Kaj so na veliki šmaren povedali slovenski škofje?

Slovenija | 15.08.2020, 14:10 Marta Jerebič Silvestra Sadar

V osrednjem narodnem svetišču na Brezjah je biserno srebrno mašo daroval kardinal Franc Rode, homilijo je imel ljubljanski nadškof Stanislav Zore, somaševal je tudi pomožni škof Franc Šuštar. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je maševal na Ptujski gori, murskosoboški škof Peter Štumpf v Turnišču, koprski škof Jurij Bizjak na Sveti Gori, novomeški škof Andrej Glavan pa na Zaplazu.

Nadškof Alojzij Cvikl je maševal na Ptujski Gori. Ob besedah Knjige razodetja, kjer zmaj preži na dete in njegovo mater, je razmišljal: »Zgodovina Cerkve v vsakem času in prostoru je bila in bo srečevanje dobrega s slabim. Tudi če se to slabo zdi močno in zbuja strah zaradi svoje nepravičnosti in krutosti, vendarle zlo nima zadnje besede in ne strah, ampak upanje, kajti otroci rojeni v Cerkvi, ki na mnogih krajih trpijo in se soočajo s preizkušnjami, se lahko zatečejo v puščavo, k Bogu, ki je edino upanje in moč.«

Muroskosoboški škof Peter Štumpf je v cerkvi v Turnišču takole razmišljal: »Čeprav celo danes med prazničnimi bogoslužjih naši obrazni niso vidni, so pa vidne naše oči. Te oči so zaskrbljene. Na njih je vidno to, kar se poraja v naših srcih: strah, negotovost, malodušje, nelagodje, žalost…. Marija vidi oči in vidi naš obraz. Naše maske ji ne morejo preprečiti pogleda, ki seže vse do globin našega srca. Marija močno doživlja našo sedanjo stisko, ki je močno podobna njeni stiski, ko jo je preganjal ognjenordeči zmaj«.

Škof Jurij Bizjak je zbrane na Sveti Gori nagovoril z besedami preroka Jeremija, ki ljudi spodbuja, naj zidajo hiše in prebivajo v njih, zasajajo vrtove in uživajo njih sad! Naj se ženijo in rodijo. Prerokovo naročilo se je tudi marsikateremu Judu takrat verjetno zdelo popolnoma zgrešeno, pri marsikom je veljal za prodano dušo in veleizdajalca: Namesto da bi pozival k uporu in pustošenju, k sovražnosti in napadalnosti, je vabil k delu in molitvi za deželo. Preudarno in modro je ocenil, kaj je v danih razmerah možno in smiselno, in razumno podal svoj nasvet in svoje naročilo. In zgodovina je, kakor je vsem znano, njegovo izbiro in odločitev prepričljivo potrdila.

Škof Andrej Glavan je zbranim na Zaplazu spregovoril o tem, da je današnji dan »praznik krščanskega veselja in neugasljivega upanja. Kljub temnim oblakom, ki so se letos ob pandemiji zgrnili na ves svet. Današnji praznik dokazuje, da je ljubezen močnejša od smrti, da je v Bogu neizmerna moč ljubezni, zato bo življenje končno zmagalo ne glede na ovire in preizkušnje.«

Upokojeni koprski škof Metod Pirih je v Logu pri Vipavi med drugim dejal: »Skozi letošnje leto nas spremlja koronavirus, ki je zajel ves svet. To je huda preizkušnja, ki je prišla na nas. Soočamo se z mnogimi in tako raznovrstnimi problemi. Stari ljudje smo še posebej prizadeti, zmedeni, osamljeni in prestrašeni, saj ta virus uničuje življenje ljudi in duši naše upanje. Pri maši danes želimo tudi prositi Gospoda, naj milostno obrne svoj pogled na nas in nas po posredovanju Marije Tolažnice tukaj v Logu napolni z novim pogumom, močjo in tolažbo.

V NADALJEVANJU OBJAVLJAMO CELOTNA BESEDILA HOMILIJ

Pridiga ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na Brezjah (več o slovesnosti na tej povezavi)

 Dragi bratje in sestre, kot hvaležni Marijini otroci in kot njeni vneti častilci smo se danes, na praznik njenega vnebovzetja zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kamor že dobrih dvesto let romajo slovenski kristjani, da bi se zahvalili za Božjo pomoč, ki so je deležni po Mariji, in da bi po Mariji Pomagaj Očetu izročili svoje prošnje in potrebe vsakdanjega življenja.

Danes pa je dan izrazito prazničen. Čeprav tudi danes nosimo v srcih vse tisto, za kar potrebujemo Božjo pomoč in ljubezen, se želimo danes z Marijino hvalnico zahvaljevati Bogu, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle in jo bodo zaradi tega blagrovali vsi rodovi. Svojo hvaležnost pa izrekamo tudi za duhovniški jubilej njegove eminence, gospoda kardinala dr. Franca Rodeta. Pri Mariji Pomagaj, kamor je z velikim veseljem in z gorečo pastirsko skrbjo prihajal zlasti v letih vodenja ljubljanske nadškofije. Spoštovani gospod kardinal, iskreno pozdravljeni in dobrodošli na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja, ki je bil za vas vedno povabilo, da ste slovenskemu kristjanu, pa tudi slovenskemu človeku spregovorili besede resnice, te čudežne gorske studenčnice. Samo resnica ustvarja ozračje pristnosti v medsebojnih odnosih in je edina pot do spoznavanja stvarnosti.

Sami pravite, da imate do Marije Pomagaj od nekdaj poseben odnos. Najbrž zato, ker vam je mama še kot otroku omenjala skrivnostno vez z Brezjami še pred vašim rojstvom. In ko ste se po letih Argentine in Francije vrnili domov, je bila vaša prva pot na Brezje, kjer ste v Marijinem obrazu na Layerjevi podobi videli najčistejši izraz slovenstva, najdražji obraz Slovencem doma in po svetu.

A to je bilo že pet let po novi maši. V duhovnika ste bili posvečeni v Franciji, na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1960. Na Rue de Sèvres v Parizu, v kapeli, kjer počivajo relikvije sv. Vincencija Pavelskega, vašega redovnega ustanovitelja. Posvetil vas je škof André Defebvre, ki so ga komunisti izgnali iz Kitajske. Pomenljivo. Dva begunca pred komunizmom poveže odgovor Kristusovemu klicu in pripravljenost vse življenje in vse moči posvetiti oznanjevanju njegovega evangelija. Kako prav je imel apostol Pavel, ko je Korinčanom v drugem pismu napisal: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje … Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo« (2 Kor 4,7-10.15).

Naslednjo nedeljo, 3. julija ste obhajali novo mašo v kapeli Čudodelne svetinje na Rue du Bac. Seveda to ni bila nova maša, kakršnih ste se spominjali iz Slovenije. Nobenega sorodnika ni bilo z vami. Novomašni križ vam je zato izročil neki mladenič. Okoli vas so bili zbrani slovenski duhovniki, ki so delovali med rojaki v Franciji, in sestre usmiljenke. Bratje v duhovništvu in sestre v karizmi sv. Vincencija.

Za novomašno geslo ste si izbrali dve svetopisemski misli. Za francoske podobice ste izbrali besede apostolov, ko so postavili prve diakone: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,4). V tem je povzeta srž duhovništva, to je pot, ki Kristusovega duhovnika vodi k svetosti. Sanje o veličini, o kateri sanja vsak mlad človek, če ima zdrav pogled na svoje darove in prihodnost, so postale spoznanje, da je edina prava veličina svetost – se pravi molitev in oznanjevanje besede. Slovenske podobice pa so nosile osebno izraženo Jezusovo prošnjo pri zadnji večerji: »Posveti me v resnici. Tvoja beseda je resnica« (Jn 17,17). On naj bi vodil vaše misli in osvojil vaše srce, da boste živeli iz njega in samo zanj. Tako boste, posvečeni v resnici, vreden duhovnik. Duhovnik živi za druge kot služabnik sredi svojega občestva. Oznanja besedo, obhaja evharistično daritev in druge zakramente, svetuje, opominja, tolaži, bodri, prinaša upanje in veselje.

V obeh mislih ste izrazili spoznanja, do katerih ste prišli v letih študija v Evropi, najprej v Rimu in potem v Parizu: Gre za resnico, ki je obvezujoča vedno in povsod; za resnico kot zdravje duha na eni strani in resnost življenja na drugi.

Tudi doktorski študij, ki ste ga nadaljevali na Katoliškem inštitutu v Parizu, je bil priprava na službo oznanjevanja. Najprej kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, pa kot sodelavec kardinala Paula Pouparda, kot tajnik Tajništva za dialog z nevernimi, pa pozneje kot ljubljanski nadškof in nazadnje kardinal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

Spoštovani gospod kardinal, dovolite mi nekaj zelo osebnega. Ko ste se leta 1965 vrnili v Slovenijo – dvajset let po tistem, ko ste pred komunizmom zbežali preko Ljubelja, Vetrinja, Judenburga, Lienza, pa preko Turina in Genove v Argentino – ste prvič stali pred rojstno hišo pri Adamovih na Rodici. S seboj ste prinesli spomine, ki so se vtisnili v doživljanje enajstletnega fantiča, ki je s svojimi starši moral bežati. Ko ste stali pred domačo hišo, ste spoznali, da ste se vrnili domov. A vendar je bil ta dom drugačen. V vaših spominih je bilo vse, hiša, njeni notranji prostori, gospodarsko poslopje, kozolec in drevje veliko večje, kot so se vam kazali v tistem trenutku.

Najbrž je tako pri vsakem človeku, ki se iz velikega sveta, iz življenjskega vrveža mogočnih narodov vrne v domače okolje. Ponovno mora premeriti razsežnosti sveta in duha, da ne spregleda tega, kar je njegov dom in da ne pusti za sabo tega, kar ga je v svetu obogatilo.

V tem duhu ste začeli spoznavati preproste ljudi, ki so že dvajset let živeli pod vladavino Partije in njenega ideološkega nasilja. Kmalu ste odkrili, da se v globini bije boj za duše, boj za vero. In preprostemu ljudstvu sta edina opora v tem boju duhovnikova neomajna vera in pogum. Z zagonom mladih sil ste se vrgli na delo, da bi se ta vera ohranila in se okrepila.

Pri tem vas je podpiralo veselje ob dejstvu, da ste Slovenec. Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu. Pomagati mu, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod. In že zgolj misel na tega Boga je velika radost. Kako sveže so zvenele te besede, kako žejno so jih uživali poslušalci. V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi.

Šestnajst let od 1965 do 1981 so bila leta veselja nad darom življenja, hvaležnosti za čas duhovništva sredi slovenskega ljudstva, nešteto ur in dni odkrivanja bogastva in lepote krščanske vizije sveta z bogoslovci na fakulteti, mnogo čudovitih večerov s študenti in izobraženci v soočenju z ateistično ideologijo, s tihim upanjem na zmago resnice. Kakor ste sami rekli, vsekakor najlepša leta vašega življenja, če odmislimo to, kar nas čaka v nebesih. Lahko bi rekli, da so bila to tudi leta preroškega pogleda v prihodnost, saj ste na vprašanje, kdaj bo konec komunizma, prepričano odgovorili, da še pred letom dva tisoč. Zgodilo se je tako, morda celo prej, kakor ste pričakovali.

Ta leta so se iztekla s povabilom v Rim, na Tajništvo za neverne. To je bil čas, ko ste pogrešali oznanjevalno razsežnost duhovništva. Obenem pa je bil čas intenzivnih srečanj, bogatega intelektualnega življenja, čas, ko so se spreminjali pogledi na ateizem in je svet doživljal silovite spremembe. S simpoziji in predavanji ste bili del teh sprememb. Mislim pa, da imamo lahko za čudovit biser v teh letih obisk papeža sv. Janeza Pavla v Sloveniji. To je bilo nekaj najlepšega, kar je doživela Slovenija v svoji zgodovini. In vi ste bili ves čas ob njem – kot prevajalec in najbrž še več kot to. Tudi kot pisec govora o kulturi v mariborski stolnici.

Spet je minilo šestnajst let in vrnili ste se v Slovenijo – tokrat kot ljubljanski nadškof. Posvečenje je bilo na belo nedeljo, 6. aprila 1997. Z imenovanjem ste začutili, da je poglavitna naloga pastirja notranje poslušanje Božje besede in oznanjevanje. Hkrati pa se je pomnožila vaša skrb za usodo naroda, ki ste jo izražali na različne načine: opozarjali ste na nevarnosti, ki grozijo narodu zaradi nizke rodnosti, samomorov in splavov, mamil in alkoholizma, na šolo, ki ateizira namesto da bi vzgajala za vrednote, vse to pa z željo po moralni prenovi in normalnih odnosih med Cerkvijo in državo.

Ob sklicu tako imenovane slovenske sinode ste se tudi zelo osebno zavzeli za spravo v našem narodu. Cerkvi na splošno in tudi vam osebno se stalno očita, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. Nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode ste v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu povedali: »Zbrani smo pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to, na kateri strani so se borili in ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost … Ko se danes klanjamo žrtvam pri Sv. Urhu in priznavamo krivdo kristjanov ter prosimo za odpuščanje, opravljamo dejanje, ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija … Ob žrtvah pri Sv. Urhu izražam svoje globoko obžalovanje za vse, kar se je tu dogajalo med vojno, in za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.« Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: »Stati inu obstati«: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.

Leta 2004 vas je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in vam zaupal vodenje Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Sedaj je bil pred vami svet, vsa množica redovnikov in redovnic, ki je v spremenjenih časih kdaj bolj kdaj manj posrečeno iskala nove izraze za svojo karizmo. Treba jim je bilo pomagati, da so znali obdržati duha in smer, kar ni bilo vedno lahko. A tudi tukaj je bilo potrebno »stati inu obstati«.

Spoštovani gospod kardinal, danes, ob vaši biserni maši, se vam zahvaljujem v imenu ljubljanske nadškofije in v imenu slovenske Cerkve, v imenu redovnikov in v imenu članov novih oblik posvečenega življenja, predvsem pa v imenu tolikih, ki so jim vaše besede prinašale upanje, budile radost in veselje do življenja ter osvobajale njihovo vero. Naj Bog blagoslovi delo, ki ste ga v šestih desetletjih duhovništva opravili v njegovem vinogradu, in naj vam na priprošnjo Marije Pomagaj nakloni mirna, zdrava in rodovitna leta, dokler in kakor Gospod hoče. Naj bo hvaljeno Gospodovo ime! Amen.

Zahvala nj. eminence kardinala Franca Rodeta po biserni maši na Brezjah

Na vabilo g. nadškofa Stanislava sem bil danes na Brezjah in skupaj z vami obhajal biserni jubilej svoje duhovniške službe. Po mnogih letih sem se torej vrnil na ta kraj mojega ljubljanskega škofovanja, na kraj mojih najbolj odmevnih pastirskih nastopov. Hvala, g. nadškof, za ta milostni dar.

V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri. Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini.

Reakcije tedanjih medijev so bile silovite. Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor, da sejem sovraštvo do drugače mislečih in podobno. Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.

Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili.

Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, tudi vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo. Računal sem, da imam 15 – 16 let za uresničenje svojih pastoralnih načrtov, a spomladi leta 2004 me je papež Janez Pavel II. nepričakovano poklical v Rim. S tem je bilo konec moje pastirske službe v Ljubljani; hkrati se je spremenila tudi zavest odgovornosti do škofije in lastnega naroda. Odslej sem bil opazovalec in nisem neposredno vplival na dogajanje v Sloveniji. Spremljalo pa me je, kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi.

Potreba po spravi je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest. Leta 1990 je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.

Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.

Pridiga mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na Ptujski Gori

Dragi Marijini častilci, prisrčno vas pozdravljam!

Slavimo Marijino vnebovzetje in se veselimo njenega slavnega poveličanja. Dogma o Marijinem vnebovzetju ne govori, da je bila Marija vzeta v nebo, ampak, da je bila vzeta v »nebeško slavo«. Sv. Bonaventura, rojen 1218, umrl 1274, ki ga papež citira v tej dogmi, govori o tem, da pri Marijinem vnebovzetjem ni ostalo nič zunaj, kar ne bi bilo povzdignjeno v slavo njenega Sina. Ko je Marija umrla, je bilo njeno telo spremenjeno, oziroma povzeto v vstajenje njenega Sina.

V 1 Kor 15, 23 beremo: »Kristus je vstal, prvenec teh, ki so zaspali.« Sv. Bonaventura nadaljuje: »Kdor veruje v vstajenje Božjega Sina, prejme po Mariji uresničitev te napovedi. Kakor je Marija sprejela Kristusa, Božjo besedo, tako je Božja beseda, Kristus, sprejel Marijo k sebi.«

Marijino vnebovzetje je tako novo rojstvo za Božjo slavo, za večno življenje, za življenje, ki ne pozna zatona, ki je večno.

Naše oko tega me more videti. Lahko pa to vidimo v luči vere, to je z duhovnimi očmi. V hvalospevu današnje sv. maše je to čudovito izraženo: »Vnebovzetje Marije je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu.«

Nekaj tega, kar je Marija že dokončno dosegla z Vnebovzetjem, lahko tudi mi okušamo že tu na zemlji. Sv. Bonaventura pravi, da je vse naše življenje kot potovanje, kot romanje, kot vzpon proti Bogu. Tega vzpona pa človek ne more narediti sam, s svojimi močmi in iznajdljivostjo. Bog sam nam prihaja naproti. Najprej po svoji Besedi, po zakramentih in po molitvi, ki je začetek in vir našega povzdigovanja k Bogu.

Naše življenje je tudi nenehen napor, nenehno soočanje s tem, kar v nas hoče uničiti dobro. O tem nam je spregovorilo prvo berilo iz Knjige Razodetja, 12. poglavje, ki govori o zmaju, ki se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. To je simbolična podoba v kateri lahko gledamo Cerkev, ki je osvetljena s Kristusovim vstajenjem in se mora soočati z nasprotovanji. Razlagalci v tem zmaju, ki ima sedem glav, vidijo Rimsko cesarstvo. Teh sedem glav spominja na sedem gričev mesta Rima. Vemo, da je to cesarstvo bilo prepojeno s krvjo kristjanov, saj so bili kristjani nenehno preganjani. Ti kristjani so otroci žene, ki je ogrnjena s soncem, na glavi pa ima venec iz dvanajstih zvezd, in pod nogami podobo lune; kajti prava luč je sedaj Kristus. On je tisti katerega žarki so žarki Resnice in Življenja.

Knjiga Razodetja nam kaže na zmago dobrega. Puščava v katero se žena zateče, je v Svetem pismu vedno kraj posebne Božje bližine. V samoti puščave si človek lahko nabere novih moči, kot se je to zgodilo Mojzesu, preroku Eliju, Janezu Krstniku in tudi Jezusu, ko se je v puščavi pripravljal na svoje javno delovanje.

Zgodovina Cerkve, v vsakem času in prostoru, je bila in bo, srečevanje dobrega s slabim. Tudi če se to slabo zdi močno in zbuja strah zaradi svoje nepravičnosti in krutosti, vendarle zlo nima zadnje besede in ne strah, ampak upanje, kajti otroci rojeni v Cerkvi, ki na mnogih krajih trpijo in se soočajo s preizkušnjami, se lahko zatečejo v puščavo, k Bogu, ki je edino upanje in moč.

Ravno upanje je rdeča nit današnjega praznovanja, saj smo tudi mi večkrat utrujeni, razočarani, izgubljamo pogum. Zdi se nam kdaj, da zmagujejo sile teme, ki korak za korakom osvajajo prostor.

Danes smo povabljeni, da naš pogled usmerimo v Marijo, ki ni samo znamenje, ampak je naša mati in sopotnica, zato ji lahko izročimo vse naše bolečine in vse naše strahove.

Letos nas še posebej zaznamuje koronavirus, ki nas opozarja na naše človeške šibkosti.

Najprej nas opozarja na naš zgrešen in izkoriščevalski odnos do stvarstva. Namesto, da bi bili v odnosu do narave modri in razumni gospodarji, naravo neusmiljeno izkoriščamo. Tako postaja narava ranjena, onesnažena, kar ustvarja ugodne pogoje za razvijanje raznih bolezni in različne socialne, ekonomske in politične spremembe.

Druga stvar, ki se je pokazala v tem času pandemije, pa je potrebnost medsebojnega sodelovanja, previdnost, solidarnost in naša odgovornost drug za drugega.

Tam, kjer so se te vrednote porinjene v ozadje, tam so bile posledice zelo hude.

Pokazalo se je, kako je težko preiti iz vsakdanje logike ugodja in iskanja osebnih koristi, k logiki skupnega dobrega, kjer nisem jaz tisti, okoli katerega se mora vse vrteti, ampak je v ospredju naš skupen napor, da ohranjamo vrednoto zdravja in življenja.

Seveda se tu takoj pokaže, kako jaz gledam na življenje: ali v njem vidim dar. Če je temu tako, potem v ospredje postavljam etiko, ki ima za cilj, da ščiti tiste, ki so krhki in slabotni, vse nas pa obvezuje k odgovornemu ravnanju, k pomoči in solidarnosti.

Čas koronavirusa ni samo razkril naših slabosti, ampak je pokazal tudi na svari, ki so dobre in vlivajo upanje. Ena takih so naše družine, ki so za našo prihodnost nekaj tako pomembnega. Ravno znotraj družin se lahko širi čut odgovornosti, solidarnosti in medsebojne pomoči.

Vesel sem bil spodbudnih novic iz nekaterih naših družin, kjer so ob tem, ko so imeli v času izolacije več časa in priložnosti biti skupaj, našli trenutke za vzgojo, ne samo za izobraževanje na daljavo, ampak za rast v odnosih in v medsebojnem podarjanju.

Pokazalo se je, da so mnoge družine uspele zaživeti, kot »domača Cerkev«, ko so skupaj našli čas za spremljanje sv. maše, molitev in katehezo. Družine, ki so na ta način preživljale čas izolacije so iz krize izšle notranje duhovno obogatene in utrjene v medsebojnih odnosih. Vse to daje upanje za jutri. Vera je namreč dar in se je ne morem naučiti. Tu besede niso vse, kajti danes bolj, kot besede nagovarja pričevanje, zgledi; z drugo besedo: življenje po veri. Mnogim otrokom je v času koronavirusa veliko pomenilo, da so si starši znali vzeti čas za Boga, za molitev in katehezo. Poslati otroke k verouku in iti k sv. maši je lažje, kot pa pokazati otrokom, kaj mi pravzaprav pomeni vera in kako jo živim?

Na praznik Marijinega vnebovzetja ne gledamo samo v jutri, kaj nas čaka. Ta jutri že živimo danes in tukaj. Vsak od nas, če živi oseben odnos z Bogom, se dan za dnem čuti še tesneje v Božjem objemu in to se blagodejno odraža tudi v vsakdanjem življenju.

Današnji praznik tako zaobseže naš cilj, h kateremu potujemo v veri in v moči Sv. Duha. V duhu hvaležno gledamo začetek te naše poti, ko smo s krstom postali Božji otroci in nas je Bog sprejel za svoje.

Marija je verovala in popolnoma zaupala Bogu. Mi imamo ta privilegij, da imamo že izkušnjo, ko smo pri krstu odmrli staremu človeku, ki je zapisan smrti in smo stopili na pot novega, odrešenega človeka, ki je zapisan življenju.

Naj nam današnje praznovanje Marijinega vnebovzetja utrdi vero in zaupanje v Boga, ki vedno ostaja zvest svoji obljubi in nas ne pušča samih. Tudi v trenutkih krize, ko se soočimo s smrtjo, ampak nas vodi v svojo »nebeško slavo«. Amen.

 
Pridiga koprskega škofa Jurija Bizjaka pri sveti maši na Sveti Gori

Vrnite se k sodbi (Dan 13,49)

Vnebovzetje je vsekakor največji Marijin praznik za vso Cerkev, hkrati pa je Vnebovzetje velik praznik tudi za ves narod in za celotno državo. Zato že skoraj tri desetletja kot kristjani na ta dan slavimo Devico Marijo Vnebovzeto, hkrati pa kot državljani molimo za domovino in izročamo ves narod v njeno materinsko varstvo. Iz naštetih dejstev je nastala navada, da ob tej priložnosti spregovorimo tudi o vsebinah, ki nagovarjajo čim širši krog vernikov. Naj torej tudi naša današnja beseda nakaže razpoko v skali in zabije vanjo klin resnice in naj bo izraz vere, ki z velikostjo gorčičnega zrna prestavlja gore (Mt 17,20).

Prerok Jeremija, ki velja med vsemi svetimi pisci za največjega rodoljuba, je svojim rojakom v babilonskem izgnanstvu poslal sledeče naročilo: 'Zidajte hiše in prebivajte v njih, zasajajte vrtove in uživajte njih sad! Ženite se in rodite sinove in hčere, oženite svoje sinove in omožite svoje hčere, da bodo rodile sinove in hčere, da se boste tam množili in se ne boste manjšali! Skrbite za blaginjo dežele, kamor sem vas izgnal, in molite zanjo h Gospodu, kajti njena blaginja je vaša blaginja!' (Jer 29,5-9).

Prerokovo naročilo se je tudi marsikateremu Judu takrat verjetno zdelo popolnoma zgrešeno in pogubno in prerok Jeremija je zaradi tega pri marsikom veljal za prodano dušo in veleizdajalca: Namesto da bi pozival k uporu in pustošenju, k sovražnosti in napadalnosti, je vabil k delu in molitvi za deželo, v kateri so prebivali proti svoji volji in o kateri pravi psalmist na drugem mestu: 'Hči babilonska, pustošnica, blagor mu, ki ti povrne tvojo storitev, ki si nam jo storila. Blagor mu, ki grabi in treska tvoje otročiče ob skalo!' (Ps 137,8-9). Prerok pa je preudarno in modro ocenil, kaj je v danih razmerah možno in smiselno, in razumno podal svoj nasvet in svoje naročilo. In zgodovina je, kakor je vsem znano, njegovo izbiro in odločitev prepričljivo potrdila.

Kot majhen narod, še manjši od Izraela, smo tudi mi vajeni razmišljati, kako se vklapljati in se ohranjati v tesnejših ali ohlapnejših povezavah s sosednjimi in drugimi večjimi in močnejšimi narodi. Braniti svojo samostojnost in ohranjati svojo istovetnost je mogoče na več načinov, prevladujeta pa vendar dva osnovna pristopa: ali z močjo in nasiljem ali s potrpljenjem in pogajanji. Zgodovina, ki je učiteljica življenja, nam kaže, da se samostojnost in istovetnost naroda običajno ohranja z uporabo obeh načinov: Tudi vsako nasilje se nazadnje namreč mora končati in se konča s pogajanji!

Podobno je bilo tudi v naši zgodovini: v veliki drugi svetovni vojni, ki nas je zajela, in v območni krajši vojni, ki je bila potrebna za samostojno državo. V obeh primerih sta bila uporabljena oba načina, od zgodovinarja pa je odvisno, kateri način postavlja v ospredje: Bojevit zgodovinar vidi in ceni bolj moč in nasilje, miroljuben zgodovinar vidi in ceni bolj potrpežljivost in pogajanja. Uravnotežen zgodovinar torej vidi in ceni oboje in priznava vsakemu njegov pristop in njegov delež.

Ker sta torej za samostojnost in istovetnost naroda običajno potrebna in dejavna oba pristopa, ni pravega razloga, da bi predstavniki obeh strani potem drug drugemu lahkomiselno odrekali temeljno rodoljubje in pradedne časti in drug drugemu zanikali predano zvestobo in ustrezne zasluge ter drug drugega nazadnje izključevali iz poteka zgodovine in dejanskega dogajanja. 'Roka roko umije,' pravi naš pregovor. In modri Salomon svetuje: 'Če je tvoj sovražnik lačen, ga nasiti, če je žejen, ga napoji! S tem mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil!' (Prg 25,21-22).

Ob bližajoči se 30-letnici pogosto poslušamo poročila o poteku naše osamosvojitve in o odločitvah in potezah, ki jih je sprejemala in vlekla ena ali druga stran: o precej bolj udarni tedanji 'desnici', ki se je kot nasprotnica obstoječega režima morala pogumno spopadati z osvajalsko vojsko, in o precej bolj miroljubni tedanji 'levici', ki se je kot predstavnica obstoječega režima morala previdno pogajati z osvajalsko vlado. Ob tem se sprašujem: Ali tedanja levica res ni naredila nobene poteze, ki bi jo bilo mogoče razložiti in razumeti kot pogajalsko taktiko in pristno rodoljubje za čim manj krvavo osamosvojitev naroda? Ali je res mogoče vztrajati na stališču, da je tedanja levica delala proti svojemu narodu? Mar nista obe gonilni sili imeli enak namen in isti cilj, samo način delovanja je bil različen: ena stran bolj z upravičeno močjo in nasiljem, druga stran bolj s potrebnim potrpljenjem in pogajanji!

Podobno pa verjetno smemo reči tudi o odločitvah in potezah, ki jih je ena ali druga stran sprejemala in vlekla med drugo svetovno vojno, takrat v zamenjanih vlogah (!): o precej bolj miroljubni tedanji 'desnici', ki se je kot predstavnica obstoječega režima morala previdno pogajati z osvajalskimi vladami, in o precej bolj udarni tedanji 'levici' kot nasprotnici obstoječega režima, ki se je morala pogumno spopadati z osvajalskimi vojskami. Tudi ob tem se sprašujem: Ali tedanja desnica res ni naredila nobene poteze, ki bi jo bilo mogoče razložiti in razumeti kot pogajalsko taktiko in pristno rodoljubje za čim manj krvavo ohranitev naroda? Ali je res mogoče vztrajati na stališču, da je tedanja desnica delala proti svojemu narodu? Mar nista obe gonilni sili tudi takrat imeli enak namen in isti cilj, samo način delovanja je bil različen; ena stran bolj s potrebnim potrpljenjem in pogajanji, druga stran bolj z upravičeno močjo in nasiljem!

Zato se ob obeh navedenih primerih sprašujem: Zakaj v obeh primerih, enkrat z leve, enkrat z desne, vidimo in cenimo in dajemo priznanje samo moči in nasilju in ne vidimo in ne cenimo in ne dajemo priznanja tudi potrpljenju in pogajanjem? In zakaj tudi zdaj, ko ni več 'zunanjega' nasprotnika, pozabljamo na potrpljenje in pogajanja in z vnaprejšnjim izključevanjem nasprotne strani izničujemo voljo večine volivcev? Apostol Pavel piše: 'Kar kdo seje, to bo tudi žel' (Gal 6,7). In prerok Ozej napoveduje: 'Tisti, ki sejejo veter, bodo želi vihar!' (Oz 8,7). Pregovor kralja Salomona pravi: 'Kdor stepa smetano, naredi maslo, kdor tepe po nosu, pretoči kri, kdor tepe po obrazu, izzove spor' (Prg 30,33). Evangeljski nauk je preizkušen: 'Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bo obstala!' (Mt 12,25).

Površno in krivično obsojanje tako z ene kakor z druge strani pa nam kliče v spomin tudi drugega preroka, to je preroka Daniela, ki je odločno in pogumno rešil po krivici obsojeno Suzano. Ko so jo vodili v smrt, je prerok Daniel stopil v sredo množice in zavpil: 'Ste tako slaboumni, sinovi Izraelovi? Brez preiskave in zanesljivega spoznanja ste obsodili hčer Izraelovo? Vrnite ste k sodbi!' (Dan 13,48-49). Dragi bratje, vprašanje preroka Daniela lahko velja tudi nam: 'Smo res tako slaboumni, sinovi Slovencev? Brez preiskave in zanesljivega spoznanja smo obsodili in še vedno obsojamo svoje sinove in hčere? Vrnimo se k sodbi! –


Pridiga murskosoboškega škofa Petra Štumpfa pri sveti maši v Turnišču

Spoštovani bratje in sestre, vse vas pozdravljam v Kristusu.

Praznik Marijinega vnebovzetja letos obhajamo precej drugače kot prejšnja leta, ali prejšnja desetletja, oziroma celo stoletja. Po dolgem premišljevanju, pogovarjanju in priporočanju Bogu za pravo odločitev, letos na žalost nismo mogli pripraviti takšnega romarskega shoda, kot smo ga bili vedno navajeni. Nekateri smo vseeno prišli v to Marijino svetišče, drugim je bilo priporočeno, da Mariji dajo hvalo po domačih župnijah.

Maske na obrazu in razkužila namreč močno določajo naš način življenja, obhajanja bogoslužij, pa tudi nas opominjajo k odgovornosti za zdravje in življenje drug drugega. V maskah moramo skrivati obraze drug pred drugim in si neprestano z razkužilom prati roke, da se tako obvarujemo pred grozečim virusom. To ni prijetno. Nekateri zato tudi ne gredo v cerkev. Radi bi videli obraze drugih, radi bi prosto dihali, radi bi se srečali, radi bi si podali roke, radi bi se nasmehnili... Mnogo reči bi tudi danes radi, pa ne moremo.       

Marijino vnebovzetje je sad njenega brezmadežnega spočetja, ki jo je usposobilo za Božje materinstvo. Marija je bila brez izvirnega in brez osebnega greha. Že v telesu njene matere sv. Ane, je bila brez izvirnega greha, ki sicer vsakega človeka bremeni k nagnjenosti k osebnemu grehu. Marija v svojem zemeljskem življenju ni storila tudi nobenega osebnega greha. To se zdi nekaj nemogočega, vendar je Marija to zmogla, ker jo je pri tem podpirali Božja milost. Zaradi te nadnaravne kreposti je Marija tudi v vidni podobi nadvse lepa. Ko so Bernardko Lurško po videnjih Device Marije spraševali, kakšna je gospa, ki je samo sebe imenovala da je »Brezmadežno spočetje«, je Bernardka ljudem povedala, da je nebeška gospa, ki jo je videla tako lepa in veličastna, da tega z besedami ni mogoče povedati. Kip Device Marije, ki stoji v lurški votlini prikazanja, je bil narejen še za časa Bernardkinega življenja. Bernardka s tem kipom ni bila zadovoljna. Po njenem mnenju je zdaleč o tega, kakšna je v resnici Devica Marija v nebesih.

Tudi tukaj v Turnišču je podoba poveličane nebeške Matere zelo lepa in nam pripoveduje o starodavni vernosti naših panonskih prednikov, ter čaščenja Matere Božje, vendar je tudi to človeška podoba, ki na sebi nosi zgodovino preteklih rodov. V čaščenju Matere Božje namreč nikakor ne smemo prezreti, da je Marija zelo močno zaznamovana z zemeljskim življenjem, ki pa ga ni krasilo lagodje. Marijino življenje je bilo polno nevarnosti in negotovosti. Preganjal jo je Herod že ob Jezusovem rojstvu. Njeni rojaki niso razumeli, da je Jezus Božji Sin, zato so ga hoteli pahniti v prepad. Voditelji templja, kjer je kmalu po rojstvu Jezusa darovala Bogu in kjer ga je kot najstnika iskala, so Jezusa obsodili na smrt, rimski vojaki pa so ga križali, in Marija je bila tej grozovitosti priča. Ljudje ki so poznali Marijo, so jo gotovo zaradi tega tudi izrinili iz svojega okolja. Imeli so jo namreč za mater izobčenca. Marija se najbrž po Jezusovi smrti in vstajenju ni več vračala v Nazaret. Zdi se da je nekaj časa živela v Jeruzalemu skupaj z apostoli in nato v Efezu, kjer je tudi zaspala in je bila tam vzeta v nebesa z dušo in telesom.

Čeprav je bila Marija prosta vsakega greha, pa je vendarle na sebi močno občutila posledice grešnosti človeštva. Marija je to morala občutiti kot veliko bolečino. Že knjiga Razodetja to dramatično prikazuje, ko se je v boj z njo spustil hudi duh v podobi ognjenordečega zmaja (Raz 11, 19; 12, 1-6.10). Ta je hotel pokončati njo in Božjega Sina. To je boj med čisto in brezmadežno dušo Božje Matere in povsem izprijeno podlostjo zločinskega hudega duha. V ta boj smo hote ali nehote vpeti vsi ljudje. Posledice tega boja občutimo vsi. Če je nekdo poglobljen v veri, bo na sebi močno občutil duhovne napade hudega duha, pa tudi dostikrat nasprotovanja najbližjih ljudi.

Zakaj je ognjenordeči zmaj hotel uničiti nebeško Mater Marijo? Zato, ker je Božja Mati. Zakaj hoče uničiti tudi nas? Zato, ker verujemo v Marijinega Sina Jezusa. Devica Marija je bila v nebesa vzeta, ker je kot Jezusova Mati dobro bojevala svoj boj vere proti ognjenordečemu zmaju. V tem boju je zmagala. In zaradi te zmage je poveličana v nebesih z dušo in telesom.

Očiščevanje krivde je močno zaznamovano v naši človeški naravi. Zmeraj iščemo načine, kako bi izpričali svojo nedolžnost. Zato se zelo redko med nami slišijo besede opravičila. Simbol tega je postalo pilatovsko umivanje rok, ki bi naj pomenilo lažno nedolžnost nad krvjo Božjega Sina. Nikdar poprej si človeštvo ni toliko razkuževalo rok, kot to delaj sedaj. Nenehno umivanje rok z razkužilom bo sčasoma dobilo tudi svoj simbolni pomen, ki bo postal pregovoren. Če si je Pilat pral z vodo svojo krivdo, ker je na vsak način hotel ostati nedolžen nad smrtno obsodbo, ki jo je sam izrekel, ko je Jezusa prepustil zločincem, nas bodo tudi naši zanamci v razlaganju zgodovine prepoznali kot rod, ki si z razkužili spira roke, ker je zastrupil ta svet z virusom, ki je v človeštvo vnesel mnoge grožnje, predvsem pa grožnjo smrti.

Čeprav celo danes med prazničnimi bogoslužjih naši obrazni niso vidni, so pa vidne naše oči. Te oči so zaskrbljene. Na njih je vidno to, kar se poraja v naših srcih: strah, negotovost, malodušje, nelagodje, žalost…. Marija vidi oči in vidi naš obraz. Naše maske ji ne morejo preprečiti pogleda, ki seže vse do globin našega srca. Marija močno doživlja našo sedanjo stisko, ki je močno podobna njeni stiski, ko jo je preganjal ognjenordeči zmaj. Vendar pa je Bog rešil Devico Marijo pred žrelom ognjenordečega zmaja. Kot je vsemogočni Bog vedno blizu Marije, je blizu tudi nam. Tudi za nas ima Bog plan rešitve. Ko mi rečemo: smo izgubljeni, Bog tolaži: našel sem vas. Ko mi rečemo: obsojeni smo na propad, Bog opogumlja: rešil vas bom. Ko mi rečemo: ne, Bog reče: da.

Praznik Marijinega vnebovzetja naj bo letos zato še posebej za vse nas dan milostnega pogleda Matere Božje iz nebes, ki nam sporoča, da je Bog še vedno z nami in bo vedno z nami. Amen.

Pridiga novomeškega škofa Andreja Glavana na Zaplazu

Spoštovani duhovniki, dragi romarji od blizu in daleč!

Danes na, veliki šmaren, na paznik Marijinega vnebovzetja smo se zbrali, da bomo skupaj izrekli svojo izročitev Mariji, kot to delamo že 28 let od osamosvojitve in priznanja Slovenije. Praznik vnebovzetja Device Marije, naše in nebeške matere, je praznik krščanskega veselja in neugasljivega upanja.  Kljub temnim oblakom, ki so se letos ob pandemiji zgrnili na ves svet, današnji praznik dokazuje, da je ljubezen močnejša od smrti, da je v Bogu neizmerno moč ljubezni, zato bo življenje končno zmagalo.

Danes stopa pred nas Marija, v srečni dovršitvi svojega zemeljskega življenja, ko je bila ob smrti z dušo in telesom vzeta v nebško slavo, kar je bila logična posledica dejstva, da je bila že ob spočetju obvarovana madeža in izvirnega greha. Marijino vnebovzetje z dušo in teleso nam govori o tem, da je vsak Marijin dan, ki ga je živela v tihoti, vsaka ura njenega življenja, preživeta v potrpljenju, da so bile vse radosti in trpljenja, vsaka temna noč in vse neizmirno upanje njenega življenja, da je vse to, je prešlo v večnost in je sedaj del njene veličastne nebeške sreče. To je večnost, to je življenje novega veka, telesa, duha in srca. To je bogastvo vstajenja telesa in večnega življenja v prihodnjem veku, kot izpovedujemo v veroizpovedi.

Dragi verniki, nebesa za nas niso neka oddaljena in neznana stvarnost, v nebesih imamo Mater. Jezus sam nam jo je dal, ko je rekel »Sin glej tvoja mati« (Jn 19,26). V nebesih imamo mamo.

Ker je v Bogu, pozna naša srca, lahko posluša naše molitve, pozna naše stiske in nam s svojo materinsko ljubeznijo lahko pomaga. Na mamo se otroci obračajo zlasti, ko jim je hudo. Njeno ime je na ustih marsikdaj celo v smrtnem boju. Zato je Cerkev v svojih koncilskih dokumentih zapisala: »Ko je bila Brezmadežna Devica dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu sveti kot znamenje trajnega upanja in tolažbe dokler ne pride Gospodov dan« (LG 59, 68). V času strahu pred boleznijo in nemiri v svetu nismo sirote.  Marija je naše upanje.

Razmišjajmo dragi bratje in sestre, še o srečanju dveh žena, iz današnjega evagelija. Elizabeta, ki je doživela, da je še v poznih letih bila deležna milosti materinstva in je razsvetljena po Svetem Duhu izrekla velike besede »Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa«. Že te besede so Marijo povišale do nebeških višin. Teta Elizebeta je po razsvetljenju spoznala, da je Marija, njena sorodnica, največja od vseh žena, da je Mati Odrešenika. Tako je še pred Jezusovim rojstvom napovedala Marijino vzvišenost. Spomnimo se, da jo je malo prej Gabrilel, Božji poslanec počastil, zdaj pa se ji je tako rekoč poklonila vsa zemlja. Izrečena je bila neke vrsta prerokba, da njena duša in telo ne bosta deležna zemeljskega groba. Lahko razumemo, da je Marija bila že takrat na nek način proglašena za kraljico nebes in zemlje.
Tudi mi smo se prišli poklonit naši kraljici v nebesa vzeti. Vsak je prišel s svojimi strahovi, upanji, veseljem in žalostmi. Prišli smo, da ji zaupamo svoje probleme. Prišli smo z ranami na duši in telesu, z mislimi na naše sorodnike, prijatelje, držinske člane, otroke in vnuke. Zahvalimo se tudi za vse lepe trenutke. Spremljamo pa tudi zaskrbljujoče dogodke v naši domovini in v svetu. Zahvalimo se, da nam je bilo do sedaj prizanešeno z hujšimi posledicami bolezni covid-19, zlasti pa če jo je kdo že srečno preživel.
Tako kot je teta Elizabeta v srečanju z Marijo doživela neke vrste oporo, pomiritev, je Marija z novim življenjem pod srcem v najobčutljivejšem času nosečnosti našla, zatočišče in gotovost pri Elizabeti. Lahko v tem prihodu Marije za tri mesece k teti Elizabeti lahko gledamo, kot neke vrste puščavo, v kateri se zateče apokaliptična žena, o kateri smo brali v 1. berilu. Elizabetin dom, je bil do nedavnega puščava brez otrok, a iz katrerega je kmalu izšel Janez Krstnik, ki ga poznamo kot glas vpijočega v duhovni puščavi. Ta dom je postal oaza, v kateri je Jezus pod Marijinim srcem bival tri mesece .
Kot sem v uvodu dejal, danes obnavljamo svojo izročitev – posvetitev slovenskega naroda naši Kraljici in Materi. Z njo izražamo po Marijinem zgledu svojo pripravljenost, da sprejmemo evangelji za vodilo svojega osebnega in in skupnega občestvenega življenja, da bi postali sol in luč slovenske zemlje. Če hočemo, da bi svet postal boljši, bolj pošten, bolj solidaren, manj krivčen, moramo postati mi boljši in ravnati bolj pravično, bolj pošteno in bolj solidarno. Med nami bo več ljubezni, če se vsak izmed nas bolj potrudi za resnično ljubezen do bljižnjega.

Mariji bomo najprej izročili naše družine, zibelke življenja, varuhinje vere, krščanskih vrednot in naše pristne slovesnke istovetnosti. Ves svet ugotavlja in z njim Cerkev na dveh sinodah, da so družinske in zakonske vrednote danes ogrožene. Vsi poznamo razbite družine, mnoge so na tem, da se razderejo. Molimo zanje, zlasti za otroke, ki najbolj trpijo.

Izročili pa bomo tudi našo domovino, da bi bila vsem ne glede na prepričanje, prijazen dom.
Prosimo Marijo, ki je premagala kačo, zapeljevanje rdečega zmaja, naj obvarjuje našo domovino nesmiselnega in uničujočega delovanja nasprotnikov demokracije, ter oviranja urejenega delovanja zakonite vlade. Prosimo naj izprosi rasvetlenje vsem, ki gojijo slepo sovraštvo, do vsega kar je dobrega in lepega, ki želijo nered in anarhijo in s tem opustošenje naše države Slovenije v času, ko bomo postavljeni na ogled vsej Evropski uniji. Ko bomo najbolj potrebovali mir in slogo.  
Svojo ljubezen do Marije pokažimo s pripravljenostjo posnemati njo. Kogar ljubimo posmenamo. Ni bolj zgovornega znamenja ljubezni, pravi sv. Avguštin, kot je posnemanje. Posnemajmo jo in jo prosimo:  Nebeška Mati naj tvoja vera, tvoje upanje in tvoja ljubezen postanejo tudi naše hrepenenje. Prav tako tvoja ponižnost in preprostost, naj posnemamo tvojo ljubezen do Boga in do bližnjega, ki si jo pokazala s strežbo teti Elizabeti. Sv. Ambrož pravi »naj bo v vsakem od nas Marijina duša, ki poveličuje Gospoda. Naj bo v vsakem Marijino srce, ki se bo radovalo v Bogu«.
Amen. 


Pridiga upokojenega koprskega škofa Metoda Piriha pri sveti maši v Logu pri Vipavi

Skozi letošnje leto nas spremlja koronavirus, ki je zajel ves svet. To je huda preizkušnja, ki je prišla na nas. Soočamo se z mnogimi in tako raznovrstnimi problemi. Stari ljudje smo še posebej prizadeti, zmedeni, osamljeni in prestrašeni, saj ta virus uničuje življenje ljudi in duši naše upanje. Pri maši danes želimo tudi prositi Gospoda, naj milostno obrne svoj pogled na nas in nas po posredovanju Marije Tolažnice tukaj v Logu napolni z novim pogumom, močjo in tolažbo.

Marijino vnebovzetje je največji Marijin praznik v cerkvenem letu.

Na koncu svojega zemeljskega življenja je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, v slavo večnega življenja in v polno občestvo z Bogom, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega in nesmrtnega Kralja.

Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo ta praznik na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije (Dormitio). Starodavni mozaik Device Marije v baziliki Marije Snežne v Rimu prikazuje ta prizor. Okrog Marijine postelje so zbrani apostoli. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču pa je Jezus, ki ima v naročju svojo mater Marijo, upodobljeno kot deklico, ki jo je ponesel v nebesa.

Današnje 1. berilo govori o boju med ženo in zmajem, to je med dobrim in zlim. Odlomek nas spominja na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo in sta podlegla skušnjavi. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva pa sta sovražnika-zlo dokončno premagala. In to je je vir veselja in upanja današnjega praznika.

V tem odlomku je opisana stalna borba med dobrim in zlim, borba med življenjem in smrtjo, borba med Bogom in hudim duhom, ki skuša vzeti človeku iz srca spoštovanje, občudovanje in ljubezen do življenja. Zmaj predstavlja vsa znamenja rušenja svobode, človeškega dostojanstva, vse zunanje in notranje sile, ki se borijo, da človek ne bi izpolnil Božjega načrta v zgodovini odrešenja. Zmaj predstavlja vse totalitarne ideologije in različne zapeljive družbene sisteme. Ta boj med dobrim in zlim se je razvnel v sedanjem času v različnih oblikah zla, ko so nekateri ali posamezne skupine izničile mejo med dobrim in zlim, med poštenostjo in krivičnostjo, med delavnostjo in lenobo, med resnico in lažjo, med sovraštvom in spoštovanjem. »Sovraštvo nikakor ni moč, to je samo ljubezen«, je dejal včerajšnji svetnik Maksimilijan Kolbe.

Kljub tej dvojnosti in nenehni borbi med dobrim in zlim, moramo vedeti, da je Vstali Kristus dokončno premagal in porazil zlo in smrt. To je še posebej osvetlil apostol Pavel v 2. berilu, ko pravi, da nimamo vsi le Adamove dediščine: trpljenje, greh in smrt, temveč tudi dediščino novega človeka in življenje v Jezusu Kristusu, ki nam je bilo podarjeno pri sv. krstu. V Kristusu bodo, bomo vsi oživeli. (prim. 1 Kor 15, 22). Marija že živi, kar mi pričakujemo ob koncu časov. Marija že živi to, kar mi izpovedujemo v veroizpovedi: pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku. Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina Jezusa, ko je postal otrok. Zdaj je zopet prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi.

To je tudi naš cilj, naše upanje in naša prihodnost. Učimo se lastno življenje povezovati z Jezusovim življenjem in hoditi za Njim kot je hodila Marija. Marija nas danes vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da moč Kristusovega vstajenja deluje v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot kristjani in prinašajo luč dobrega v naše medsebojne odnose, v družine, v Cerkev, v temino zla in v našo družbo. S temi nameni se sedaj izročimo Božji Materi Mariji.