Aleš Čerin: "Jezus ni bičal bogastva, temveč pohlep."

Svetovalnica | 03.05.2021, 12:44 Mirjam Judež

Denar naj bo sredstvo, odnosi pa cilj. Tako bi lahko povzeli eno od glavni sporočil upravljanja s financami v družini in zakonu, ki ga priporoča Aleš Čerin, zaposlen pri društvu Družina in Življenje. Naš gost se je že pred nekaj leti začel ukvarjati z denarjem v povezavi z zakonom in družino, na to temo vodi delavnice in seminarje. Zakaj? »Pri Družina in Življenje smo ugotovili, da je to zanemarjena, a pomembna tema, sploh v naših krščanskih krogih, kjer velja denar za nekaj umazanega. Tudi veliko ločitev je posledica slabega oz. različnega odnosa do denarja in materialnega.« Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Jezus ni naključno toliko govoril o denarju in materialnem. Denar nas odpelje stran od drugega, stran od Boga, v malikovanje, to pa je tisto, kar je Jezus najbolj bičal. Ima pa denar tudi moč povezovanja in moč narediti nekaj dobrega.

Denar in Sveto pismo

»Jezus je ogromno govoril o denarju in materialnem, zanimivo pa je, da ni bičal bogastva samega. V Svetem pismu imamo veliko bogatašev, ki so bili po Božjem srcu. Npr. Job je bil eden najbogatejših mož, pa je do zadnjega ohranil dober odnos do Boga. Tudi Abraham je bil bogat in hvalevreden mož, ki je poslušal Boga, ko je bilo najbolj treba, naredil korak v neznano. Jezus biča človekov odnos do denarja, najbolj malikovanje, da postavljamo denar na mesto, ki mu ne pripada, na mesto na oltarju. Na oltarju je lahko samo Bog. Denar ima moč, da rad zleze na oltar in ga častimo po Božje.

Globalna usmerjenost v Svetem pismu je, da je vse od Boga. »Kaj pa imaš, česar bi ne prejel?«, pravi sv. Pavel v 1. Pismu Korinčanom. Tudi denar je od Boga, lastnik vsega našega je Bog, mi smo samo njegovi oskrbniki in biti moramo dobri oskrbniki Njegovega denarja.«

V zakonu se je pogosto lažje pogovarjati o spolnosti kot o denarju

»Tudi v družbi se zelo malo pogovarjamo o denarju, to je ena redkih tabu tem. Fino je, da imata oba (že fant in dekle) Božji pogled na denar in materialno: vse je od Boga, da imata isto temeljno izhodišče, da je treba dobro oskrbovati to, kar nama Bog dovoli imeti. Takoj na začetku zakonske kariere je dobro vpeljati pojem »najin denar«, ne moj in tvoj denar, da začneta s kulturo »midva« tudi na področju denarja.

Niti ni to najin denar, ampak denar, ki nama ga Bog v tem trenutku dovoli imeti. Gospod nas blagoslavlja tudi z denarjem. Količina denarja, ki nama ga Bog dovoli imeti, je odvisna tudi od tega, kako dobra oskrbnika Njegovega premoženja sva v Njegovih očeh. Da se začneta tega zavedati, se ukvarjati s tem, koliko Božjega denarja priteče v najin zakon, začneta to zapisovati, voditi evidenco, načrtovati, kako bosta porabljala Božji denar in sicer tako, da dasta prvi snop za Boga. Kako velik je ta snop, je v Svetem pismu kar dokaj jasno povedano: desetina. Če bi računali, koliko je to, kar malo zaboli.«

Bog pravi tudi: »Za slabe čase je treba prihraniti.«

»Tu imamo prispodobo v Egiptu o suhih, debelih kravah, o slabem, dobrem žitu … Zanimivo je, da so cikli tudi danes približno taki kot v Svetem pismu. Bog nam je dal tudi možnost načrtovanja. Dejstvo je, da bodo slabi časi prišli in se moramo nanje pripravljati. To danes, v času epidemije, dobro občutimo. Tisti, ki je to dojel, se mu finančni čolnič ne maje toliko kot tistemu, ki je porabil vse in še preko tega. Bog nas svari tudi pred zadolževanjem. Izrecno ne prepoveduje zadolževanja, svari pa. V Pregovorih piše: »Bogati ukazuje revežem, kdor si izposodi, je hlapec upniku.« in to drži. Toda kredit za stanovanjski problem je hvalevreden, prispeva k rodovitnosti, kar je Božji način. Ne podpira pa, da se zadolžimo za luksuz, užitek, za pretiran avto.«

Denar prinaša moč za slabo in za dobro

»Denar omogoča družbeno sprejetost, začne se že pri otrocih, pri dragih oblačilih, obutvi … Denar je vir sreče, zagotavlja varnost, denar je vir užitka. Imamo Svetopisemsko zgodbo izgubljenega sina, ki je šel in za užitek zapravil očetovo premoženje. Denar je zlo, ta mit je zelo zakoreninjen v katoliških krogih, češ, da denar pokvari človeka. Ampak v resnici je denar menjalno sredstvo, kar prihaja slabega, je pa iz človekovega srca. Skrbi za svoje srce, skrbi, da v tvojem srcu ne bo pohlepa. V Svetem pismu je zapisano v 1. pismu Timoteju: »Korenina vsega zla je pohlep po denarju.« Kristjani to radi prevedemo, da je korenina zla denar. »Potem so nekateri hlepeli po denarju in tako zablodili proč od vere, pri tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.«

Imamo bogataše, ki so zelo darežljivi, reveže, ki so pohlepni in vse vmes

»Ni vedno to povezano z denarjem, ampak srce moramo imeti pripravljeno na darovanjsko držo. Če denar dobro oskrbuješ, ga imaš tudi več za darovanjsko držo, če imaš pripravljeno srce. Skrbeti je treba za denar, da ga lahko daš od sebe in za pripravljeno srce, da ga bo dalo zlahka od sebe.«

Gospod ljubi veselega darovalca, ki bo denar razdajal z veselim srcem.

Zakonca naj imata skupni denar, toda …

»Zakonca naj imata skupen denar, še ko hodita skupaj, naj se o tem pogovarjata, kako bo, ker s poroko ne bo nič drugače kot prej. Če pa se to ne da, če želita vsak svoj denar, se je treba vprašati, zakaj je temu tako, se o tem pogovarjati. Ko bosta prišla do globin v pogovoru, se bosta dotaknila izkušenj iz svoje družine in čisto na koncu bosta prišla do zaupanja. Ali ti zaupam, da boš dobro upravljal najin denar ali zaupam samo sebi? Zaupanje se gradi počasi, s pogovorom in s praktičnimi primeri.«

Vsak evro, ki pride v najino družino, je najin in ne od onega, ki ga je prinesel. Hitro zapademo v skušnjavo, da tisti, ki zasluži več, ima več glasovalne pravice, kam bo šel denar. Dokler se vsak trudi zaslužiti po svojih najboljših močeh, sva za služenje in porabljanje denarja odgovorna midva, skupaj, enakopravno.

Zakonca včasih ne moreta imeti skupnega denarja

»Na seminarjih so mnogi priznali, da se zakonca še učita graditi to edinost, da je gospa npr. iz dolgčasa hodila po nakupih, šla kupit čevlje, domov pa pripeljala novo sedežno garnituro. Pretirana zapravljivost ali šparavnost (tudi to je skušnjava); Bog ne želi ne enega ne drugega, usmerja nas v zmernost.

Ni dobro, da imata zakonca skupen denar, ko je lenoba enega od zakoncev velika. Lenoba je eden od naglavnih grehov, vseh grdob grdoba … En zakonec lahko pusti službo, namerno ne najde nove in parazitira na drugem zakoncu. Če bi imela skupen denar, kam bi to šlo? Predstavljajmo si zlorabo alkohola, igre na srečo in skupen družinski denar. Bo družina zato obubožala?«