Duhovnik | (foto: Pixabay)
Duhovnik ni nadčlovek
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
Bogoslovno semenišče je kraj, kjer fantje in možje odkrivajo, ali jih Gospod kliče v duhovništvo. Na poti razločevanja jih spremljajo spiritual, študijski perfekt ter rektor oz. ravnatelj semenišča. Z zdajšnjim, Petrom Kokotcem smo se pogovarjali o njegovi vlogi v bogoslovju, zakaj bi se v današnjem času mlad človek sploh odločil za duhovni poklic in kaj storiti, če se pri kom pojavi strah, da izzivov ne bo zdržal.
Kakšen razlog bi moral imeti danes fant, da bi se odločil za duhovni poklic. Ta ni preveč cenjen, je celo zasmehovan. Duhovnika čakajo samota, skušnjave, celibat ...
V vsakem človeku je zagotovo hrepenenje po biti dober, narediti nekaj lepega, ne glede na to, kako se vključujemo v okolico. To je tisto prvo notranje znamenje, delati dobro, naj bo to v zakonskem življenju, posvečenem življenju ali rodovitni samskosti. V razločevanju, v iskanju so tista zunanja znamenja, ki nam jih Gospod daje. Ta znamenja v mladem človeku povzročijo globje iskanje. Iskati svojo poklicanost, ki je tudi poklicanost v posvečeno življenje, duhovništvo ali redovništvo.
Kako vidite svojo duhovniško pot, katere mejnike opažate na njej?
20 let je hitro minilo, so bili in so še vedno mejniki. V tisti otroški dobi je bil pomemben mejnik zorenje iz otroške vere v osebno vero. Iskanje vere in odkrivanje Boga. Hkrati sem takrat začutil bolj konkreten klic, ki se je moral vedno znova razločevati. Drugo je bilo v času mladosti in potrjevanja tega klica, v času bogoslovnega semenišča, kjer ni vse samoumevno, ampak gre še vedno za iskanje, potrjevanje in odločanje. V duhovništvu gre za nenehno srečevanje, to so tisti trenutki srečevanja z ljudmi v človečnosti, podajanju vere, iskanju Kristusa. Tu začutim tisto darovanje.
Ste ravnatelj bogoslovja, kakšna je vaša funkcija, kaj od vas bogoslovci pričakujejo?
V bogoslovju imamo tri funkcije, ravnatelj, spiritual in študijski perfekt, ki je vez med fakulteto. V semenišču ni funakcija ena sama, ampak samo vsi trije skupaj lahko nekaj naredimo v našem dopolnjevanju. Vsak ima svoje sposobnosti na svojem področju in skupaj sestavljamo celoto.
Jaz kot ravnatelj sam ne morem kaj veliko storiti. Skupaj pa lahko vodimo fante. Čutijo, kako so povezani. Skrbim za to povezovanje, za vsa ta področja. Se mi zdi tisto očetovstvo in čisto človeška raven, biti prijatelj in blizu, vendar z vso odgovornostjo, ki jo imam.
Ali se človek lahko vnaprej pripravi na izzive in premagovanje osebnih kriz na duhovniški poti? Kakšne izkušnje opažate v stisku s kolegi?
Do neke mere lahko pričakujemo, predvsem pa se zavedamo, da smo krhki in ranljivi. Duhovnik ni nadčlovek, da ni nekaj posebnega. Ravno tako je slaboten in krhek. Največja priprava je ravno zavedanje te krhkosti, miljivosti in vstopanja v ta trenutek, ki ga Gospod daje, v vseh dogodkih, lepih in težkih. Tu nastopata dve stvari. Eno je zaupanje v Boga, v katerega izročam vse, kar bo prišlo. Druga stvar, ki se je duhovniki premalo zavedamo, da v iskanju premalo stopamo do sočloveka. Menimo, da moramo vse sami reševati. Kaj je moja priprava na probleme in križ? Imeti ob sebi nekoga, poiskati pomoč nekoga. Ker Gospod je z nami po ljudeh.
Elektronske naprave, virtualni svet nas oddaljuje, veliko je osamljenosti pri ljudeh, kljub temu, da smo neprenehoma na telefonih. Kako duh časa vpliva na vas, kako na mlade?
Vsi smo otroci tega časa, eni so mlajši, drugi v srednih letih, starejši... Vse te naprave, vsa ta komunikacija, nas velikokrat dela še večje individualiste. Ne samo, da postajam indiviaudalist ali celo egoist, ampak da se celo oddaljujemo drug od drugega. Tudi pri duhovnikih ni nič drugače. Vsak od nas lahko zapade v to zapiranje v župnišče, v ozek krog ljudi. To je nevarnost. Pomembno, da molimo in ohranjamo občestveno molitev, da ne izgubljamo medsebojnih stikov. Je po eni strani izziv pri mladih, kako vstopati v ta oznanjevalni del, vendar sem prepričan, da je na koncu duhovnik naprej poklican z osebnim stikom. Človek potrebuje človeka.
Kako se odločiti za duhovniški poklic?
Začutiti je treba tisti trenutek, »mogoče me Gospod kliče«. Ne, da me že, ampak mogoče. Poiskati nekoga, ki mu zaupam, ki mu lahko kaj več zaupam. Potem pa moliti, v konkretni molitvi izreči »ali me kličeš na pot?«. Ko čutim, da je v meni ta klic, ta božji poziv in milost, tudi na njega odgovoriti. V vsakem izmed nas je hrepenenje delati dobro, to lahko darujem v duhovništvo ali redovništvo. Bodimo pogumni v naših odločitvah za Boga!
