Jure Sešek
Miha Močnik
Andrej Šinko
Na bolniški postelji (foto: Pixabay)
Na bolniški postelji | (foto: Pixabay)

Kako zapreti Pandorino skrinjico, ko uzakoniš smrt na zahtevo?

01.02.2021, 11:42 Marjana Debevec

Predstavniki različnih ver na Portugalskem so ostro obsodili petkovo sprejetje zakona o evtanaziji. S tem je država sledila Belgiji, Luksemburgu in Nizozemski. Na podobni poti so tudi Španija, Nemčija in Velika Britanija. Zakaj sprejemanje zakonov proti življenju poteka ravno v času pandemije, ki jemlje toliko življenj?

Na Portugalskem mora zakon o evtanaziji potrditi še predsednik, ki je katoličan. Zato še ni jasno, kakšna bo njegova usoda. Po besedah moralnega teologa Gabriela Kavčiča je nerazumljivo, da takšen zakon sprejemajo v času, ko imajo v državi zelo visoko smrtnost zaradi covida-19. »Na eni strani gre torej za boj za covid-bolnike, na drugi strani se sprejema zakonodaja, ki bi bolnikom dala možnost smrti na zahtevo«. Po Belgiji, Luksemburgu in Nizozemski bi bila to četrta evropska država, ki bi dopuščala možnost, da se ljudje odločijo za smrt. Poleg tega je v Švici dovoljen samomor z medicinsko pomočjo, premike k uzakonitvi evtanazije pa je moč zaznati še v Nemčiji in Španiji. Kavčič meni, da gre verjetno za namerno sprejemanje takih zakonov med epidemijo. »Namreč, trenutno niso možni shodi, protesti, zbiranja. Ko gre za bioetična vprašanja, ob liberalno in libertarno usmerjenih zahodnih družbah zagovornikom dostojanstva človeškega življenja ne preostane drugega kot to, da gredo/gremo na ulice. In tega sedaj ni, pa tudi mediji so polni drugih tem. Tako da se ne čudim, da v toliko državah prav zdaj potekajo premiki glede tako občutljivega področja, kot je evtanazija«.

Moralni teolog Gabriel Kavčič
Moralni teolog Gabriel Kavčič © Blaž Lesnik

V državah, kjer je uzakonjena, se jasno vidi, da to odpira celo paleto etičnih dilem. »Osnovno vprašanje ostaja neodgovorjeno: če enkrat odpreš to Pandorino skrinjico – kje in kdaj jo boš zaprl? Zadeva je podobna kot pri splavu. Če se uzakoni mnenje, da nekaj je življenje, drugo pa ne, oziroma da nekaj je dostojno življenje, drugo pa ne, je treba začeti vleči nemogoče meje, kaj je še dostojanstveno življenje in kaj ne. Skratka zapremo se – in to je Nizozemska že občutila – v začaran krog, v katerem se človek igra Boga in na dolgi rok strahotno izgubi bitko.« Zato smo po Kavčičevih besedah pred tem, da se odločimo, ali je zaščita življenja še glavna prednostna naloga, ali pa le pravica posameznika. »Katoličani moramo biti tukaj seveda jasni: človeško življenje je treba ščititi od spočetja do naravne smrti, dajanje in jemanje življenja pa pripada le Bogu, ki je Gospodar Življenja.« Prava pot zato ni odvzem življenja, ampak dobra paliativna oskrba, je prepričan.

OBJAVLJAMO CELOTEN KOMENTAR GABRIELA KAVČIČA

"Sredi poteka pandemije precej zahodnih držav sprejema nove zakone na področju (ne)varovanja življenja. Na Portugalskem, na primer, so tak zakon sprejeli pred nekaj dnevi in trenutno se čaka na odločitev predsednika države, katolika Marcela de Souse, ki mora zakon podpisati, dati veto ali ga poslati na ustavno sodišče. Torej prav v teh dneh, ko imajo precej visoko smrtnost zaradi covid-19, sprejemajo zakon, ki bi odprl možnosti evtanaziji. Na eni strani gre torej za boj za covid-bolnike, na drugi strani se sprejema zakonodaja, ki bi bolnikom dala možnost »smrti na zahtevo«.

Po Belgiji, Luksmeburgu in Nizozemski bi bila to četrta evropska država, ki bi v primeru »skrajnega trpljenja in »nepopravljivih poškodb« dopuščala možnost, da se ljudje – če so do trenutka evtanazije pri polni zavesti – odločijo za smrt. Na seznamu so sicer še Švica, ki ima poseben sistem, odprt tudi za tujce; pa Kanada, Nova Zelandija. Debata se zbuja v Združenem Kraljestvu, novo zakonodajo sprejemajo v Španiji, pomembni premiki so tudi v Nemčiji. V ZDA evtanazija širše ni možna, jo pa imajo štiri zvezne države, najbolj znana med njimi je Kalifornija.

V bistvu gre tu verjetno za namerno sprejemanje takih zakonov med epidemijo. Namreč, trenutno niso možni shodi, protesti, zbiranja. Ko gre za bioetična vprašanja, ob liberalno in libertarno usmerjenih zahodnih družbah zagovornikom dostojanstva človeškega življenja ne preostane drugega kot to, da gredo/gremo na ulice. In tega sedaj ni, pa tudi mediji so polni drugih tem. Tako da se ne čudim, da v toliko državah prav zdaj potekajo premiki glede tako občutljivega področja, kot je evtanazija. Če se bo zahodna družba še naprej zgledovala po Nizozemski, Belgiji in Kanadi,obstaja velika verjetnost, da bo čez nekaj desetletij evtanazija ena od široko dostopnih možnosti v meniju možnih smrtnih izidov, vključno s terminalno tableto na zahtevo, ki bi povzročila konec življenja.

Na Nizozemskem se že vidi, da legalizacija evtanazije na videz reši eno etično uganko, odpira celo paleto drugih. Osnovno vprašanje ostaja neodgovorjeno: če enkrat odpreš to Pandorino skrinjico – kje in kdaj jo boš zaprl? To je slavno vprašanje spolzkega klanca, ko malo poskusiš, potem pa ti spodrsne in treščiš ter se pelješ zelo daleč, tja, kamor nikdar nisi hotel pridrseti. Zadeva je podobna kot pri splavu. Če se uzakoni mnenje da nekaj je življenje, drugo pa ne, oziroma da nekaj je dostojno življenje, drugo pa ne, je treba začeti vleči nemogoče meje, kaj je še dostojanstveno življenje in kaj ne. Skratka zapremo se –in to je Nizozemska že občutila –v začaran krog, v katerem se človek igra Boga in na dolgi rok strahotno izgubi bitko.

Smo pred tem, da se odločimo, da zaščita življenja ni več glavna prednostna naloga, ampak pravica posameznika. Taka razsodba sodišča in uzakonitev tega načela da državljanom pravico, da se odločijo za samomor, je pa to popoln obrat od tega, k čemur se je stremelo vsaj od Hipokrata naprej. Katoličani pa moramo biti tukaj seveda jasni: človeško življenje je treba ščititi od spočetja do naravne smrti, dajanje in jemanje življenja pa pripada le Bogu, ki je Gospodar Življenja.

Tukaj gre za resno vprašanje vsakemu izmed nas: mar sta najboljša odgovora bolezni, trpljenju človeka –pacienta res evtanazija in asistiran samomor, ali obstajajo boljše poti? Vozlišče, skozi katerega se stekajo vsa vprašanje, vse niti glede evtanazije se glasi »pravica do smrti«, »right to die«. Lahko rečemo, da odločiti se za lastno smrt ne more biti razumno dejanje. Ne moreš potrditi svoje človečnosti tako, da si jo vzameš. To je razumsko nekompatibilno.

Obstaja pa pravica – ne do smrti – temveč do tega, da smo zdravljeni in pravica do tega, da se čezmernim, nerazumskim oblikam zdravljenja odpovemo. Obstaja tudi pravica do tega, da umremo v miru. Ne moremo pa govoriti o pravici do tega, da sami sebe usmrtimo. Potrebno je delati na paliativni oskrbi. V najhujših primerih je etično vzdržna tudi odločitev za globoko sedacijo. Analgetiki, ki trpečemu lajšajo trpljenje, so etičen pristop znotraj paliativne oskrbe, celo takrat, ko njihovo doziranje predvideno skrajša življenje. Skratka, treba bi bilo več graditi na »kulturi hospicev«. Hospici v svojem bistvu povzemajo to skrb za najbolj trpeče, umirajoče.

In seveda gre tukaj za iskanje Božjega obličja tudi v trpljenju. O tem jaz nimam pravice govoriti, so pa bolniki, ki jih obiskujem, tisti, ki me učijo, da je Kristus tisti, ki nosi s trpečimi njihovo trpljenje. Skratka, v naši veri se skriva neizmerna ljubezen do življenja, ker je le-to Božji dar; in hkrati vedno znova iščemo v trpečem Kristusu nekaj, kar bi dalo kakršenkoli smisel našemu trpljenju."

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svet

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...