Dan spomina letos v luči vzpona radikalnih ideologij

Slovenija | 23.08.2020, 06:23 Alen Salihović

V Sloveniji in Evropi danes obeležujemo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga je leta 2009 določil Evropski parlament. Od leta 2012 ga uradno obeležujemo tudi v Sloveniji. Na ta dan je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Da gre za zelo pomemben spomin tudi v luči vse bolj napetih razmer v svetu je za naš radio dejal direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver.

Evropski parlament je aprila 2009 sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu ter v njej obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi. Podatki o tem, koliko žrtev po svetu so povzročili fašizem, nacizem in komunizem so različni, zagotovo pa je bilo žrtev več deset milijonov. A ne glede na dogajanje v preteklosti, je ta praznik po besedah Valič Zverove aktualen tudi danes: »Prav je se globlje zavedamo njegovega pomena, saj to ni samo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimo ampak bi dejala, da je potrebno okrepiti naše skupno prizadevanje, da se ustavi okoliščine, ki bi preprečevale revitalizacijo totalitarnih sistemov.«

Slovenija je, tako sogovornica od lani storila korak naprej. Spomnila je na polaganje vencev predsednika republike Boruta Pahor in predsednika vlade Janez Janša pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici ter v Smrečju pri Turjaku, kjer sta počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. »Zdi se mi en tak korak v pravo smer, saj je politika dolžna ustvarjati pogoje za spravo. Si pa želim, da bi tudi v slovenskem parlamentu bila sprejeta Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je leta 2009 sprejel evropski parlament.«

Današnji dan spomina je pomemben tudi v luči vzpona radikalnih levih in desnih ideologij in v času, ko demokracija postaja vse bolj šibka, je dejala. »Srčno si želim kot zgodovinarka, da se ne bi ponovila zgodba 30. let prejšnjega stoletja, torej čas vzpona totalitarnih režimov.«

Če se je demokracija v preteklosti širila, se pa, kot ugotavlja Valič Zverova v zadnjih letih krči. Pri tem je spomnila na izvajanje oblasti s trdo roko ter kot primere navedla Iran, Venezuelo, Kitajsko in Turčijo, v zadnjih dneh smo zatiranju človekovih pravic priča tudi v Belorusiji.

Izjava Študijskega centra za narodno spravo

Porok za demokracijo – spoštovanje človekovega dostojanstva

Skupni evropski prostor vključuje prizadevanja njenih članic za odprto in poglobljeno razumevanje, sprejemanje in vrednotenje preteklosti, ki je bila v 20. stoletju zaznamovana z mnogimi vzponi in dosežki, pa tudi s stranpotmi in padci, ki so dosegli najnižjo točko z nacionalsocializmom, fašizmom in komunizmom. Od omenjenih totalitarizmov smo Slovenci okusili vse tri, ki so nas zaznamovali s številnimi človeškimi žrtvami, trpljenjem posameznikov, družin in skupnosti ter nas prikrajšali za dostojanstvo, mir in življenje v svobodi za dolga leta in desetletja.

Ob letošnjem 23. avgustu - evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov se ustavljamo ob treh mejnikih slovenske zgodovine 20. stoletja, ki nas v letu 2020 spominjajo na boleče trenutke narodove preteklosti.

Med njimi se najprej spomnimo 100 letnice požiga Narodnega doma v Trstu, ki je letos, ob srečanju na najvišjem državnem nivoju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, slovenski narodni skupnosti prinesla vrnitev Narodnega doma. Ta je predstavljal osrednji sedež in simbol vzpona Slovencev v Trstu, pred usodno zarezo prve svetovne vojne ter vključitve v italijansko državo. Sledilo je divjanje italijanskih nacionalistov, ki so takoj po prvi svetovni vojni, ko je Italija zasedla Tržaško in Goriško, začeli z napadi na Slovence in z uničevanjem slovenskih narodnih ustanov. Za Slovence je spomin na fašizem prežet s spominom na neizmerno narodovo trpljenje, ki se je začelo že pred uradnim nastopom fašizma v Italiji in je za seboj pustilo trajne posledice in z njimi povezana prizadevanja številnih posameznikov, ki so bili pripravljeni boj za pravice Slovencev ob meji plačati z življenjem.

Drugi pretresljivi pomnik, od katerega letos mineva 75 let, je vezan na izvensodne povojne umore, ki so zahtevali 15.000 žrtev pripadnikov domobranskih enot in civilistov. Izvedba umorov je bila del povojne revolucionarne čistke, ki jo je ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Do zdaj je na celotnem slovenskem ozemlju evidentiranih blizu 700 množičnih grobišč. Šele po 75 letih je letos, v Kočevskem rogu prvič potekala spominska slovesnost na mestu, kjer so se dejansko izvajali umori nad Slovenci, to je v Macesnovi gorici.

Na tem mestu sta na letošnji slovesnosti predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Vlade Janez Janša v svojih govorih in osebnih spominih, ki ju sicer postavljajo na različna bregova, poudarila pomen enotnosti v obdobju osamosvajanja kot dejanja na poti k narodni spravi. Ob osamosvojitvi smo Slovenci dokazali, da nismo obsojeni na razkol, ampak znamo in zmoremo stopiti korak naprej, korak na poti do sprave. Po končani slovesnosti pri Macesnovi gorici sta predsednika položila še venec pri spomeniku partizanskih žrtev v Smrečju pri Turjaku.

Povojna morija je za seboj pustila trpljenje posameznikov, družin, izginotje vaških skupnosti, propad obrtnikov, podjetnikov in kmetov, utišanje intelektualcev ter dolgotrajne globoke travme, ki so zaznamovale generacije Slovencev. Travme so zaznamovale žrtve pa tudi rablje, ki so zavržna dejanja izvajali po lastni volji ali po naročilu nadrejenih.

Tretji dogodek, montiran politični »božični proces« od katerega letos prav tako mineva 75 let, se je zgodil že po koncu druge svetovne vojne, v t. i. »svobodni« državi in je bil del komunističnega represivnega sistema, ki je na tak način gradil totalitarno oblast. Sojeno je bilo 34 osebam, vplivnim političnim nasprotnikom komunizma, ki so bili obtoženi sodelovanja v Slovenski, Sokolski in Narodni legiji, obveščevalnih službah, domobranstvu, Katoliški akciji in sodelovanja z okupatorjem. Na zatožni klopi je bilo tudi pet duhovnikov. Proces se je končal z osemnajstimi obsodbami na smrt, trem je bil določen odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, enemu za dobo 18 let, šestim za 15 let, dvema za dobo 12 let in trem za dobo 10 let. Eden je bil oproščen. Izvršenih je bilo šest smrtnih obsodb. Proces je bil eden od številnih orodij, ki jih je nova oblast uporabila proti svojim potencialnim nasprotnikom, med katerimi so bili poleg že prej omenjenih množic domobrancev in civilistov tudi številni Slovenci, ki so ostali doma in niso šli na pot begunstva. Zanje je bil to čas brezpravja in policijske države, ovajanja, vohunjenja, kratenja svobode misli in gibanja, montiranih sodnih procesov, uničevanja zasebnega kmetijstva, obrti in podjetništva, nadzora v šolskih institucijah, nacionalizacije, boja proti Cerkvi in še mnogih pojavnih oblik, ki so lastne totalitarnim in avtoritarnim sistemom.

Življenje v javnosti, kjer je moral biti človek tiho oziroma se podrediti vsiljenemu javnemu mnenju,  se je večkrat močno razlikovalo od življenja za domačimi zidovi. Nesvobodno okolje je pustilo dolgotrajne posledice in globoke rane.

V boju proti totalitarizmom in njihovim posledicam so bila ključna prizadevanja posameznikov in skupin, ki so verjeli v svobodo, pravičnost in demokracijo in ki so imeli pred seboj jasno vizijo, kakšna mora biti družba, ki človeku zagotavlja temeljne pravice in svoboščine. Mnogi med njimi so bili za te ideale pripravljeni dati svoja življenja. Ob letošnjem evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov jim posvečamo še poseben spomin in spoštovanje. Iz njihovih pogumnih dejanj črpamo moč za nove korake k spravi, za bivanje v sožitju in miru ter za spoštljivo življenje v skupnosti evropskih narodov.