Dr. Jože Ramovš: Sožitje je kot gugalnica

Pozitiva | 28.07.2020, 21:00 Nataša Ličen

Čas, ki ga doživljamo človeštvo ne pomni. Španska gripa po prvi svetovni vojni je bila omejena na del sveta, trenutna epidemija pa je zajela ves svet, kar se v zgodovina človeštva še ni zgodilo. To je posebna, huda izkušnja, ki bo imela daljnosežne posledice.

Za preživetje nujno potrebujemo drug drugega. To je svetla zvezda spoznanja iz časa epidemije.

Vsaka stvar, tako tudi trenutna epidemija, ima svetlo in temno stran. Dobro in hudo. Tragiko in nove priložnosti.
V oddaji "Za sožitje« smo se o tem pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem.
»Perspektivo vidim v prelomu iz tradicionalne kulture, stare več tisoč let. Med epidemijo, ko smo bili najbolj izolirani, oddaljeni drug od drugega, smo se lahko povezali preko interneta, kot še nikoli do sedaj. V medmrežju doživljamo, da posameznik ni car. Imamo svobodo, toda ta ni samovolja. V medmrežju je med nama prostor. Ni samo jaz, jaz, ... kaj mislim, kako se počutim, tudi ne samo vi, kaj mislite in kako se počutite, ... ampak je med nama prostor. In, ta prostor med nama je svet. Sožitje je uravnoteženje prostora med nama. Prostor je gugalnica, v katerem sva drug od drugega odvisna.«

»Če v komunikacijski kanal spuščava prave signale, sporočila, podatke, čustva, misli, hotenja, poglede, tudi izkušnje, in to delava oba, je obojestransko pretočno, pošiljava in sprejemava, je komunikacija, sožitje med nama, lepo. Če pa tega nisva sposobna, pa komunicirava tradicionalno, ko je eden glavni, je car, gospodar. V tradicionalnih kulturah je veljala vedno le enosmerna komunikacija.«

To je sodobni blagoslov, zavedanje prostora med nami, pomena medmrežja. Človeštvo tako pristno kot zdaj, na daljavo še nikoli ni moglo tako kakovostno komunicirati.

Božje sporočilo je v dostojanstvu vsakega človeka.
»Moja glava in moje srce sta moja. Vendar sam ne preživim. Ne mislim s tem samo čas epidemije ali starosti, ali prvega leta življenja, kot dojenček. Tudi v najboljšem obdobju življenja, pri največji moči, tudi umski, pri največji blaginji, nujno potrebujem druge za preživetje. Brez drugih ne preživim.«
Nekaterih stvari ne moremo urediti virtualno, marsikaj pa lahko. In, številni so si v času osamitve zaradi epidemije, tudi preko medmrežja, lahko prišli zelo blizu. Kar je dobro.

Vsaka generacija ima odgovornost prenesti naprej kakovostne odnose.

»Temeljno izhodišče krščanstva je, da smo vsi ljudje grešni. Zato se spovemo. Zavemo se svojih slabosti. Vemo, da se slabo ne zgodi le včasih in ne le nekaterim. Ampak smo vsi na tem vozu, vsakodnevno. Vsi smo vedno v takšnih situacijah, ko se dogaja enosmerna komunikacija, to pomeni, jaz imam prav. To pogosto delamo nehote. Vsi imamo to zavest, da smo pred drugimi. Hude težave imamo s sodelovanjem. Vsi. Zelo se delimo. To je bolezen.«

V kaj se usmerjamo, ali na preteklost in v tisto, kar nas je zvezalo, ali pa se orientiramo, kako se ta vez lahko razrahlja, da roke sprostimo in lahko skočimo naprej?

Priporočamo poslušanje celotnega pogovora.