Dan Evrope - Kako naprej?

Slovenija | 09.05.2021, 07:50 Marjana Debevec

Dan Evrope je za vsakega državljana stare celine velik praznik, čeprav ga zadnja leta doživljamo z grenkim priokusom. Zdi se, da je stara celina, ki se je po drugi svetovni vojni začela povezovati na temelju Schumanove deklaracije, izgubila svoj kompas. Ne najde pa tudi skupnih rešitev za pereče izzive kot so migracije, covid, vrednote. Kako o tem razmišlja madžarski prof. komunikologije dr. Pal Toth?

Schumanova deklaracija je bila edinstveni projekt povezovanja držav v zgodovini človeštva, je prepričan dr. Pal Toth. Ne gre namreč za zlitje kultur, ampak za sodelovanje z ohranjanjem raznolikosti. Je pa ta skupna pot zašla v krizo, ki ima na nek način globalne razsežnosti: pomislimo na finančno krizo leta 2008, teroristične napade in nenazadnje covid. Enega od vzrokov krize dr. Toth vidi v nezrelem razumevanju človeške osebe. Evropa je sicer danes varuh človekovih pravic, v čemer prednjači pred ostalim svetom. »Problem pa je v tem, da na osebo gledamo samo kot na posameznika. Mislim, da še nismo dovolj zreli, da bi razumeli, da posameznik postane oseba takrat, ko vstopa v odnos z drugim človekom,« pravi dr. Pal Toth. Kot edino pot v prihodnost zato vidi v sodelovanju, tudi če se med seboj ne strinjamo na vseh področjih. Lahko se namreč povezujemo pri delu za skupne cilje.

Vzhod in Zahod Evrope sta se razvijala vsak po svoje. Države vzhodne Evrope morajo po njegovem mnenju veliko nadoknaditi, saj so bile navajene miselnosti ene stranke, enega voditelja, ene ideologije in enega sovražnika. Obenem pa Vzhod ohranja vrednote, ki jih je Zahod že izgubil. Spomnil je na ljudsko pobožnost, vdanost Mariji in življenje krščanstva v majhnih župnijskih skupinah ali občestvih gibanj, z globoko povezanostjo in podelitvijo tudi materialnih dobrin. Tega na Zahodu skoraj ni, saj je vse bolj organizirano v raznih združenjih.

Tam lahko zasledimo tudi moralno propadanje, predvsem ko gre za vprašanje uveljavljanja pravic določenih spolnih manjšin. »Tudi to je pokazatelj krize, saj gre pri zaščiti človekovih pravic za neke privatne interese vse do skrajnosti. Zahtevajo namreč, da bi določene želje postale priznane kot univerzalne človekove pravice,« pravi Pal Toth. Obenem pa iz lastne izkušnje dodaja, da bi se vsaj kristjani morali znati pogovarjati tudi o najbolj kočljivih vprašanjih. Vabljeni k poslušanju pogovora z njim v našem avdio arhivu v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve.

OBJAVLJAMO CELOTEN POGOVOR Z DR. PÁLOM ´TOTHOM

- Dr. Pal Toth, kakšno Evropo so sanjali njeni ustanovitelji? Je danes še videti kakšne sledove teh njihovih sanj?

Na to vprašanje gledam s svojega profesionalnega področja. Sem namreč prof. komunikologije, predavam na univerzitetnem inštitutu Sophia. Delam tudi na področju dialoga v Evropi. Pri tem gre po eni strani za oblikovanje idejnih predlogov, po drugi strani pa tudi za veliko izkušenj in delavnic s področja dialoga. Za nas je torej temeljno vprašanje evropski projekt, ki izhaja iz Schumanove deklaracije. Mislim, da je to edini projekt tovrstnega povezovanja v zgodovini človeštva. Imamo namreč veliko primerov, ko so cesarji združili različna ozemeljska območja tako, da so jih osvojili. V primeru Evrope pa gre za svobodno privolitev držav za skupni interes. Ta izhaja iz ideje, ki je nastala kmalu po drugi svetovni vojni in sicer delati na tem, da med nami ne bi bilo več vojne. Treba je bilo postaviti temelje za mir na ta način, da tudi če bi kdo želel zanetiti vojno, to ne bi bilo več mogoče. Gre tudi za zelo realen načrt, saj izhaja iz interesov držav, ki je najprej mir, nato pa tudi ekonomsko sodelovanje. Izhajal je iz Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki nikakor ni nekaj idealističnega, razvijal pa se je v smer političnega povezovanja. Zelo pomembno je tudi poudariti, da ne gre za neko zlitje kultur. Evropa naj bi bila povezana v različnosti. Ne gre torej za nekaj podobnega kot pri ZDA, kjer oblikujejo skupno kulturo. To je za Evropo velik izziv in težavna pot, vendar gremo v to smer.

- Kako danes vidite Evropo? Zakaj se zdi, da ne najde skupnih odgovorov na temeljna vprašanja?

Mislim, da je ta pot zašla v krizo, vendar gre za svetovno krizo. Celoten naš planet se je danes znašel v neki splošni krizi. Pomislimo samo na finančno krizo leta 2008, ki je pretresla celoten svet, tudi Evropo. Potem teroristični napad leta 2011. Potem pa tudi na podnebne spremembe, ki postajajo vedno bolj dramatične, oziroma se mi vedno bolj zavedamo nevarnosti, ki jih povzročamo. Zdaj imamo še covid. Da ne govorim o valovih migracij, kar so vse znamenja krize. Ob vsem tem pa mislim, da Evropa še ni dovolj dobro povezana, da bi se z vsem tem soočila. Evropa na nek način izgublja pozicije; tudi kot model demokracije se je znašla v krizi. Mislim, da je ključ vse te krize nezrelo razumevanje človeške osebe. Velik uspeh evropske kulture je bilo namreč odkritje posameznika. Evropa je danes varuh človekovih pravic. Zgradila je celotno kulturo in politiko na temelju človekovih pravic. Gre za velik uspeh, v katerem Evropa prednjači pred ostalim svetom. Problem pa je v tem, da na osebo gledamo samo kot na posameznika. Mislim, da še nismo dovolj zreli, da bi razumeli, da posameznik postane oseba takrat, ko vstopa v odnos z drugim človekom. Psihološke raziskave kažejo, da smo skupinska bitja, živimo v skupinah. Če pa te skupine ne delujejo dobro, pomeni, da ni vzajemnosti, ni sodelovanja. Mislim, da smo v današnji potrošniški družbi blagostanja šli v smer, ki jo je eden neverujočih antropologov opisal takole: Evropa je sestavljena iz več skupin ene same osebe; matematično gledano, kot da so skupine z enim samim članom. To je absurd. Mislim, da moramo to preseči. Delovati moramo v smer odkrivanja vzajemnosti, sodelovanja. Za nas kristjane to pomeni, da prinesemo evangeljsko načelo medsebojne ljubezni na vrh družbene lestvice vrednot.

- Vzhod in Zahod Evrope se je razvijal vsak po svoje. Kako se ta različnost kaže danes? Kaj lahko Vzhod ponudi Zahodu in obratno?

To je zelo zanimivo vprašanje. Prav v preteklih dneh je univerzitetni inštitut Sophia, kjer predavam, organiziral srečanje za dialog med Vzhodno in Zahodno Evropo. Zbralo se nas je približno 80 različnih profesorjev in strokovnjakov, ki smo razpravljali o tem vprašanju. Jasno je, da se je v času komunizma Vzhod Evrope drugače razvijal kot Zahod. V mnogih smislih mora zato nadoknaditi izgubljeno. Včasih se zdi celo, da je Vzhod v podrejenem položaju v odnosu z Zahodom. Zdi se, kot da slednji želi skoraj malo pokroviteljsko pomagati Vzhodu. To zaznavam na primer znotraj Cerkve. Jaz pa mislim, da je potreben proces medsebojnega približevanja in spoznavanja drug drugega. Vidim, da prebivalci Zahodne Evrope zelo slabo poznajo Vzhod. Vzhodna Evropa je že sama po sebi zelo raznolika: pomislimo na Balkan, baltske države, Rusijo s pravoslavjem. Mnogokrat so te razlike med nami večje, kot pa na primer med Francijo in Poljsko. Potem na primer Slovenija, ki je vedno živela ob Italiji in Avstriji in se zato čuti del Zahoda in ne le Vzhoda. Kljub vsemu temu pa imamo skupno dediščino komunizma, ki je oblikoval določeno miselnost, katero na Vzhodu težko presežemo. Obstajal je namreč koncept monolitične edinosti, ki ne vključuje različnosti: ena stranka, en voditelj, ena ideologija z enim sovražnikom. Vidim, da sedaj to obliko napolnjujemo z drugo vsebino. Če pogledamo Poljsko in Madžarsko, ki poudarjata, da sta krščanski državi. Nismo pa še doživeli resnične različnosti in pluralizma. Mislim, da je zato velik izziv Vzhoda naučiti se vrednotiti drugega in ne samo sebe; ne ustvarjati ideoloških okopov.
Po drugi strani pa mislim, da Vzhod ohranja izjemne vrednote, ki jih na Zahodu ne najdemo več. V mnogih državah je še vedno navzoča ljudska pobožnost. Mnogi ljudje hodijo k maši in prejemajo zakramente. Glede na moje poznavanje, mislim tukaj na Poljsko in Slovaško. Ko greš med tednom k maši, srečaš v cerkvi veliko ljudi. V mnogih deželah je močno navzoča Marijanska pobožnost, tudi na nacionalni ravni. Poleg tega tudi mislim, da je Vzhod prav zaradi komunizma ohranil kulturo majhnih skupnosti. Gre za skupine, ki živijo evangelij v okviru župnij ali pa cerkvenih gibanj. Te skupine imajo močan občutek pripadnosti, med seboj delijo dobrine, si vzajemno pomagajo, poskušajo pomagati tudi ubogim. Mislim, da je to velik zaklad. Na Zahodu namreč bolj najdemo organizirana združenja. Mogoče se od njih lahko naučimo, kako se organizirati tudi na nacionalni ravni in podobno.
Obenem lahko na Zahodu vidimo moralno propadanje. Seveda je to zaznati tudi na Vzhodu, vendar je tam močan odpor proti temu. Mislim še posebej na področje spolnih manjšin, kar še posebej pravoslavne dežele doživljajo kot ekstremistično kulturo. Tudi to je pokazatelj krize, saj gre zaščita človekovih pravic za neke privatne interese vse do skrajnosti. Zahtevajo namreč, da bi določene želje postale priznane kot univerzalne človekove pravice. To je eden od izzivov, s katerimi se moramo soočiti in o katerem smo govorili na omenjenem srečanju. Zame je bila močna izkušnja tale: mi kristjani, ki temeljimo na evangeliju in si zagotovimo medsebojno ljubezen, smo se sposobni pogovarjati tudi o najbolj kočljivih vprašanjih. Tako ustvarjamo mrežo, platformo za ljudi, ki si želijo prenovljene Evrope.

- Sodobna liberalna kultura poleg identitete narodov poskuša uničiti tudi temelje družine, ki je osnovna celica družbe. Kako to preprečiti?

Rekli ste, da sodobna liberalna kultura hoče uničiti družino. Resnično lahko zaznamo številne težnje, ki so tudi zelo dobro organizirane, ki napadajo tradicionalni koncept družine. Povedal bom eno osebno izkušnjo. Leta 2000 sem sodeloval na razpravi Združenih narodov o položaju žensk v svetu. Takrat še ni obstajal izraz LGBTQ, bili pa so navzoči predstavniki lezbijk in homoseksualcev. Ko sem imel čas, sem obiskoval njihove forume, da bi videl, kaj govorijo. Videl sem, da je v temelju vsega veliko iskanje sreče. Mislim, da bi morali mi kristjani razumeti to. Pravijo takole: imam takšno in takšno nagnjenje in ne recite mi, da ne smem živeti sreče, kot si jo sam predstavljam. Konflikt nastane, ko jim rečemo, da njihova spolna usmeritev ni naravna in tako naprej. Mislim, da bi naš krščanski odgovor moral biti v tem, da bi pokazali na vir prave sreče. To je za nas velik izziv. Gre za to, da na primer nekemu homoseksualcu rečem, da mu bom pokazal pot, ki mu bo napolnila dušo, ki je Bog. Povabim ga v našo v skupnost, kjer bo mogoče začutil, da mu ni treba več slediti nečemu, kar ni v Božjih načrtih.
Zdi se mi, da smo kristjani malo preveč prestrašeni. Bojimo se migrantov, ker bodo uničili našo kulturo; bojimo se gejev, ker bodo uničili družino. Mogoče imamo tudi prav. Vendar odgovor ni v tem, da okrog krščanskih skupnosti zgradimo zidove, kajti naše poslanstvo je takšno, kot je bilo Jezusovo, ki se je usedel za mizo skupaj z grešniki. Pa ne zato, da bi tudi sam postal grešnik, ampak, da bi na koncu rekel: Pojdi in odslej ne greši več. Mislim, da je to resničen izziv. Po župnijah in gibanjih vidim skupnosti, ki že gredo na pot prenove in ljudem pomagajo najti polnost življenja.

- Kako ohraniti evropsko kulturo, evropsko dušo in obenem ostati odprti za ljudi, ki prihajajo in bodo zaradi vojn in podnebnih sprememb še vedno prihajali?

Mislim, da je Evropa celina modrosti in celina stičišča med judovsko in grško kulturo, pa tudi rimskega prava in krščanstva, ki zaznamuje pot človeštva k obljubljeni deželi. Od tu se mora roditi kulturna prenova. Mislim, da bomo sposobni najti odgovore na ta vprašanja in najti resnično modrost.
Poglejmo na primer na papeža Frančiška, ki mnogokrat ni pravilno razumljen. Na primer na področju homoseksualnosti pravi, da se nauk, ki velja že stoletja, ne spreminja in ostaja enak. Novost pa je v tem, da ne smemo več izključevati teh ljudi iz krščanskih skupnosti kot neko grožnjo, ampak najti način, kako jih vključiti. Slednje pa ne pomeni preprosto tega, da jih povabimo na naša srečanja in slovesnosti, kjer lahko našim otrokom ponudijo drugačne načine življenja in tako naše vrednote počasi izginjajo. Ne, vključiti jih v skupnosti pomeni naučiti se ljubiti. Gre za povabilo k ljubezni. Tisti, ki ne prehodijo vse te poti, se sami izključijo iz skupnosti. Mi moramo imeti vrata odprta z določenimi merili. Na kakšen način se bo to zgodilo, pa moramo še odkriti. Mislim, da se v Evropi že pojavljajo te delavnice živetega evangelija.

- Znano je, da človek, ki nima svoje identitete, ne more vstopati v dialog z drugim. Je podobno tudi z narodi in državami?

Mislim, da je res tako. Če pogledam na mojo državo Madžarsko, lahko vidim, da živi obdobje samopotrditve, iskanja same sebe. Madžarska, je, kot mnogi drugi narodi, veliko pretrpela. Nedavno smo se spominjali konca 1. svetovne vojne, med katero je Madžarska izgubila dve tretjini svojega ozemlja in tretjino svojega prebivalstva. To je bila nacionalna tragedija po več stoletjih podrejenega položaja: ali je bila pod Turki, ali pod Avstrijci, ali pod Rusi. Podobno je bilo tudi s Poljsko. S političnim preobratom leta 1989 je za mnoge Vzhodne države prišel čas samopotrditve. Pri tem ne gre za proces, ki se zgodi naenkrat. Vidim, da Madžarska zaradi tega doživlja več konfliktov, saj še vedno čuti, da je ogrožena njena identiteta. Mislim, da mora najprej dozoreti. V tem mojem dialogu s kolegi profesorji z Zahoda vedno pravim: lahko nas kritizirate, če želite, saj ste svobodni, vendar samo s kritiko madžarske vlade ne bomo prišli nikamor. Moramo najti način, kako lahko nek narod najde samega sebe. Nevarnost je v tem, da bi se osredotočali preveč samo nase in gledali samo naše pretekle rane. Vse to je prav. Toda sami sebe najdemo le v odnosu z drugimi narodi. Tako kot jaz postajam bolj jaz, če imam okrog sebe pomenljive osebe, ki mi nastavijo ogledalo. Mislim, da se podobno dogaja tudi med narodi. Mislim, da je temeljno vodilo vedno sodelovanje.

- Korenine Evrope, ki imajo svoj temelj v krščanstvu, vsaj na zunaj, izginjajo. Kje vidite kakšno upanje?

Mislim, da je temelj prenove krščanske Evrope življenje evangelija. Seveda so pomembne tudi vrednote, vendar se včasih zgodi, da so te vrednote samo nek izvleček iz evangelija, ne nagovarjajo pa nas v vsakodnevnem življenju. Poglejmo papeževo zadnjo okrožnico: Vsi smo bratje. On vedno cilja na sedanji trenutek, vedno izhaja iz konkretne, živete resničnosti, ki ima prednost pred vsako idejo in vrednoto. Mislim, da je to ključ. Pri tem gre najprej za osredotočanje na uboge. Evropa bo našla samo sebe, če bo uspela živeti držo darovanja. Tudi evropski očetje, o katerih smo govorili, so pravili, da cilj evropske skupnosti ni le blagostanje njenih narodov, ampak tudi služenje afriški celini. Do Afrike imamo velik dolg in sicer ne le materialnega, ampak če je res, da ima Evropa iz svojega filozofskega vidika, veliko tradicijo, bi morala tudi oblikovati rešitve za velike izzive.
Imam še eno izkušnjo dialoga, kjer se pogovarjamo člani nove evropske levice in Katoliška Cerkev. Rodil se je prav s strani levice, ko so njeni člani prebirali papeževo okrožnico Hvaljen moj Gospod – Laudato si, Vsi Bratje in tudi Veselje evangelija. Nekateri njihovi predstavniki so šli na zasebno avdienco k papežu Frančišku, ki jim rekel: »Začnite dialog. Niso potrebni kongresi in deklaracije, ampak oblikujte poti sodelovanja in sicer na področju pomoči ubogim, varovanja okolja, pa tudi povsod tam, kjer lahko usklajeno delujete, kjer nimate različnih pogledov.« In to je nekaj novega: če se po eni strani ne strinjamo pri vprašanju splava ali pa spolnosti, pa se lahko povežemo pri nekaterih skupnih ciljih. To je po mojem mnenju nova miselnost, ki jo Evropa potrebuje.

- Torej, to pomeni iskati tisto, kar nas povezuje in delovati na teh skupnih področjih?

Da. Čeprav se to zdi jasno, pa je po drugi strani novost. Kajti tudi na katoliški strani opažam, da takoj postavimo zid pred nekom, ki nasprotuje katoliški morali. Na primer, če gre nekdo na parado ponosa, z njim ne morem sodelovati tudi na področju varovanja okolja ali skrbi za revne. Mislim, da prihodnost Evrope zahteva sodelovanje. Klasični nacionalizem danes nima več smisla, ker se vidi, da utrjujemo svojo nacionalno identiteto v sodelovanju z drugimi. Izzivi, ki so pred nami, so namreč globalni in samo v sodelovanju bo lahko tudi vsak narod posebej zacvetel. To vse bolj postaja jasno tudi zaradi covid krize. Vendar se vse to ne bo zgodilo samo po sebi. Potrebna je naša odločitev in veliko poguma.
V zadnjem času opažam, da živimo v času zavez, paktov. Pomislimo na globalni vzgojni pakt, ki ga spodbuja papež Frančišek, ali pa na zavezo za boljšo politiko. Ali pa pakt za novo digitalno kulturo, ki ga malo bolj od blizu spremljam. Ti pakti so pomembni, ker gre za odločitve, ki jih nekdo javno izreče - posameznik se zaveže odgovornosti, kot na primer, da  ne bo uporabljal sovražnega govora v času politične kampanje. Po mojem mnenju so ti pakti, te zaveze nova moč družbene povezanosti. Zaveza je biblični koncept in ima krščanske korenine. Poznamo tudi pakt medsebojne ljubezni, ko te pogledam v obraz in ti rečem: Jaz sem pripravljen storiti te in te stvari. Tudi ti? Torej jih storiva skupaj.

- Pandemija je razkrila na neusklajenost Evrope. Česa vsega nas uči?

Veliko se danes govori o tem in še vedno ne moremo reči, česa vsega se je človeštvo naučilo. Mnogi trdijo, da nas pandemija uči, da ne moremo iti naprej tako, kot smo šli do sedaj. Obenem pa tudi opažamo, da ni samo po sebi umevno prepoznati potrebo po sodelovanju. Danes se govori o nacionalizmu na področju cepljenja. Države tekmujejo med seboj, katera bo prej dosegla precepljenost prebivalstva. Na svetu pa so tudi države, kjer ni niti upanja, da bi kmalu prišli do tega. Ukrajina naj bi na primer dosegla precepljenost šele konec leta 2023, Madžarska pa že zelo kmalu. Na tem področju vladata torej velik nacionalizem in sebičnost. Logično pa bi bilo pomisliti, da moramo s cepljenjem zaščititi ves svet, sicer se bo virus obnavljal z vedno novimi različicami in tako bomo spet ogroženi. Ne vem, če smo se že sposobni naučiti te lekcije. Mislim sicer, da raste zavest, potrebnega pa je veliko prizadevanja, da bi sodelovali tudi na institucionalni ravni. Prej sem govoril o sodelovanju med Vzhodom in Zahodom. Po mojem mnenju ni dovolj le poznati zgodovino drug drugega, ampak se povezati in ustvariti mrežo državljanov in razširjati to novo miselnost na lokalni ravni, pa tudi na mednarodni ravni. Med nami je namreč že tudi nekaj politikov, tudi evropskih poslancev, ki so odločeni, da si bodo prizadevali za boljšo politiko.

- Kje vidite vlogo papeža Frančiška v tem procesu?

Mislim, da papež Frančišek predlaga več pomembnih spodbud. Med njimi je ena še posebej aktualna in sicer skrb za druge. Odvisni smo drug od drugega – pomagajmo si med seboj in skrbimo drug za drugega. Mislim, da je to genialen koncept. Njegov temelj je krščanski, saj izhaja iz prilike od dobrem Samarijanu, vendar pa ne govori s teološkimi ali verskimi izrazi. Ta skrb za drugega, bi morala biti za nas vodilo v vseh medosebnih odnosih, pa tudi med skupinami. V središče politike bi morali postaviti vodilo skrbi za druge. Pri tem ne gre za to, na kateri politični strani smo. Vse nas namreč lahko poveže ta usmeritev. To je pot, ki jo moramo ubrati in sicer ne toliko preko konferenc, ampak tako, da si podelimo mnoge izkušnje.

- Kakšen je pomen kulture srečanja? Imate kakšno izkušnjo?

Če želimo dialog, potrebujemo kulturo srečanja. To na nek način pomeni, da smo vsi na isti ravni. To pa zahteva spremembo miselnosti. Iz evangelija izhaja, kar pravi papež Frančišek in sicer, da je drugi Božji otrok tako kot jaz. In to ne glede na barvo kože ali politično pripadnost. To je temelj. Vse ostalo izhaja iz tega. Mnogokrat vidimo druge, na primer liberalce, samo kot tiste, ki hočejo uničiti družino. Evangeljski pogled pa bi bil iskati tega brata, ki je mogoče izgubljen.
V dialogu z evropsko levico smo pred dvema letoma v Grčiji pripravili poletno šolo. Zbrali smo se profesorji marksisti in kristjani. Spoznal sem neko nemško profesorico z vzhodnega dela Nemčije. Povedala mi je, da je po diplomi delala za nemško tajno policijo Stasi. Pripravljala je dokumente o tistih, ki so jim sledili. Jaz pa sem bil na drugi strani tisti, ki so mu sledili. Še vedno so shranjeni dokumenti o mojih aktivnostih. Na tem temelju sva začela najin odnos. Predvsem sem jo želel poslušati in slišati, kaj je zanjo pomenilo živeti v vzhodni Nemčiji; kako je doživela poraz. Povedala mi je, da je trdno verjela v komunistične ideale in je močno trpela, ko so se njeni ideali začeli rušiti. V pogovoru mi je zaupala, da lahko sprejme celoten Jezusov govor na gori, ne pa ljubezni do sovražnika. Oni se namreč hočejo boriti proti izkoriščevalcem. Vprašala me je za moje mnenje. Povedal sem ji izkušnjo iz lastne družine, kjer je bil sovražen odnos z nekim sorodnikom. Evangelij pa je naju z ženo spodbudil, da sva naredila korak naprej. Takrat so se odnosi med nami povsem spremenili. Tej profesorici sem preprosto povedal za moj primer, nisem argumentiral za ali proti. Ko sem končal, mi je postavila mnogo vprašanj.
Kasneje smo morali pripraviti neko okroglo mizo o sodelovanju med marksizmom in krščanstvom in ona je predlagala, da bi govorili o Magnifikatu. Povedala je, da je to zanje najpomembnejši odlomek nove zaveze, saj pravi: Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Predlagala je, da mi in oni povemo, kako nas to besedilo nagovarja. Bil sem presenečen, da me je neka marksistka spodbudila k razmišljanju o moji krščanski veri.
Povedal sem, da poznam široko gibanje, ki se imenuje Občestvena ekonomija. V njem sodelujejo različni podjetniki z vsega sveta. Lahko bi rekli, da gre prav za Marijin poseg, ki ne želi ničesar podreti, ampak širi kulturo podelitve v vseh smislih.
Na tisti šoli sem doživel povsem nov odnos od tistega, ki vlada v tem svetu. Hvaležen sem, da sem se je lahko udeležil. Mislim, da gre za novo obdobje. V zadnjem stoletju smo razvili kulturo tekmovalnosti. Na njej sta temeljila tako tržni sistem, kot tudi politika. Mislim, da je tekmovalnost del človekove narave. Pozabili pa smo na sodelovanje. Morali bi delati na tem, da bi v naši kulturi prišli do izraza primeri, ravnanja in institucije sodelovanja, da bi lahko odgovorili na velike izzive globalnega sveta.

- Ali torej to kulturo sodelovanja vidite kot prihodnost Evrope?

Da. Vidim kulturo sodelovanja, kulturo zavez (paktov) in zavedanje, da samo skupaj lahko odgovorimo na sodobne izzive. Rad bi še enkrat poudaril, da to sodelovanje ne pomeni, da se z drugim strinjam na vseh področjih. Sodelujemo lahko tam, kjer je to mogoče in tega je veliko. Papež Janez XXIII. je rekel, naj gledamo na to, kar nas združuje, ker je tega veliko več, kot je tistega, kar nas ločuje. To je lekcija, ki se jo moramo naučiti in mislim, da imamo kristjani vso sposobnost in upanje, da gremo v to smer: biti delavci za mir, sodelovanje, zaveze za skupno dobro z vsemi, ki želijo storiti nekaj dobrega.

Hvala vam za pogovor!