Kardinal Rode: Niso me zlomili. Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ!

Slovenija | 15.08.2020, 12:28 Alen Salihović

V slovenskem narodnem svetišču Marije Pomagaj, je bilo kljub epidemiji novega koronavirusa ob prazniku Marijinega Vnebovzetja zelo slovesno. Že od jutra so prihajali romarji, ki so dopoldne napolnili trg pred baziliko in park miru pri slovesni sveti maši. To je ob svojem bisernem mašniškem jubileju daroval kardinal Franc Rode, pri oltarju pa so se mu poleg duhovnikov in redovnikov pridružili še ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, pomožni ljubljanski škof Franc Šuštar ter vizitator Misijonske družbe lazaristov Franc Rataj. Nadškof Zore se je kardinalu zahvalil za jasno pot, ki jo je kazal s svojimi besedami, posebej za njegov prispevek pri procesu sprave. Na to je v zahvali spomnil tudi kardinal Rode.

Zbrane vernike, teh je bilo zaradi epidemije nekoliko manj, poskrbljeno pa je bilo tudi za varnost in higieno rok, je v uvodu v sveto mašo pozdravil rektor bazilike p. dr. Robert Bahčič. Poleg pozdrava vsem prisotnim vernikom, narodnim nošam, bogoslovcem, bogoslužnim sodelavcem, novinarjem in tudi ministru za obrambo Mateju Toninu je besede dobrodošlice izrekel biseromašniku kardinalu Rodetu. „Marija Pomagaj in njena bližina se je že pred vašim rojstvom globoko usidrala v vaše srce,“ je dejal in spomnil, da je prav Rode pred 20 leti kot takratni ljubljanski nadškof Marijino svetišče na Brezjah razglasili za narodno svetišče vseh Slovencev.

Biseromašnika in zbrane je nagovoril nadškof Stanislav Zore. Po njegovih besedah je bil za kardinala Rodeta praznik Marijinega vnebovzetja, vedno povabilo, „da ste slovenskemu kristjanu, pa tudi slovenskemu človeku spregovorili besede resnice, te čudežne gorske studenčnice. Samo resnica ustvarja ozračje pristnosti v medsebojnih odnosih in je edina pot do spoznavanja stvarnosti. "

Nadškof Zore je nato povzel bogato življenjsko pot kardinala Franca Rodeta, katerega družina je morala zaradi komunizma zapustiti Slovenijo. Dejal je, da ga je na poti, še posebej duhovniški vedno spremljalo veselje ob dejstvu, da je Slovenec. „Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu. Pomagati mu, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod. In že zgolj misel na tega Boga je velika radost. Kako sveže so zvenele te besede, kako žejno so jih uživali poslušalci. V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi.“

Zore je dejal, da je Rode nenehno opozarjal na nevarnosti, ki grozijo narodu zaradi nizke rodnosti, samomorov in splavov, mamil in alkoholizma, na šolo, ki ateizira. Posebej pa je podčrtal Zore osebno zavzemanje za spravo v našem narodu. Zavrnil je očitek Cerkvi na splošno in tudi Rodetu osebno, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. „Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: »Stati inu obstati«: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.“

Ob sklepu  pridige se je Zore Rodetu zahvalil v imenu ljubljanske nadškofije in v imenu Cerkve v Sloveniji in vseh, s katerimi je sodeloval, da je s svojimi besedami prinašal upanje, da so njegove besede budile radost in veselje do življenja ter osvobajale njihovo vero.

Kardinal Franc Rode je v zahvali dejal, da je v svojih nagovorih vernike opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod „in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini“.

Nato je opozoril na številne napade, ki jih je bil deležen s strani medijev in se posebej ustavil ob spravi. Pravi korak do nje po besedah kardinala ni bil storjen v Kočevskem rogu, ko sta si roke podala takratni nadškof Alojzij Šuštar in predsednik Milan Kučan ampak letos, ko sta predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. „Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv."

Zahvala nj. eminence kardinala Franca Rodeta po biserni maši na Brezjah

Na vabilo g. nadškofa Stanislava sem bil danes na Brezjah in skupaj z vami obhajal biserni jubilej svoje duhovniške službe. Po mnogih letih sem se torej vrnil na ta kraj mojega ljubljanskega škofovanja, na kraj mojih najbolj odmevnih pastirskih nastopov. Hvala, g. nadškof, za ta milostni dar.

Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju.

V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri. Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini.

Reakcije tedanjih medijev so bile silovite. Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor, da sejem sovraštvo do drugače mislečih in podobno. Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.

Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili.

Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, tudi vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Računal sem, da imam 15 – 16 let za uresničenje svojih pastoralnih načrtov, a spomladi leta 2004 me je papež Janez Pavel II. nepričakovano poklical v Rim. S tem je bilo konec moje pastirske službe v Ljubljani; hkrati se je spremenila tudi zavest odgovornosti do škofije in lastnega naroda. Odslej sem bil opazovalec in nisem neposredno vplival na dogajanje v Sloveniji. Spremljalo pa me je, kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi.

Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori.

Potreba po spravi je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest. Leta 1990 je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.

Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča.

Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.
 

Zaradi epidemije je bilo letos na Brezjah manj romarjev, je povedala direktorica romarskega urada Andreja Eržen Firšt. Teh je bilo približno 3500, lani pa več kot 5000. Svete maše se je udeležil tudi minister za obramno in predsednik NSi Matej Tonin.