Državna proslava na Trgu republike | (foto: Rok Mihevc)
O praznovanju slovenske državnosti
Komentar tedna Lenart Rihar
Slovesnost ob dnevu državnosti še ni bila zajeta v petkove komentarje, zato ji danes namenjamo par besed. Kdor je bil pretekli petek tam, je lahko čutil zanos, ki nas je na istem trgu preveval pred tremi desetletji. Sanje, ki so nam jih dovolili za tisti davni dan, vendarle niso zamrle. Vztrajno nam sicer poskušajo jemati veselje do naše države, a niso uspeli. Še vedno znamo biti nanjo ponosni, še vedno smo zanjo iz srca hvaležni.
Eden od vrhuncev prireditve je bila s filmom in glasbo predstavljena Zdravljica. Znotraj nje je bil nekajsekundni posnetek ljudi, ki skozi režo v ograji iz bodeče žice bežijo iz socializma na svobodni Zahod. Moškemu uspe. Sledi mu ženska. Tek na življenje in smrt se konča hipoma, ko se zaplete v bodečo žico in jo vrže na tla. Ne vemo, kako se je končala njena pot. Vsekakor pa vemo, da bi lahko bila ta podoba, ki ti po telesu požene val groze, tudi podoba Slovenije, ko se je pred tridesetimi leti hotela rešiti socialističnega zatiranja in jugoslovanske bede. Pa hvala Bogu ni bila. Premalokrat pomislimo, kako je narodom, ki so še danes ujeti v ta režim. Prevečkrat pozabljamo, kako je bilo premnogim narodom pod tem režimom vse do devetdesetih let. Vključno s Slovenci. Preden smo podobe tistega časa razčistili in jih postaviti na pravo mesto, se je že začela razraščati nostalgija po istih strašnih režimih. Za normalnega človeka je to nekaj žaljivega in povsem nepredstavljivega.
Kako je lahko prišlo do tega? Vsa skrivnost tiči v tem, da se je demokratična stran ob vse večji objestnosti postkomunističnih strank prevečkrat umikala. Rezultat se v politični razporeditvi vidi tako, da so se stranke tranzicijske levice razširile, pomladni pol pa se je stisnil na tretjino političnega prostora. Gospodarstvo, medije, pravosodje, civilno družbo ista levica obvladuje v še veliko večjem procentu. Na ta način smo prišli do tega, da je vsako stališče, ki ni skrajno levo, zlahka obravnavano kot fašistično. Če kje izgubijo kak odstotek vseobsegajočega vpliva, vreščijo o totalitarni državi, ki da jo izvaja tisti ubogi procent ne-njihovih. Kar je najhuje, je to, da državo vidijo kot svoj kratkoročni poligon in bankomat in da se jim fučka tako za državo sámo kot za njene ljudi. To dokazujejo med epidemijo, to dokazujejo z internacionalizacijo svojih umazanih laži in to so dokazovali tudi z barbarskim protestom ob istem času in le nekaj sto metrov stran od jubilejne slovesnosti. A kot vemo, imajo te njihove značilnosti že dolgo zgodovino.
Ni je bolj groteskne stvari, kot so totalitarni simboli na praznovanju rojstnega dne demokratične države!
Tik pred proslavo je vodja ene teh skrajnih strank odpovedala udeležbo na proslavi, češ da ne bo praporščakov iz neke druge države, temelječe na protičloveški ideologiji in nasilju. Ni je bolj groteskne stvari, kot so totalitarni simboli na praznovanju rojstnega dne demokratične države! Posebej zato, ker je država nastala prav iz preloma z vsem, kar ti simboli predstavljajo. Tudi uspešna je toliko, kolikor je bil ta prelom radikalen. In obratno: kolikor nismo s totalitarno ideologijo presekali, toliko imamo na podplatih lepila in uteži. Dobro pomnimo, da je bilo v prejšnji državi smrtno nevarno, dobesedno smrtno nevarno omeniti svobodno in neodvisno Slovenijo. Zato govorjenje, da je bila ustanovitev prejšnje, komunistične države temelj slovenske države, popolna kontradikcija. Če bi se te ideje, da je ustanavljanje totalitarne države temelj za novo slovensko državo znebil kdo v začetku devetdesetih, bi ga javno mnenje pospremilo v posebni javni zavod. Danes pa so vse glasnejši. Vsa ta dinamika lepo ponazarja, kako gresta jačanje političnih skrajnosti in ideje, ki so žalitev zdrave pameti, z roko v roki. Zato je bil vsak zaveden Slovenec in demokrat pomirjen, da so bili na slovesnosti navzoči le praporščaki Svobodne Slovenije.
Zato je bil vsak zaveden Slovenec in demokrat pomirjen, da so bili na slovesnosti navzoči le praporščaki Svobodne Slovenije.
Nasploh je proslava vlivala mirno samozavest zrelega naroda in odrasle države, občutek vpetosti v lepe medsosedske odnose in v Evropo, ki ni nastala iz kaprice, pač pa iz zavezanosti, da se hude preizkušnje, ki so jo stiskale sredi prejšnjega stoletja, nikdar več ne vrnejo. Program je bil sestavljen tako, da je lahko vsakdo dobil kaj zase, celota pa je odsevala dostojanstvo, hvaležnost in ponos. To pomeni, da so bile s slovesnostjo dosežene neke stopnje, ki jih kot narodna celota v resnici še ne dosegamo. Na to nas je opozarjalo surovo rjovenje z drugega konca Ljubljane. Je pa vsekakor proslava pokazala smer in vzdušje, ki smo ga zmožni, če se destruktivne sile uspe spraviti v razumne okvire. Vse, kar je naša naloga, je torej to, da skušamo vznik normalnosti, svobode, ponosa in upanja obdržati ter ga varno pripeljati tudi prek naslednjih volitev.
