Alkohol: veliko skrbi, žalosti in jeze se dogaja v svojcih

Svetovalnica | 15.09.2020, 12:14 Mirjam Judež

Alkohol pri nas je širok družbeni problem. Kriv je za vsako tretjo smrt v prometu, poraba na prebivalca je med najvišjimi v Evropi. Kar 43 % prebivalcev pije preko meje. Naša sogovornica je bila Janja Milič, dr. med., s psihiatrične klinike v Idriji, kjer vodi oddelek za zdravljenje odvisnosti od alkohola. »Težave v odnosu do alkohola so pri nas res zelo pogoste. Rečemo, da smo "mokra kultura", kar pomeni, da alkohol spremlja vse socialne situacije, zabave, druženja z ljudmi.« Z Janjo Milič se je pogovarjala Tanja Dominko.

Odvisnost od alkohola je bolezen, ki ne izbira poklicev in starosti

»To je bolezen, čeprav so ljudje velikokrat prepričani, da je to slabost, šibkost, moralna napaka. Tudi ob iskanju pomoči se pogosto bojijo, da bodo obsojani, da bomo kritični. Seveda smo lahko kritični do vedenja, ki ga ta bolezen prinaša s seboj. Še vedno je v ozadju človek, ki ima svoje vire moči. To je bolezen, ki ne izbira poklicev, izbira nas, ljudi, vseh poklicev in vseh starosti. Večina odvisnih živi s to boleznijo, s tem, da se jim posledice stopnjujejo, nekateri umrejo zaradi posledic odvisnosti od alkohola. Lahko se pridružijo duševne motnje in se zgodi, da človek konča življenje tako, da si ga vzame, kar vidimo kot žalostno zgodbo posledic odvisnosti.«

Alkoholizem se pogosto prenaša iz roda v rod

»Vidimo, je alkoholizem transgeneracijska bolezen, da se prenaša iz ene generacije v drugo. Ni pa to pravilo, le tveganje je večje. Odrasle otroke odvisnih staršev svarimo, opozarjamo, naj bodo pozorni na to, kako se odločajo glede pitja alkohola. Bolezen se ne deduje genetsko, ampak prenaša se nagnjenost h prenosu bolezni, različni vzorci ali toleranca do pitja alkohola v družini. Ne izberemo družine, v katero se rodimo, rodimo se v družino, ki ima takšno in takšno genetsko zasnovo, pa tudi vzorce in načine vedenja, ki jih sprejmemo in vplivajo na to, kakšen odnos bomo razvili do alkohola.«

Že Prešeren je zapisal: "... ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi ..."

»Situacija, ko smo zaradi koronavirusa ostajali doma, je situacija z visokim tveganjem za pitje alkohola. To nepredvidljivo obdobje, ko je bilo za nas vse nejasno, kaj bo, veliko ljudi je bilo v stiskah, bolj smo ostajali doma … Lahko se je zgodilo, da so se ljudje v tem obdobju še bolj povezali kot družina, lahko pa so se še bolj oddaljili. Alkohol je regulator bližine in distance v odnosih v družini. Bile so tvegane situacije, izguba službe, finančna situacija, medosebni spori ali konflikti … Alkohol je psihoaktivna snov, ki vpliva na vedenje, čustvovanje, odločanje, tudi na neke vrste pomiritev. Alkohol na nek način pomaga tudi nižati tesnobo, ampak to je samo ta prvi učinek. Že Prešeren je v Zdravljici zapisal: » … ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Na nek način je opisal učinek alkohola, je pa to zelo varljiva stvar, ker je to samo kemični učinek na prvi moment. Ko človek ponavlja te vzorce, se poskuša na isti način pomirjati z alkoholom, ta učinkuje ravno obratno, človek je stalno bolj napet.«

Svojci včasih izgubijo upanje, da ne bo nič drugače. Pomembno je izbrati čas, ko je oseba trezna ali vsaj na ta način, da se je sposobna pogovarjati. Ne skozi obtožbe, prepir, očitke, ampak skozi skrb.

Odvisnost od alkohola je bolezen zanikanja in bolezen družine

»Pri osebi, ki je odvisna in pri ljudeh, ki so v odnosu s tem človekom, se razvijejo obrambni mehanizmi, ko pomanjšujejo problem, zanikajo, da ni tako hudo. Žena vidi, da se človek spreminja, da je nekaj drugače, ves čas primerja pitje moža s pitjem očeta, ki je morda pil na tak način, da je uporabljal agresivno vedenje in se tolaži, da z možem še ni tako hudo. Prizadeti so tudi družinski člani, ki živijo z osebo, ki pije. To je bolezen družine, enega, ki je prav povezan z alkoholom in teh odnosov, ki se plazeče razvijajo ali spreminjajo. Veliko skrbi, žalosti in tudi jeze se dogaja v svojcih. Ni univerzalnega načina, ki bi veljal za vse odvisne od alkohola. Je edina bolezen, kjer se mora človek najprej rešiti svojega simptoma, torej nehati piti, da se lahko začne zdraviti. Cilj zdravljenja ni abstinenca od alkohola. Ne zdravimo se zato, da bi nehali piti, ampak da bi začeli živeti brez alkohola. Odpovedati se alkoholu in ničesar spremeniti v načinu življenja, takrat je zelo težko vztrajati. Treznost mora prinašati v življenje neko korist, zadovoljstvo.«

Pomembno je izbrati pravi trenutek in izraziti skrb, brez očitkov

»Ljudem svetujemo vključitev v program zdravljenja, načini pa so zelo različni. Sama delam v medicinski paradigmi. Mi imamo bolnišnični ali ambulantni program zdravljenja odvisnosti. Korona je prizadela tudi naše programe, ker smo omejeni zaradi socialne distance in ker delamo v zdravstveni inštituciji. Pa vendar, vedno, v to res verjamem, pomaga nek pogovor, četudi samo po telefonu. Nekje je treba začeti. Svojci včasih izgubijo upanje, da ne bo nič drugače. Pomembno je izbrati čas, ko je oseba trezna ali vsaj na ta način, da se je sposobna pogovarjati. Ne skozi obtožbe, prepir, očitke, ampak skozi skrb. Na tak način pristopiti h človeku in biti kritičen do njegovega vedenja, ker to ni isto. Sama nerada uporabljam besedo »alkoholik«, ker to na nek način zaznamuje človeka z boleznijo, ga na nek način stigmatiziramo. Ta človek je odvisen od alkohola. Posledično ta bolezen, tako, kot alkohol prinaša veliko tabujev, prinaša tudi veliko stigme. Rada rečem, da je zdravljenje v Sloveniji še vedno kdaj bolj stigmatizirano kot bolezen sama.«

Kdaj rečemo, da je človek odvisen, bolan?

»Ko ima močno željo, hlepenje po pitju alkohola. To ni žeja! Ena od tipičnih značilnosti odvisnosti je nezmožnost nadzora popite količine alkohola. Kdaj si ljudje zelo želijo, da bi spremenili svoje vedenje, ampak jim to ne uspe. Pomembno je, da si poiščejo pomoč, da se naučijo veščin, kako je to mogoče ali pa se odločiti za abstinenco, ko nadzora nad količino popitega alkohola ni več. Odvisnost je bolezen možganov, ko se dejansko spremeni nevrobiologija, ko človek pije in tudi, ko ne pije več. Ker so možgani nevroplastični, pomeni, da se lahko oblikujejo v dobrih odnosih, boljšem okolju nove nevronske povezave. Nevrobiologija se lahko s pitjem kvari, na nek način pa tudi popravi.«

Ko je človek v alkoholnem opoju agresiven, se ga na zdravljenje lahko privede proti njegovi volji

»Ljudje, ki postanejo odvisni od alkohola, so zelo heterogena skupina. Pri nekaterih vedo za to odvisnost samo svojci, ostane znotraj štirih sten družine. Lahko pa gre tudi do teh skrajnosti, ko človek uporablja v alkoholnem opoju heteroagresivna in avtoagresivna vedenja in takrat se vključujejo različni sistemi pomoči. Ljudje kdaj sprašujejo, ali je možno privesti na zdravljenje človeka proti njegovi volji? Seveda. Po zakonu o duševnem zdravju, če ima oseba tako duševno bolezen, da sama ne zmore obvladati svojega vedenja, da bolezen obvladuje njega, jo lahko zdravnik zaščiti s hospitalizacijo proti volji bolnika. Ko pa se odvisniki streznijo, ne želijo več biti v bolnici in odidejo domov.

Želim prisluhniti oddaji o alkoholizmu, v kateri smo gostili Janjo Milič s psihiatrične klinike Idrija

V skrajni sili kar na urgenco regionalne bolnišnice

»Kdaj se zgodi, da gre za urgentno nujno stanje odvisnosti, ko se tega ne da napovedovati in se poišče pomoč v urgentnih enotah zdravstvenih domov, da dežurni zdravnik presodi ali ta oseba potrebuje nujno pomoč in takojšnjo hospitalizacijo ali se lahko počaka, da se strezni. Če gre za urgentno stanje odvisnosti (abstinenčna kriza, alkoholni delirij, psihotično stanje, ko človek izgubi stik z realnostjo) ali morda samomorilno ogroženost ob depresiji zraven, je najpomembnejše, da se usmeri v regionalno bolnišnico. Če pa gre za vključitev v psihoterapevtske programe, pa je možno, da se ljudje naročijo v alkohološko ambulanto, je pa zdaj doba, ko je treba počakati, daljša in na to vpliva zdajšnje obdobje v povezavi z virusom.«

Če mlad človek ves čas uporablja ta način sprostitve (s pomočjo kemične snovi), ne more razvijati vseh teh psiholoških mehanizmov, kako se pomiriti s pogovorom, kako se zabavati, uživati brez alkohola.

Odvisnost od alkohola je bolezen izgubljanja

»Odvisnost je bolezen izgubljanja. Ko žena reče, da ni več pripravljena biti v zakonu z alkoholikom, ko delodajalec reče, da ne more več tolerirati tega vedenja in bo izgubil službo, je to za nekoga, ki se bori z odvisnostjo, lahko konstruktiven pritisk. V enem od kriterijev odvisnosti je prav to, da ljudje vztrajajo pri pitju kljub škodljivim posledicam zase in za druge. Težko je razumeti, da človek vidi, da mu alkohol škodi, a še kar vztraja pri pitju, rabi vse več alkohola, da zadosti tem učinkom. Zato je odvisnost na nek način bolezen zanikanja, bolezen izgubljanja: izgube vozniškega dovoljenja, službe, družine, zdravja …«

Upanje ostaja!

»Upanje je vedno. Ne vemo, kakšno spremembo bo prinesla ena odločitev ali ena želja. Kdor živi z nekom, ki ima hude težave z alkoholom, naj poišče nekoga, ki mu zaupa, se obrne na strokovno pomoč in se tam pogovarja. Prepričana sem, da so svojci marsikaj že dali skozi, včasih obupajo, češ, bili smo že vsepovsod, saj ni pomoči! Toda če pomoči ne iščemo več, je res ni. Dokler pa jo iščemo, najdemo vsaj kakšno pot.«

Želim prisluhniti oddaji o alkoholizmu, v kateri smo gostili Janjo Milič s psihiatrične klinike Idrija

Alkohol med mladimi

»Včasih rečemo, da so mladi naša prihodnost, ampak mi, odrasli, smo njihova prihodnost, ker vidijo pri nas, kaj odrasli počnemo z alkoholom. Mladostništvo je obdobje eksperimentiranja. »Vikend pitje« mladih nas zelo skrbi, pokaže se, da je lahko (ni pa to pravilo) tako popivanje čez vikend, z vztrajnimi vzorci izgubljanja kontrole, lahko eden od napovednih dejavnikov za razvoj sindroma odvisnosti v odrasli dobi. Pa še nekaj je. Če mlad pije alkohol, če ves čas uporablja ta način sprostitve (s pomočjo kemične snovi), ne more razvijati vseh teh psiholoških mehanizmov, kako se pomiriti s pogovorom, kako se zabavati, uživati, se sprostiti brez alkohola. Poleg tega tudi dozorevanje možganov, ta biološka komoponenta možganov, ki se v mladostništvu še razvijajo. Tako biološko in psihološko je to skrb vzbujajoče.«

Če pomoči ne iščemo več, je res ni. Dokler pa jo iščemo, najdemo vsaj kakšno pot.

Želim se naročiti na podcast Svetovalnica, v katerih z različnimi sogovorniki odkrivamo različne svetove ...