Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Marta Jerebič
Anton Tomažič (foto: NSi)
Anton Tomažič | (foto: NSi)

»Kalvarija 1945«

30.07.2021, 10:28 Tone Gorjup

Pred dnevi nas je presenetila novica o dokumentarnem filmu Misija Mangart, ki govori o smučarski tekmi na pobočju Mangarta, ki jo je v zadnjih dneh druge svetovne vojne organizirala 10. gorska divizija ameriške vojske. Film Chrisa Anthonya je bil pred tedni izbran za najboljši zgodovinski film na festivalu v Cannesu. Drobce tistega časa želi osvetliti tudi znani slovenski pravnik, inovator in politik Anton Tomažič. V ospredje želi postaviti Kalvarijo 1945.

Film Križev pot 1945 bi obravnaval le nekaj dni ob koncu maja in v začetku junija tega leta. Po scenariju, ki si ga je zamislil Anton Tomažič, se dogajanje začne na Vetrinsjkem polju, kjer so imeli Angleži pod nadzorom več kot deset tisoč razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, so jih naložili na vlake in jih tik pred mejo z Jugoslavijo predali Titovim partizanom. Sledi pripoved o poti prek Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem Rogu – ves čas ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju krvoločnih in pijanih varuhov revolucije ter tudi skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusa na križevem potu.

Anton Tomažič, tudi vi želite osvetliti drobce zgodovine ob koncu druge svetovne vojne, a gre za povsem drugačno zgodbo kot je smučarsko tekmovanje pod vrhom Mangarta. Poimenovali ste jo Križev pot 1945. Kaj želite v njej prikazati?

Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico in jasno ter uradno priznanje, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega.
Tragično dogajanje leta 1945 si ne zasluži večnega obeležja le v obliki fizičnega spomenika, temveč tudi nematerialnih umetniških del. Na žalost tudi 30 let po koncu totalitarizma družbeno ozračje še ni postalo dovolj sproščeno, da bi v trajen spomin na tragične dogodke nastala zadostna kvalitetna književna, glasbena, likovna in filmska dela.
Po moji oceni si pokol domobrancev leta 1945 zasluži tako monumentalno filmsko delo, da se bo lahko tudi v mednarodni javnosti postavilo ob bok filmu poljskega režiserja Andzeja Wajde o pokolu v Katinu leta 1940.

Od kje zamisel o filmu o dogodkih, o katerih se v domovini desetletja ni smelo govoriti in še danes ostaja zapleteno vprašanje, ob katerem se zgodovinarji ne morejo poenotiti?

Pri zasnovi scenarija sem se zavestno odločil, da mora film »igrati« predvsem na čustva. Na eni strani usoda nesrečnih vojnih ujetnikov, poražencev, izdanih in trpečih, na drugi strani pa pijano maščevanje zmagovalcev, ki sprošča najnižje strasti v posameznikih, za katerimi stoji totalitarna oblast. Tudi tujim gledalcem, ki o razmerah v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne ne vedo kaj dosti, filmska zgodba ne bo povedala skoraj nič o pravkar končani vojni, okupaciji, partizanih, domobrancih, državljanski vojni, narodno-osvobodilni borbi, kolaboraciji. Jih bo pa morda vzpodbudila, da bodo sami poiskali kaj več informacij, da bi lahko razumeli okoliščine filmske grozljivke o nekaj peklenskih dnevih, kateri so bili priča.
Kot avtor scenarija se pri pisanju nisem izmislil skoraj nobenega dogodka in okoliščin. Izhajal sem izključno iz številnih dobro opisanih spominov ljudi, ki so vse to preživeli, vendar pa sem jemal od vsakega nekaj, spremenil imena, po potrebi pa tudil vrstni red.

Je možno izdajo Angležev, vračanje domobrancev in povojne poboje verodostojno prikazati v filmu, kakor ste si ga zamislili, ali želite gledalca le spodbuditi k razmišljanju?

Morda pa bodo gledalci, predvsem tuji, pa tudi mnogi domači, le presenečeno spoznali precej zamolčano zgodovinsko resnico: o tragični izdajalski vlogi angleške vojske, ki je že v povsem mirnem času imela vse pod kontrolo, pa je vendarle zvijačno predala desettisoč vojnih ujetnikov Titovim silam, pri čemer je bilo povsem jasno, da jih čakajo takojšnji izvensodni poboji.

Do kam ste prišli s svojimi načrti?

Doslej je bila moja pobuda sprejeta zelo pozitivno od vseh, katerim sem jo posredoval. Predvsem me veseli pozitiven odziv strokovnjakov, ki dobro poznajo zgodovinsko ozadje.
Preiskovalec množičnih grobišč in kriminalist Pavel Jamnik: "Gre za zelo korektno pripoved in predstavitev pričevanj preživelih. Sam bi nekako rekel, da gre za združene pripovedi v eno zgodbo, kakor so bile objavljene leta 1968 v knjigi V Rogu ležimo pobiti, ki je izšla v Buenos Airesu."
Lojze Peterle: "Dobro razumem za kaj gre. Prepričan sem, da se bo (enkrat) zgodilo. Včasih se nebo odpre. Pred tridesetimi leti se je. Tvoja knjiga je z resnico o komunističnem času prispevek k osvobajanju."
Mojo pobudo so podprli tudi vse druge osebnosti, na katere sem se doslej obrnil: Matej Tonin, Žiga Turk, Ivo Jevnikar, Slavko Kmetič, Andreja Valič Zver, Marko Pavliha, Vida Kokalj, Tone Rode, Margarita Maria Dolinar.
Kardinal Franc Rode: "Pozdravljam Vašo plemenito pobudo za film "Križev pot 1945", a se sprašujem če je v slovenskem okviru in glede na slovenske možnosti sploh uresničljiva. Brez sodelovanja - na primer Poljakov - se mi zdi načrt neizvedljiv..." Meni tudi, zato iščem partnerje predvsem tudi v tujini.

Ste zaenkrat sami ali sodelavce? Kako ste jih prepričali? Kako se razdeljena domača javnost odziva na vaše zamisli in kaj pravijo na tujem?

Direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Jože Dežman me je povezal z dvema dobrima poznavalcema te problematike v tujini, ki sta oba podprla projekt in me povezala še s tretjim: Grof Nikolai Tolstoy ("Popolnoma se strinjam, da je treba pozornost usmeriti na trpljenja žrtev in krivdo njihovih morilcev: torej Tita in njegovo morilsko tolpo.), Keith Miles ("Prebral sem sinopsis. Rad bi, da uspete v vašem podvigu. Mislim, da imate prav, da film snemate v tujini, da se izognete lokalnim obtožbam propagande.«). Prav tako Marcus Ferrar, avtor knjige, ki obravnava prav to problematiko Slovenia 1945.

Je pravnik, inovator in politik lahko tudi dober filmski ustvarjalec?

Če je moj scenarij dober, bodo drugi povedali. Moja mladostna ljubezen je bila film in če me ne bi starši pregovorili, bi šel po gimnaziji zagotovo študirat režijo.
Leta 1985 sem napisal scenarij ZLOM in ga poslal takrat največji (in najbrž edini) filmski hiši Viba film. Na moje presenečenje in veliko radost je bil sprejet in potrjen za izvedbo, saj je uspešno prestal številna strokovna branja. Že takrat sem dobil občutek, da za tem projektom stoji kar sam direktor Bojan Štih, ki je bil za tiste čase nenavadno močna osebnost in takšna avtoriteta, da si je lahko privoščil celo podporo disidentskim umetniškim gibanjem. Za režiserja je bil določen Jože Pogačnik, ki je takrat veljal za najboljšega aktivnega slovenskega režiserja. Imel sem to srečo, da sem ga dobro spoznal, saj sva se v pripravah na snemanje mojega Zloma sestajala na zaupnih pogovorih v kavarni hotela Slon. Producenti so me celo predstavili pisatelju Marjanu Rožancu, da bi pomagal »obdelati dialoge«.
Na realnih tleh pa sem pristal, ko je naslednje leto Bojan Štih umrl in so vodenje Viba filma prevzeli drugi, ki na mojo žalost niso bili dovolj »pogumni«, da bi še naprej podpirali že takrat kontroverznega režiserja in naš, za tiste čase, dokaj družbeno kritičen projekt.

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...