Mojca Košič: Smernice pedagogike montessori in kako jo vključiti v vzgojo

Svetovalnica | 03.07.2020, 11:16 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo govorili o montessori pedagogiki v domačem okolju. Kako razviti otrokovo samostojnost, zmožnost koncentracije, sposobnost reševanja problemov, logičnega razmišljanja in sprejemanja odločitev ter doseči, da bo imel pozitivno samopodobo? Naša gostja je bila Mojca Košič, strokovnjakinja za montesorri pedagogiko: »Želim, da starši prepoznajo obdobje 0-3 leta kot ključno. Tukaj lahko naredimo velike spremembe in damo dobro popotnico otroku. V tem obdobju se pa tudi starši najbolj lovimo pri vzgoji, otroka je najtežje razumeti, ta pedagogika pa nam da ključ v razumevanje otroka.« Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Sto let stare ugotovitve dr. Marie Montessori so še vedno aktualne

»Zanimivo je, da je preteklo že več kot sto let od odkritij Marie Montesorri in v dobi nevroznanosti večina njenih odkritij o otrokovem razvoju drži še danes. Prva leta otrokovega življenja so izredno pomembna za ves njegov nadaljnji razvoj. Zgodnje obdobje je ključno in pomembno je, da starši v tem času posvetimo več časa vzgoji. Maria Montessori je odkrila, da se otroci v določenih obdobjih določenih stvari naučijo na lažji način kot pozneje. Temu je rekla »občutljiva obdobja«. "V prvih letih življenja so otroci posebej občutljivi za razvoj jezika. Naučijo se ga povsem spontano, v odrasli dobi pa se nekega novega jezika učimo precej težje in dlje kot bi se ga v zgodnjem otroštvu." Včasih mislimo, da če otrok ne govori, da tudi ne razume, ampak otrok vse razume. Opazila je, da imajo otroci občutljivo obdobje za gibanje, red in še mnoga druga. Če ta obdobja minejo oz. jih spregledamo, je to vse težje nadoknaditi.«

Želim, da starši prepoznajo obdobje do 3. leta otrokove starosti kot ključno.

Montessori pedagogika podpira otrokovo samostojnost

»Vsako leto je vedno več ozaveščenih staršev, ki res vidijo v tem obdobju 0-3 potencial, ki ga želijo izkoristiti, preseči vzgojne vzorce, ki so jih bili navajeni pri svojih starših in želijo vzgajati drugače. Za to pedagogiko je značilno veliko spoštovanje otroka, kar me je zelo pritegnilo. Podpira otrokovo samostojnost. Staršem rečem, da je treba otroka opazovati. To je tako opazovanje, ko nismo zaslepljeni z vnaprejšnjimi predvidevanji, ampak želimo videti otroka s svežimi, novimi očmi. Na začetku je to težko, ko vidiš čar tega, ti pride v navado. Ko opazuješ otroka, odkrivaš potrebe in se lahko bolj nanj uglasiš, mu pripraviš bolj primerno domače okolje in življenje lahko poteka bolj mirno, spokojno, kot sicer.«

Pri dveh letih otroci vedno bolj spoznavajo svojo voljo, svoje interese, kdo so, imajo potrebo po samostojnosti, začnejo se ločevati od nas in nas preizkušajo.

Otroka čimprej vključujmo v svoja opravila

»V našem domu, narejenem za odrasle, velikokrat ne pomislimo, kako lahko podpremo otrokovo samostojnost. Lahko naredimo manjše prilagoditve, ki jih lahko z odraščanjem spreminjamo. Da damo kljukice na steni nižje, da lahko svojo jopico, jakno, otrok obesi sam. Da ga navajamo, da je sam odgovoren za oblačila in ne potrebuje pomoči odraslega. V kuhinji je fino, če otroka vključujemo v svoja opravila. Otrok to tudi sam pokaže. Nekateri starši si pomagajo z visoko pručko z ograjico, da lahko, ko stoji, pri 12h ali 18h mesecih doseže kuhinjski pult, opere solato, zdrgne krompir. Voda malčke zelo pritegne, vi pa v tem času lahko v miru skuhate kosilo. Sodeluje tako, da pomaga pripraviti mizo, zato naj bodo krožniki na nižjih policah. V kopalnici se da marsikaj prilagoditi, da lahko otrok poskrbi za osebno higieno (že od 18. meseca naprej). Naj ima dostopno zobno krtačko, zobno pasto, brisačko. Bide začasno spremenimo v umivalnik za otroka, če bideja ni, bo dovolj pručka za otroka. Manj bo joka, manj bo trme.«

Ko opazuješ otroka, odkrivaš potrebe in se lahko bolj nanj uglasiš, mu pripraviš bolj primerno domače okolje in življenje lahko poteka bolj mirno.

Če od otroka v prvem obdobju zahtevamo, kar je nasprotno njegovi notranji sili, se bo temu težko uprl

"Moja prva hčerka je bila zelo trmasta. Veliko je jokala, se pritoževala, nič ji ni bilo všeč. Prej veliko njenih potreb sploh nisem prepoznala. Dejavnost, ki jo otroci zelo radi počnejo, je gibanje. Če otroku to prepoveduješ početi, bo sledil izpad trme. Ona je bila v obdobju za gibanje, kar se je izražalo tako, da je plezala po stopnicah. Jaz sem jo nesla, ona je želela sama po stopnicah, kar pomeni, da sem si morala vzeti čas. Dobro je, da poznamo notranje potrebe otroka, tisto, kar žene otroka, njegov razvoj naprej. Mi moramo temu razvoju slediti in če ga poznamo, lahko pridemo otroku nasproti. Pri dveh letih otroci vedno bolj spoznavajo svojo voljo, svoje interese, kdo so, imajo potrebo po samostojnosti, začnejo se ločevati od nas in nas preizkušajo. Otrok v prvem obdobju do 4. leta ima zelo slab samonazdor. Če nekaj od njega zahtevamo, naj ne naredi oz. je to nasprotno njegovi notranji sili, se bo temu težko uprl. Ne zna še ubogati, otroka pa radi označimo, da nam nagaja, kar je zmota oz. nerazumevanje. Otrok nas sicer razume, a si ne more pomagati. »Ena po riti« nima nobenega smisla. Tu je potrebno razumevanje, večkrat je treba ponoviti isto stvar, da si bo to zapomnil.«

 

Za otroški voziček ne zapravimo bogastva. Uporaben naj bo le eno leto.

»Ne razumemo najbolje otrokove močne potrebe po gibanju. Otrok ne more biti pri miru in sedeti, ničesar početi. Želi se gibati, tudi uporabljati svoje roke. Voziček je priporočljivo uporabljati, dokler otrok ne shodi, potem pa naj ima čim več priložnosti za hojo, da vadi ravnotežje, da svojo spretnost čim več vadi. To nam tudi želi pokazati. Otroka želijo starši posedati v voziček, otrok se temu upira, želi hoditi in opazovati svet okrog sebe. Starši si predstavljajo, da bo otrok z njim hodil v smer, ki si jo bo zamislil odrasel. To je predstava starša. Otrok si predstavlja sprehod drugače. Tri korake gre naprej, zagleda kamenček, deževnika, cvetlico, gre levo, desno, sposoben je narediti dolg sprehod, hoditi dlje časa, ampak to ni sprehod, kot smo si ga mi zamislili. Včasih je treba kam priti, takrat si lahko olajšamo pot z vozičkom, če se nam mudi, ampak čim več priložnosti naj bo za svobodno gibanje in uporaba vozička le, če je nujno potrebna.

Otrok naj ima priložnost, da se čim več prosto giba

»Otrok, ko shodi, velikokrat pade, lovi ravnotežje in se mora iz teh padcev naučiti, kako pasti. Lahko ima pozneje težave. Otrok se mora plaziti, kobacati, gibanje je pomembno že od vsega začetka, dati mu moramo priložnost, da ni v stolčkih pripet, da ni samo v nosilki, ampak je na podlagi, blazini in prosto giba roke, noge in se preizkuša v različnih gibalnih spretnostih. To je naravni gibalni razvoj, ki ga moramo otroku omogočiti. Tržišče nam vsiljuje različne pripomočke, bodimo kritični do tega, razne hojice niso dobre, da jih silimo v položaje, ki jih še niso sposobni doseči.«

Kahlica pred drugim letom starosti

»Proces odvajanja na nek način začnemo od rojstva z uporabo pralnih plenic, ker pri teh plenicah otrok že dobiva občutek posledice, kaj se zgodi, ko se polulam. V plenicah za enkratno uporabo otrok nima tega občutka mokrote. Začnemo pri prepoznavanju občutkov že prej. Ko otrok samostojno sedi pri sedmih, šestih mesecih, ga lahko nekajkrat na dan posedamo na kahlico brez pričakovanj, ampak tako, da postane kahlica del njegove rutine, da vidi, a lahko odvaja tudi drugam, ne le v plenico. Tako otroka navajamo na kahlico in pozneje na stranišče. Nekatere mamice se lotijo dojenčka navajati že od rojstva, da je brez plenic. Plenica je na nek način rezerva. Glavno mesto, kamor otrok odvaja, je umivalnik, straniščna školjka ali kahlica. Od novorojenčka naprej. Kasneje pa so lahko vedno bolj pogosti obiski kahlice, večkrat na dan so brez plenice, da se še bolj navadijo teh občutkov. Ne gre za forsiranje, ampak slediš naravnemu razvoju, zanimanju. Otroci pokažejo svoje zanimanje veliko prej, a mi ne prepoznamo te komunikacije. Med 12. in 18. mesecem pa pokažejo interes, da bi bili brez plenice, zanima jih to področje v kopalnici in takrat je pravi čas, da začnemo. To je proces, to je življenje z otrokom. Kot ga navajamo na gosto hrano, se lotevamo tudi odvajanja od plenic, neobremenjeni s ciljem. Vmes se zgodijo lužice, lahko je že suh, pa spet pride obdobje, ko lula več, ne damo plenice nazaj, lahko se je otroku zgodila kakšna sprememba in vse to lahko vpliva, da lahko otrok za kak teden ali dva nazaduje. Napake morajo biti v življenju, tudi če se zgodi luža, naj zato ne bo »drame«.«

Mojca Košič je avtorica spletnega portala Montessori doma, najdete pa jo tudi na Facebooku.

Izid nove knjige »Montessori za starše«

»14. julija naj bi izšla moja knjiga, priročnik za starše predšolskih otrok, prek katerega jim skušam prikazati montessori pedagogiko, ki jim je lahko v veliko pomoč pri vzgoji otroka. V knjigi »Montessori za starše« opisujem filozofijo pedagogike, velik del priročnika pa je praktično naravnan."

Voziček je priporočljivo uporabljati, dokler otrok ne shodi, potem pa naj ima čim več priložnosti za hojo, da vadi ravnotežje in svojo novo spretnost.