem poudarjanju samostojne katoliške istovetnosti. Verjetneje je, da se bodo te razlike kratkoročno še poglabljale, kot da bi se zmanjšale.

Ob koncu je kljub občutku, da je napetost na skoraj vseh področjih zamenjala prostost izpšred treh desetletij, vseeno potrebno izpostaviti znamenja upanja. »Čas prostosti« se lahko ponovi. Ključ je predvsem v vzpostavitvi večjega ravnotežja med zahodom in vzhodom znotraj Evropske unije, kjer bi bilo potrebno vzhodnim zgodbam iz »časa prostosti« in tamkajšnjemu cenjenju skupnostne istovetnosti tako na posvetnem kot cerkvenem področju posvetiti več pozornosti. Drugič bi bilo skoraj nujno vzpostaviti več ravnotežja med konservativnim in liberalnim tokom v zahodnoevropski družbi in politiki. Zgledi iz druge polovice 19. stoletja, v avstrijskem kontekstu predvsem iz šestdesetih in sedemdesetih let, kažejo, da je to mogoče.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenci po svetu

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cerkev, križ, verniki (photo: Mateus Campos Felipe) Cerkev, križ, verniki (photo: Mateus Campos Felipe)

Kdo mora v cerkvah preverjati pogoj PCT?

Od 15. septembra naprej morajo vsi verniki, ki bodo prišli k sveti maši, izpolnjevati PCT pogoj - to pomeni, da morajo imeti dokazilo o prebolelosti, cepljenju oz. testiranju. Prav tako iz ...

Kamniško-Savinjske Alpe (photo: ARO) Kamniško-Savinjske Alpe (photo: ARO)

PCT ključ do uspeha, cepivo pa rešitev!

Poletje je v teh dneh nekoliko podaljšalo svoj rok trajanja in to se je ob koncih tedna poznalo tudi v naravi. Številni so zavili na morje, ob jezera, veliko se jih je odpravilo tudi v hribe. K ...