Kaj pa "človeški software" učencev in dijakov?

Slovenija | 31.12.2020, 08:37 Silvestra Sadar

Ob koncu leta smo na vzgojo in izobraževanje v času, ki ga je zaznamovala epidemija, pogledali skozi oči profesorice matematike in specialistke matematičnega izobraževanja Marte Zabret. Poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku in zase pravi, da je »učiteljica«.

Kako ocenjujete pouk na daljavo, uveden z namenom zajezitve širjenja novega koronavirusa?

Pouk na daljavo je stresen. Tako kot je verjetno stresno drugo delo na daljavo. Stresen je tako za dijake kot za učence, pa tudi za vse njihove učitelje.Tisto, kar nas mori, je verjetno podobno vsemu, kar mori ostale. To so negotovost, skrb, strah, stiska in jeza. So pa tudi nove izkušnje, tako da če želi človek gledati na svet optimistično, lahko pridobi tudi v tem času zelo veliko.

Kaj opažate pri dijakih v tem času?

Sama to šolsko leto poučujem gimnazijce, kar je precej specifično. Gre za precej visoko motivirane dijake, seveda ne vse, ampak med njimi je precejšen delež takih, precej večji, kot je pri drugih srednješolcih, precej večji kot na poklicnih šolah in morda tudi na osnovnih šolah. Opažam, opažala sem tudi že spomladi, da sta približno dve tretjini funkcionirali nekako zmerno do optimalno, pretina gimnazijcev pa se izgublja, tava.

Dijakom ta način pouka na daljavo ustreza?

Zelo redkim dijakom ta način odgovarja, so pa tudi taki, ki mi povedo, da jim ustreza, da jim ni treba na avtobus, da jim ni treba pristriči prostočasnih dejavnosti, vezanih na gibanje v naravi ali treninge, ki jih lahko opravijo doma.

Kako pa vrednotite ocenjevanje na daljavo?

Ocenjevanja so problematična, pa ne samo zaradi goljufanja, to je postranskega pomena, to ves čas trdim in tudi bom trdila. Bolj problematično je, da so tipi testov, ki so na voljo prek teh spletnih pomagal, sporni. Mislim, da so sporni čisto vsi, kar jih je, ker imajo dijaki pogosto tehnične težave s sprejemom, z oddajanjem informacij. Gre pa tudi še za nekaj, kar je še bolj problematično: stiska učenca ali dijaka, ki sedi pred računalniškim zaslonom.Nima nobenega živega stika z drugo stranjo, ves čas trepeta, ali bo kaj narobe pogledal ali bo roke narobe postavil. Zame je tak način preverjanja in ocenjevanja nehuman.

Se bo dalo zamujeno nadoknaditi?

To je podobno kot pri človeku, ki ima zdrobljeno koleno. Če si človek poškoduje koleno, je za več mesecev obsojen na bergle. Potem mu zaman govorimo in pripovedujemo, da lahko z berglami in zdrobljenim kolenom, ki se celi, čisto običajno živi. Ne more! Lahko gredo kopalnice, lahko se giblje po stanovanju, lahko gre malo ven, ampak ne more pa tekmovati, ne more živeti tako, kot si želi. Mislim, da je šolanje na daljavo kot življenje z enim kolenom.

Ali obdobje pouka na daljavo prinaša tudi kaj pozitivnega?

Pozitivne posledice so gotovo: vsi smo se informacijsko-komunikacijsko opismenili, opažam tudi individualni stik z dijaki prek elektronskih pisem, ki ga prej nisem toliko občutila.Sami dijaki imajo možnost opaziti, kako dragocena sta živ pouk in učiteljeva razlaga, slika, podoba, lastna podoba in kaj pomeni, da učitelj je v živo pred njimi.

Kako bi ocenili to obdobje po skoraj enem letu, če pogledate nazaj?

Težko rečem, ali je bil to pametno ali ne, dokler ne mine dovolj časa. Moje mnenje glede odločevalcev je takšno, da sem pogrešala mnenje psihologov, psihiatrov. Poskrbljeno je bilo za »hardware«, za strojno opremo, naše fizično zdravje, pomanjkljivo pa je bila obravnavana duša, software, se pravi človeški software. Človek vendar ne živi samo od kruha!