Sveča | (foto: Steve Theaker / Pixabay)
Letošnji prazniki so lahko drugačni!
Naš pogled | Robert Božič
Dva praznika, ki me vsako leto znova in vsakič tudi na malo drugačen način izzivata, sta pred nami. V nedeljo bomo obhajali praznik vseh svetih, v ponedeljek pa vernih duš dan, ko bomo še posebej povezani v molitvi za vse naše rajne.
V otroških letih sem oba praznika doživljal kot celoto, kot čas, ko se še posebej ustavljamo ob spominu na vse tiste najbližje, ki so odšli s tega sveta k Bogu. Na eni strani mi v spomin najprej stopi mrzla in neprijazna vipavska burja, ki je ponavadi zaznamovala obisk in molitev na grobovih na drugi pa prijetno toplo vzdušje doma, ko smo se po vrnitvi zbrali okrog mize, prižgali svečo in molili rožni venec za rajne.
To so tudi žlahtni spomini na srečanja s sorodniki in znanci. Z nekaterimi bolj oddaljenimi smo se iz leta v leto srečevali samo ob tej priložnosti. Ponavadi je dišalo po sveže pečenem kostanju in otrok so nas bila sama ušesa ob poslušanju zgodb o pokojnih prednikih in njihovih usodah.
V času mladostništva so ti prazniki prineseli jasno zavedanje minljivosti in iz leta v leto spodbujali razmislek, kaj je moj življenjski cilj, ki ga želim doseči, kje je moje mesto in kaj je moja pot, ki bo pomenila uresničitev mojega poslanstva.
Spominjam se stare mame, ki me je spodbujala k molitvi za rajne. »Ne potrebuješ budilke,« je rekla: »Zvečer zmoli za verne duše v vicah in jim naroči, naj te zbudijo!« Seveda sem poskusil. In se je zgodilo, kot je rekla moja dobra stara mama.
Danes je postalo moderno, da se sicer gre na pokopališče, da se poskrbi za urejene grobove, da se tam postoji v tišini. Tako ob množičnem obisku v prazničnih dneh, a tudi ob drugih priložnostih, pa nas je nekako postalo sram na glas zmoliti očenaš ali desetko za tam pokopane. In prav molitev je tista, ki nas na poseben način povezuje v občestvo, ki so mu tuje meje časa in prostora.
Letošnji prazniki bodo drugačni. Letošnji prazniki so lahko drugačni. Lahko negodujemo in stresamo slabo voljo, ker so nam »ukrepi, ki jih je oblast sprejela zaradi omejevanja širjenja koronavirusa prekrižali ustaljene navade praznovanja in druženja s sorodstvom,« in ostanemo prazni.
Lahko pa ukrepe spoštujemo, obiščemo grobove na bližnjem pokopališču in tam prižgemo svečo tudi za vse tiste, ki počivajo drugod. Večere iztekajočega se meseca rožnega venca lahko preživimo v umirjeni družinski molitvi, ki jo namenimo za vse naše rajne, ki že uživajo veselje Boga in še posebej vse tiste, ki so še na poti k Njemu. Pa dodajmo ob tem še kakšno zdravo marijo za bolne, za vse medicinsko osebje, ki zanje skrbi in za vse nas, da bomo zdravi in pri zdravi pameti.
In kot je spodbujala moja stara mama, dodajmo na koncu še en očenaš za vse tiste rajne, ki se jih nobeden ne spomni v molitvi. Doživeta praznična dneva vam voščim!
