Jože Bartolj
Miha Močnik
Marta Jerebič
Še kako drži! (foto: Gimnazija Želimlje)
Še kako drži! | (foto: Gimnazija Želimlje)

Peter Končan: Nekdo je vedno pripravljen prisluhniti in pomagati!

24.05.2021, 12:54 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo se na Marijin praznik posvetili mladim, sklepu šolskega leta, skrbem, ki so lahko povezane s prehodom v srednjo šolo, bivanjem v dijaškem domu. Različnih tem smo se lotili s Petrom Končanom, salezijanskim duhovnikom, vodjo Doma Janeza Boska na Rakovniku v Ljubljani. Z njim se je pogovarjal Jure Sešek.

Na Rakovniku je na god Marije Pomočnice kristjanov vedno živahno

»Za nas, salezijance, je praznik Marije Pomočnice kristjanov eden osrednjih, najlepših praznikov. Don Bosko je zelo poudarjal pobožnost do Marije Pomočnice, ki je naša velika priprošnjica in naš zgled, kako ravnati v življenju. V tem smislu lahko Marijo zelo posnemamo in se ji hkrati tudi priporočamo. Ko opazujem ljudi, ki prihajajo na Rakovnik v cerkev, v njihovih očeh razberem, koliko je zaupanja do Marije. Prihajajo z različnimi stiskami in pridejo po mir, po moč, po tolažbo. Marija nas notranje okrepi, nam dá novega zagona, novega duha in današnji praznik je zares čudovit. Mladim polagam na srce: zaupajte v Marijo! Don Bosko je ob koncu svojega življenja dejal: »Če bi še bolj zaupal v Marijo, bi lahko delal še večje stvari v življenju.«

Danes je res kriza vere, v družbi je manj normalno, da si veren, da zaupaš v Boga. Mladim je treba pokazati, kako se lahko Mariji zaupajo, priporočajo. Ko mladi začutijo, da jim je Marija blizu, da jim lahko stoji ob strani ob njihovem odraščanju, da lahko zato bolj polno živijo, jo vzamejo za svojo. Tisti, ki odkrije ta zaklad, z veseljem živi to pobožnost do Marije.

Naš gost je bil salezijanec Peter Končan
Naš gost je bil salezijanec Peter Končan © donbosko.si
Hvala za dobroto poslušalcev, hvala za lep odziv na Petkov dobrodelni večer za fundacijo Don Bosko

»Don Bosko je rekel: »Brez vas, dragi mladi in sodelavci, ne morem narediti nič dobrega. Sem samo ubogi revež, ki bi rad naredil nekaj dobrega, a če nimam sodelavcev odprtega srca, ki so pripravljeni nekaj dobrega narediti, je ves trud zaman.«

Hvala Radiu Ognjišče, ki je zavzeto in s srcem pristopil k dobrodelni akciji, pa vsem vam, dragi poslušalci. Smo kar malo ganjeni! Ko smo se naslednji dan pogovarjali, smo čutili res neizmerno hvaležnost in vaše zaupanje v Don Boskov sistem dela in v mlade, za katere delamo. Vsakič, ko čutiš tako dober odmev, si rečeš: splača se, še so ljudje, ki zaupajo v mlade, še so ljudje, ki jim je mar vzgoja in tisti, ki so pripravljeni nekaj dobrega narediti.

Vsak dober dar, ki ste ga namenili (finančni dar, molitev, dobra misel, dobra beseda o mladih, Don Bosku, salezijancih …) bo bogato poplačan v nebesih, v to smo prepričani. Salezijanci se večkrat v molitvah spomnimo na vas, dobrotnike, vas priporočamo k rakovniški Mariji Pomočnici, da bi vam tudi ona stala ob strani in pomagala v vaših stiskah. Vsak od vas ima tudi sam mnoge stiske, smo ena velika družina in si pomagamo. Ko nekdo potrebuje pomoč, stopimo skupaj, nismo sami in to je čudovito! Hvala, Bog lonaj.«

Stiske mladih ob zaključku šolskega leta

»Zaključek šolskega leta je zelo zahteven za vse. Že 20 let od blizu spremljam in vidim, da je »finiš« zahteven za mladostnike, starše, učitelje, vzgojitelje, za vse, ki smo takrat blizu. Takrat se stvari postavljajo na svoje mesto in mnoge stiske pridejo še bolj do izraza.

Starši so nemočni. Ko pride do pritiska, lahko zmrznemo, kar ne moremo več narediti tistega, kar bi lahko. Takrat je pomembno mladostnika slišati, biti ob njem in mu dati konkretno pomoč in odgovore, da lažje in bolje naredi obveznosti ob zaključku šolskega leta. Pomembna je umirjenost odraslih (staršev in učiteljev), da ne zganjamo prevelike panike,  da ne pritiskamo preveč, ampak na pravi način in pravo mesto, takrat se tudi lažje pride do dobrih rezultatov.«

Nasvet staršem ob zaključku šolskega leta

»Nujno se mi zdi, da vsak starš in odrasel, ki dela z mladostnikom, skrbi za dobro lastno psihohigieno. Najprej se moram jaz, kot oče, mama dobro počutiti v svoji koži in biti umirjen. Če nisem, mladostniku ne morem kaj dosti pomagati. Starša naj skrbita za dober medsebojni odnos, dobro okolje. Mladostniki potrebujejo stabilno okolje, v katerem se počutijo varne in kjer lahko predvidijo, kaj vse jih vnaprej čaka. Vzeti vsakega mladostnika kot individuum, kot posameznika. Ga začutiti, biti z njim, ga razumeti, kaj se z njim dogaja. Potem mu dejansko lahko pomagam in svojo pomoč usmerim v tisto področje, kar on v tistem trenutku potrebuje.

Med starši in mladostniki se pogosto prelomi ta vez, saj otroci v teh letih želijo pokazati svoj prav, želijo svojo pot, zato pogosteje pride do trenj, napetosti, krega in pristni stik, ki smo ga imeli prej, se zgubi. Kljub vsemu je treba imeti te otroke še vedno rad, še vedno prepoznati, da so dragoceni, čeprav gredo včasih mimo tega, kar bi si mi želeli. Ampak če ohranjamo to ljubezen do njih, če želimo biti ob njih, če razumemo, kaj se z njimi dogaja, če ne vzamemo tega kot napad nase (ni nujno, da je z nami nekaj narobe), je to širši kontekst pogleda na mladostnika. Pomembno je, da ga imamo.«

Dijaški dom je kraj, kjer se mladi veliko naučijo o sebi in o drugih, sobivanja, potrpljenja, komunikacije in še marsičesa ...
Dijaški dom je kraj, kjer se mladi veliko naučijo o sebi in o drugih, sobivanja, potrpljenja, komunikacije in še marsičesa ... © Gimnazija Želimlje

Odraščanje je polno sprememb, dvomov in iskanja odgovorov na najrazličnejša vprašanja

»Ko nekdo fizično pride v 1. letnik, so kakšni fantje še fantki, že čez kakšno leto pa postanejo možakarji, fizično se jim spremeni glas, izgled … To so najbolj vzgojno delikatna leta, ko pride do preloma otroštva do skoraj popolne odraslosti.

Na začetku pridejo vsi polni navdušenja, idealov, idej, kaj bi želeli narediti. Pogosto se naredi, da imajo veliko dejavnosti, po 1. letniku pa kar naenkrat izgubijo zanimanje za cel kup dodatnih stvari. Starše zaskrbi, ampak to je nekaj običajnega. V osnovni šoli želiš razširiti področja svojega delovanja, čim več stvari spoznati, ko prideš v srednjo šolo, je eden bistvenih poudarkov vprašanje: kdo sem jaz? Takrat se začneš sam s sabo veliko ukvarjati, s svojimi vrstniki, kako si sprejet, kaj narediti, da bom sprejet v neki družbi. Potem iščeš. Tudi mladostniki iščejo, ne morejo imeti kar takoj na začetku jasnih smeri in odgovorov. Če imajo ob sebi odraslo osebo, v katero zaupajo, ki jim lahko pomaga, jih ima rada, jih vidi, začuti, jih usmerja, pomaga, je to izjemno dragoceno. V salezijanskih ustanovah se trudimo za pristen stik z mladimi, trudimo se začutiti, kaj se z njimi dogaja in na njim primeren način odgovoriti na tisto težavo, ki jo oni v tistem trenutku čutijo.«

Staršem svetujem, da obdržijo stik z mladostnikom, da niso pretirano v skrbeh, naj zaupajo v te mlade, jim dajo oporo in jim hkrati pustijo svobodo. Če smo starši preveč zaščitniški in želimo vedeti za vsako stvar, kako bodo ti mladostniki odrasli v trdne in zrele osebnosti? To je nemogoče.

Ko pride konkretna stiska, je čas za konkretno pomoč in rešitve

»Ko nekdo ne ve, bo naredil nek predmet ali ne, je treba biti zelo konkreten. Mladega vprašam: kaj se s tabo dogaja? Morda ne razumeš te snovi? Če je ne razumeš, si poišči pomoč, vprašaj učitelja. Vsak učitelj ima rad, da se dijaki zanimajo za njegov predmet. Če ti gre nek predmet težko, se po uri ustaviš in prosiš za pomoč, za nasvet učitelja. S tem izgubiš strah pred učiteljem. Velikokrat imajo mlad podzavesten ali zavesten strah pred učiteljem, že samo zaradi tega strahu zmrznejo.

Ko zunaj šolskega časa kakšno besedo spregovoriš s tem učiteljem, ugotoviš, da je tudi on samo človek, da je prijazen. Tudi profesor vidi, da te skrbi, da si pri stvari, da se želiš izboljšati. Velikokrat imajo učitelji občutek, da je nekdo len, noče sodelovati, z zunanjim izgledom pa morda kaže čisto neke druge stiske in težave, ki jih ima.

Dijaki ne smejo misliti, da so "reveži", ki ne morejo ničesar narediti. Največkrat je napaka, da se usmerimo v tiste stvari, ki jih ne moremo spremeniti, tistega, kar bi pa lahko spremenili, pa ne naredimo.

»Vsakič komu, ki ima težave v šoli, rečem: si zbran pri pouku, si kaj zapisuješ, podčrtuješ, ko se učiš doma? Kakšen sistem učenja imaš? Vzameš samo knjigo in bereš ali si delaš tudi zapiske? Če imaš težavo, je ne zadržuj v sebi. Poišči si pomoč, lahko ti pomagam strukturirati čas, če si ga sam ne znaš. Če pa ne gre drugače, je treba poiskati zunanje inštrukcije, na koncu je tudi to lahko dobrodošlo.«

Vrnitev v šole po pandemiji je zelo stresna

»Več je stisk, več stresa, ker vsi učitelji želijo pridobiti ocene. Teh pritiskov je še več. Stiska korone je prinesla to, da se vsi zavedamo, da je učenje mnogo več kot filanje podatkov, študijski proces. Če bi bil, ni potrebno, da je šolski proces organiziran tako, kot je. Kmalu smo jasno opazili, da je učenje marsikaj drugega in mnogo več kot samo pridobivanje podatkov. Je tudi vzgojni proces, vse, kaj se dogaja takrat. To pa se dogaja v konkretnem stiku učitelj - dijak, razred med seboj, vzgojitelj. To je najbolj umanjkalo v tem vmesnem času.

Zelo občudujem vse učitelje, profesorje, kaj vse so naredili v tem času. Iz prve roke sem opazoval, kako so se mnogi trudili, kaj vse so morali v svoji glavi spremeniti, metode, ki so jih bili vajeni, so morali spremeniti, da bi z mladimi ohranjali to znanje in stik.«

Vse priznanje slovenskim učiteljem in profesorjem, ker so se zelo potrudili.

V tem času je bilo dragoceno, da so učitelji (vzgojitelji) in učenci obdržali stik

»Pomembno je bilo, da smo ohranjali nek stik, pa čeprav le virtualni. V dijaškem domu smo si zadali, da bomo imeli vsaj dvakrat na teden en daljši redni stik s skupinami. En stik je bil bolj vsebinski, druga pa je vzgojna skupina, ki se je dobila en večer, da smo malo poklepetali, zmolili, odigrali skupaj kakšno igrico in se o kakšni stvari pogovorili. To jim je zelo veliko pomenilo. Ko so mladi prišli po toliko mesecih nazaj, če ne bi ohranjali stika, bi morali začeti spet od začetka. Mnoge smo poklicali, vprašali, kako so, pomagali konkretno s kakšnim računalnikom, lahko so bivali v dijaškem domu, če so bile doma razmere nemogoče, če so kaj potožili, smo jih malo spodbudili.«

Ko gre dijak ob zaključku osnovne šole v srednjo šolo in dijaški dom na drugi konec Slovenije

»To je zelo težko obdobje za starše. Pogosto sem videl veliko strahu pri starših, tudi upravičenega strahu. Opazil sem solze, strah na obrazu staršev, ko so pripeljali otroke, ki so se odločili, da bodo šolanje nadaljevali daleč proč od doma. Kljub vsemu so še v tako nežnih letih, ko počasi zapuščajo otroštvo in se podajajo na pot odraslosti. Zelo je pomembno, kam gredo in kaj se z njimi dogaja.

Strah je nekaj običajnega, pomeni, da imate svoje otroke radi, da vam je mar za njih. Naj vam ne bo nerodno, če vas je strah. Ko si priznam, da me je strah, ugotovim, je ta strah upravičen ali ne? Kaj narediti, da bo ta strah manjši? Najprej zaupati v svojo vzgojo. Če ste se trudili 15 let, da ste otroka dobro vzgojili, zaupajte, da ste postavili dobre temelje in dobro opravili nalogo. Ne popolno, kar je nemogoče. Zaupajte v te mladostnike. Dajte jim priložnost, jih spodbudite. Ne nanje zvrniti vsega strahu. Prav je, da jih na določene stvari opozorite, pa ne preveč, da ne bodo šli s prevelikim strahom v svet.

Izjemno pomembno je, kakšno družbo si bo izbral vaš mladostnik (ali kakšna bo družba, ki bo izbrala njega). Treba je biti v stiku z njim, da se vidi, kje se giblje, s kom se druži, kaj se z njim dogaja. Priporočam, da v ustanovi, v katero gre, poiščejo nekoga, ki je vreden zaupanja, da lahko z njim ohranijo stik, da ugotovijo, kaj se z otrokom dogaja.

Če ga daš v neko ustanovo, pogledaš samo ocene in nimaš realnega stika, te je lahko bolj strah, kot bi te lahko v resnici bilo. Včasih pa te je strah premalo. Jaz sem bil včasih v Želimljah kar žalosten, ko je nekdo imel zelo lepe ocene, starši so to razumeli, da je z otrokom vse uredu in se sploh niso oglasili v dijaškem domu, da bi vprašali, kako je kaj z njegovim fantom, dekletom. Mi preživimo v dijaškem domu fizično več časa z njihovim otrokom kot oni doma. Če navežeš pristen stik, veš, kaj se z njim dogaja. Biti sogovornik z nekom takim je izjemno dragoceno.«

Vedno je nekje nekdo, ki ti lahko pomaga, samo prosi ga za pomoč!
Vedno je nekje nekdo, ki ti lahko pomaga, samo prosi ga za pomoč! © Gimnazija Želimlje

Ne glejmo svojih otrok samo skozi prizmo uspeha, ocen

»Poskušati razumeti, kaj se s tem mladostnikom dogaja, je veliko več kot samo ocene. Včasih kak mladostnik reče: nisem dovolj brihten, moji bratje so veliko boljši, v šoli mi ne gre preveč dobro. Pa rečem: »Kdo te bo čez 5 ali 10 let vprašal, kakšne ocene si imel v srednji šoli? Kaj bodo pa točno vedeli? Vedeli bodo, kakšen človek si, kako si v odnosu z ljudmi. Vedeli bodo, si mož beseda, si v stiku s seboj, znaš prepoznavati svoja čustva, si zanesljiv, znaš biti z ljudmi? Šolo je treba sicer narediti, ampak vsaj toliko pomembno zraven so še druge stvari.«

Staršem bi rekel: šola je pomembna, najbolj pa je pomembno to, kakšen človek si.

Spodbuda mladim, ki zapuščajo dom in odhajajo v novo okolje, v novo šolo, med nove ljudi

»Takim mladim takrat vliješ malo poguma. Mladi, naj vas ne bo preveč strah, kaj vse se bo zgodilo. Zaupajte, poglejte, kaj vse vas čaka, naloge vzemite kot izziv, pristopite zelo iskreno in naredite nekaj iz sebe. Prišli ste na novo točko življenja, kjer se odpirajo mnoge možnosti, vi pa jih poskušajte zajeti z veliko žlico. Potrudite se po najboljših močeh, če pa se zalomi, nikoli ne pozabite, da vedno lahko nadete nekoga, ki vam bo pomagal: sošolec, prijatelj, starši, vzgojitelji, učitelj, duhovnik. Vedno je nekje nekdo, ki ti je pripravljen prisluhniti in pomagati. Ne glej pred seboj vsega, kar te čaka, tega je velika gora. Vzemi vse, kar ti pride na pot, kot izziv in delaj korak za korakom. Vplivaj na tisto, na kar lahko vplivaš in zaupaj, da bo dobro. Mladostniki imajo radi pustolovščine! Vzemi šolo in dijaški dom kot pustolovščino, pa ne v smislu, da bi delal neumnosti, ampak da boš iz sebe nekaj naredil.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto) Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto)

Škofovsko posvečenje dr. Andreja Sajeta

V župnijski cerkvi v Mirni Peči bo popoldne škofovsko posvečenje prejel novi novomeški škof dr. Andrej Saje. Ob imenovanju je zapisal: »Zavedam se svoje krhkosti in odgovornosti tega poslanstva ...

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...