Friškovec: Ljudje imajo velikokrat filmsko podobo zaporov

Slovenija 15. 11. 2020, 06:00 Marta Jerebič

Nekateri ljudje karanteno doživljajo kot zapor. »Ko svobodo izgubimo, se šele zavedamo, da smo jo imeli,« pravi zaporniški vikar Robert Friškovec. Z njim smo se pogovarjali o tednu zaporov, ki ga v Katoliški cerkvi in drugih krščanskih skupnostih obhajamo od 15. do 21. novembra pod geslom Združeni v zapori.

Dejanski zapor je precej bolj neusmiljena izkušnja kot »ostati doma«. Medtem ko komunikacija v našem svetu na primer poteka prek zooma ali spletnih učilnic, pravilo interneta za zapor ne velja: »Na medmrežju se dogajajo redke stvari, predvsem, ker zaprte osebe nimajo možnosti dostopa do interneta. Se pa srečam prek raznih aplikacij s svojci oziroma žrtvami kaznivih dejanj.« Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani v večji meri zavedali potreb vseh, ki se jih dotika beseda zapor. »Prejšnja leta je bilo zelo zanimivo. Marsikakšna veroučna skupina je poslala risbe, ki so jih risale na temo zaporov – kako si predstavljajo zapor; nekoga, ki je žrtev kaznivega dejanja; tiste, ki delajo v zaporu. Velikokrat imajo filmsko podobo. Vendar ob teh tekstih, ki jih sporočamo prek plakatov, tudi šolska generacija razmišlja o tej temi.«

Duhovna oskrba zapornikov zdaj poteka nekoliko drugače. Svetih maš ni. »Če pa nekdo izrazi individualno željo po duhovni oskrbi, se išče pot, kako se sama vsebina izpelje oziroma kako pride do srečanja. Mogoče je kdaj nenavadno, ker je potrebno imeti srečanja preko stekla - tako, kot dejansko vidimo v filmih, ki prikazujejo obiske v zaporih. Marsikdo me je pa tudi v teh dneh poklical in povprašal, kako sem jaz. Zanima jih, ali je z mano vse v redu in ali sem zdrav.«

Zaporniški vikar ob dejstvu, da smo v zadnjem času priča povečanju družinskega nasilja, celo ubojem, pritrjuje tezi, da zaprtost med štiri stene v ljudeh sproži več nasilja. »Velikokrat se dogaja, da si ljudje ne znamo sporočati, kaj doživljamo. Ne govorimo o svojem čutenju. Tukaj bi bilo smiselno spodbujati k drži, da ljudje izrazimo, kaj doživljamo, ne da čakamo, da na koncu vrže varovalko ven,« svetuje Robert Friškovec.