Nogometna žoga | (foto: Pixabay)
Mura in ura resnice!
Naš pogled Alen Salihović
Teče mi teče vodica... Se glasi zelo znana prekmurska pesem, ki mi je v teh dneh večkrat prišla na misel. Pa ne zaradi njene žalostne vsebine, vendar zaradi ponosa, ki sem ga začutil ob gledanju nogometne tekme med Muro in Mariborom, in kot se je nekdo na enem od družabnih omrežij izrazil tokrat Maribora ni odplavila Drava, ampak Mura.
Mislim, da so redki, ki ne bi zasledili več kot zasluženega veselja nogometašev po sobotni tekmi. Gre za ekipo, ki se je počasi vzpenjala, ves čas verjela in ob tem zaupala v moč ekipe. Zaupala kljub skoraj trikrat manjšemu plačilu posameznemu članu ekipe v primerjavi z njihovimi kolegi v prestolnici. Dokazali so, da denar ni vse, da je potrebno imeti srce in iz tega srca se je nato priborila zmaga, ki je na nek simbolen način Prekmurkam in Prekmurcem ob 30-letnici dala odličen razlog za veselje.
Zmaga Mure mi je na zelo slikovit način v zgolj nekaj trenutkih prikazala sliko slovenske politike. Zakaj? Ker je v njej močna ura resnice.
Politika, ki smo ji priča zadnjih 30 let iz leta v leto bolj nazaduje. Kakovost politike in politikov je zamenjalo politikantstvo, neznanje, prilaščanje »našega,« izbiranje stolčkov in še več, postala je teater. V njem so lahko igralci vsi, ki imajo pet minut časa, k temu jim pomagamo tudi državljani s svojimi glasovi. A če damo volitve na stran in se ustavimo zgolj pri aktualnih igralcih v državnem zboru, kjer bi se morali od nogometašev najprej naučiti nekaj o delu v ekipi. Za dosego lastnih ciljev, pa četudi so najprej vrgli puško v koruzo, še več, opozarjali so nas, da gre pri novem koronavirusu zgolj za blažjo gripo, in so zaščitno opremo za prazna skladišča blagovnih rezerv naročili z dostavo do 31. 12. 2021, so pripravljeni storiti vse. Ne glede na ceno, tudi življenj, smo dan za dnem od 13. marca, ko je prisegla 14. slovenska vlada, priča njenemu rušenju, pri tem pa se ne izbira sredstev. Laž za lažjo, najprej izvožena v tujino in nato vrnjena v Slovenijo, je postala sredstvo, s katerim želijo tisti, ki so Slovenijo pripeljali do stanja, v katerem je, še bolj očrniti. Ni jih sram. Ponašajo se s tem. Pri tem jim pomagajo tudi mediji. Ta rušilna ekipa je tista, ki več let ni bila sposobna zgraditi niti enega doma za starejše, vlaganja v zdravstvo so jih bila polna usta, storili pa niso nič, da o socialni politiki in politiki »meni več, tebi manj« ne govorimo.
In potem je tukaj še skoraj pritlehno obračunavanje s posameznimi politiki. Celo pozivi k njihovemu linču, smrti... Ne izbirajo se več sredstva, kar jasno kaže načrt prevzema ene od političnih strank s strani odsluženega politika, ki je v času največjega vala epidemije želel postati mandatar. Še dobro, da mu to ni uspelo.
Ne trdim, da je ekipa, ki je trenutno na oblasti, popolna. Da ne bi bilo potrebno menjati kakšnega od igralcev, pa vseeno to je ekipa, ki je Slovenijo vodila v enem najtežjih časov na naši samostojni poti.
Ne trdim, da je ekipa, ki je trenutno na oblasti, popolna. Da ne bi bilo potrebno menjati kakšnega od igralcev, pa vseeno to je ekipa, ki je Slovenijo vodila v enem najtežjih časov na naši samostojni poti. To je ekipa, ki je dan za dnem na terenu, ki je in še daje na levo in desno, a jo vse bolj tolčejo iz ene in druge strani. Zakaj? Mogoče najprej zato, ker daje vsem po svojih zmožnostih, in ne le »našim«. To je ekipa, ki jo polena dan za dnem poskušajo omajati, vendar se še drži! Kako bo ta teden, ko so pred njo precej pomembna glasovanja, bomo videli. Predvsem pa bo zasedba državnega zbora pokazala, ali ji res gre za Slovenijo ali zgolj za oblastni stol, na katerega želi priti ne glede na ceno. Upam, da bo prevladal razum in da bo ura resnice prišla po resni tekmi, ki bo poštena, iskrena in predvsem demokratiča
In sedaj nazaj k zmagi Mure. Kaj bi se torej politika lahko iz nje naučila? Najprej da je vredno verjeti v uspeh, kljub nenehni borbi. Uspelo jim je po 30ih letih. Dokazali so, da je igranje s srcem in za navijače nekaj, kar je bistveno bolj pomembno kot pospraviti tisoče evrov v lasten žep in da uspeha ni in ne bo brez iskrenega in predanega dela. Za iskrenost na tekmi poskrbijo sodniki. V politiki bi lahko rekli, da so sodniki mediji, a za razliko od nogometne tekme ne čutijo dolžnosti, da bi bili delovali nepristransko. Pa vendar upanje ostaja!
