Ustavni sodnik Jaklič o različnih vidikih argumentacije

| 21.02.2021, 08:17 Alen Salihović

V oddaji smo gostili ustavnega sodnika Dr. Dr. Klemena Jakliča. Z njim smo govorili o vprašanju financiranja Slovenske vojske oziroma o njegovem odklonilnem ločenem mnenju glede tega vprašanja, zanimal pa nas je tudi njegov pogled na konec postopa proti Milku Noviču.

O argumentaciji na ustavnem sodišču

Sogovornik je v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« najprej izrazil obžalovanje, da je Ustavno sodišče še naprej zasuto s covid primeri in, da se z njimi ne ukvarjajo najprej nižje stopenjska sodišča. »Obžalujem, da je ustavno sodišče krenilo v to smer, ker je res unikatna smer, če gledamo ustavne stroke in primerjalno po ustavnih in vrhovnih sodiščih po svetu. Nobeno se ni prelevilo v covid sodišče. Najprej primere iz tega področja praviloma obravnavajo redna sodišča,« je povedal.

Nato je podrobno spregovoril o odločitvi večine US glede zadržanja zakona o investicijah v Slovensko vojsko. Predstavil je svoje ločeno odklonilno mnenje. »Pri izrazito strokovno-političnih vprašanjih, kot je vprašanje financiranja obrambne sposobnosti države, imata namreč vlada in parlament zagotovljeno polje svoje lastne presoje o nujnosti ukrepanja, saj je to vprašanje ravno vprašanje iz njune jedrne pristojnosti in ne kakšne pristojnosti ustavnih sodnikov, ki niso niti obramboslovci niti nimajo specializiranega znanja in ne podatkov o tako specialnem strokovno-političnem vprašanju. Tudi po tej skrajno mili poti presoje bi torej ne mogli drugače kot priznati, da gre za primer zakona iz drugega odstavka 90. člena Ustave ("nujnost" ukrepa, kot jo vidita vlada in parlament) in s tem za zakon, ki ga sploh ni mogoče izpodbijati z referendumom. Tudi po tej poti argument, da naj ne bi šlo za tak zakon, po pravilih ustavne stroke ne more uspeti. Tako je vsaj v okoljih svobodnih demokratičnih družb, kjer sta ustavnopravna stroka in ustavnosodna presoja resni obrti in politični volji nedotakljivi svetinji,« je zapisal in to ponovil tudi v oddaji.

Na vprašanje, kaj je nujno potrebno za pravilno delovanje Ustavnega sodišča pa je poudaril, da argumentacija. »Če bi že moral izbrati tri kriterije bi rekel: prvič argumentacija, drugič argumentacija in tretjič argumentacija. Zakaj gre? Za način ustavnosodne argumentacije, ki ne sme biti rezuiltatska, za kakovost argumentacije, kar med drugim predpostavlja, da so se nasprotne argumente vselej naslovi in nanje pošteno odgovori, in za argumentacijo, ki vodi v koherentno izgrdanjo doktrine, ki sodnika oz. sodnico zavezuje, da v bistveno enakih primerih nato v resnici odloča enako - to je nasprotje t.i. ad hoc odločanja, ki ne gradi koherentne ustavnosodne doktrine in je značilno za sestave, ki odločajo politično.«

O zadevi Novič

Okrožno sodišče v Ljubljani je v tretjem sojenju Milka Noviča oprostilo očitkov o umoru nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Po oceni sodnice Sinje Božičnik obdolženi namreč glede na posnetke kamer in čas, ko ima alibi, ni mogel biti na kraju dejanja. Jaklič je v povezavi s tem na tviterju zapisal, da je poanta odklonilnega ločenega mnenja v zadevi dr. Novič izpred dveh let in pol, »privedla vse do ugovora vesti: pot do pravne države vodi le preko temeljitega razčiščenja. Kaj se dogaja v zadevah dr. Novič in dr. Stephan? Kaj se (je) dogaja(lo) na Kemijskem inštitutu? Ljudje imajo pravico izvedeti. P.S. Zgolj resnica pride v poštev«. »Lahko samo ponovim. Za mene je nekaj najhujšega, kar se lahko v pravni državi zgodi, da so najhujši zločini nerazčiščeni, da niso pojasnjeni. Ampak to na način, ki se po mojem mnenju ne bi smel zgoditi.« Dodal je, da je prebral oba spisa in je bil tudi edini od sodnikov Ustavnega sodišča, ki je to storil. »Meni se je takrat zdelo, to je bila moja ocena na podlagi temeljite preučitve obeh spisov, da še zdaleč ni mogoče v tisti fazi soditi, da je preiskava bila tako podhranjena glede na podobnost z drugo zadevo, glede na nekatere druge okoliščine, ki niso bile preiskane pa bi jih človek pričakoval, da bi bile, da me je vse to privedlo, kar ste omenili, da ugovora vesti. Da nisem mogel v tisti zadevi odločati, ker je bilo preveč očitno, da tukaj zadeve še niso dovolj preiskane.«

O parlamentarni preiskavi

Spomnil je še, da je Ustavno sodišče presodilo, da sta zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo. Obenem je razveljavilo akt o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler, kolikor se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v postopkih. V svojem odklonilnem ločenem mnenju je zapisal: »Če bi preiskovanje zlorab v pravosodni ali katerikoli drugi veji oblasti prepovedali ali zadržali, bi s tem ukinili nič manj kot enega od predpogojev za delovanje svobodne demokratične družbe. Preiskovati sume protipravnih zlorab je povsem nekaj drugega, kot pa ugotavljati, ali je v okviru njegove vloge, kar izključuje protipravne zlorabe "od zunaj", neki sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. Slednje je nedopustno, preiskovati izkazane sume prvega pa ne le dopustno, ampak nujno. Še posebej v okoliščinah tranzicijske demokracije, kjer se hkrati s sumom zlorab pojavlja tudi trditev, ki je vnaprej prav tako ni mogoče ovreči, da je namreč sestavni del zlorabe tudi ta, da institucije formalnega disciplinskega, kazenskega in civilnega pregona svoje ustavno zahtevane vloge iz tega ali onega razloga ne opravijo. Če bi se pojavili jasni in nedvoumni dokazi o zlorabah, bodisi kot rezultat preiskav s strani (preiskovanih) novinarjev, civilnodružbenih organizacij, parlamentarne preiskave ali s strani katerekoli državljanke ali državljana, bi to vsekakor bilo koristno za presojo državljank in državljanov ne le glede zlorab v pravosodju, temveč, če se tudi takrat ne bi nič zgodilo, tudi glede zatrjevanih zlorab glede formalnih institucij nadzora nad zlorabami v pravosodju.«