Robert Božič
Andrej Jerman
Alen Salihović
Gabrijel Kavčič: ’Ko vidiš hostijo pri maši, je to Jezus, ni več hostija, ni več moka, kruh, voda. To je pravi Jezus.’  (foto: Debby Hudson / Unsplash)
Gabrijel Kavčič: ’Ko vidiš hostijo pri maši, je to Jezus, ni več hostija, ni več moka, kruh, voda. To je pravi Jezus.’ | (foto: Debby Hudson / Unsplash)

Gabrijel Kavčič: »Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi obhajamo skrivnost tega, da je Bog želel ostati fizično, telesno med nami.«

11.06.2020, 12:19 Mirjam Judež

Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi smo v živo gostili duhovnika Gabrijela Kavčiča, ki je trenutno v Sloveniji: »Karantene sem se naužil v Rimu, v Italiji je bilo huje in sem kar vesel, ko sem prestopil slovensko mejo.« Kako zadihati v Božjem objemu, kako dati vrednost tej veliki skrivnosti, o kateri danes razmišljamo na ta praznik? Z Gabrijelom Kavčičem se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Bistvo krščanstva je, da je Bog želel ostati med nami.

"Skrivnost današnjega praznika je skrivnost Boga, ki je želel ostati med nami. Če kdo vpraša: »Zakaj hodiš k maši?« »Ker je Bog tam resnično navzoč.« »Zakaj poklekneš pred tabernakljem?« »Ker je tam Bog resnično navzoč.« Vse, kar je maše in evharistije, je to najvišja skrivnost, o kateri je dobro razlagati, ampak to bi kristjanu moralo biti že jasno, da na današnji dan obhajamo skrivnost tega, da je Bog želel ostati fizično, telesno med nami. Smo v času, ko se govori o duhovnosti, o jogi, meditaciji, iskanju Stvarnika v naravi, v kar se danes ne bi spuščali, bistvo krščanstva pa je, da je Bog želel ostati med nami."

Duhovnik Gabrijel Kavčič in voditelj Blaž Lesnik sta se v pogovoru dobro ujela.
Duhovnik Gabrijel Kavčič in voditelj Blaž Lesnik sta se v pogovoru dobro ujela. © Blaž Lesnik

Kratka zgodovina praznika sv. Rešnjega telesa in krvi

"Ta skrivnost, zavedanje se je dogajalo počasi. Ne vemo, kako je izgledala sv. maša v prvih stoletjih, vemo pa vsaj to, da je bila evharistija že od vsega začetka nekaj presvetega. To se potem razvija in živi v Cerkvi in pridemo nedotaknjeno v tem razvoju brez kakšnih posebnih težav, razglabljanj o svetosti, nesvetosti sv. maše vse tam v prvo tisočletje. Zatakne se okrog drugega tisočletja in potem se vse tiste zadeve, ko se prvič začne podvomiti, je to Jezus ali ni, je to Kristus ali ni, spet pojavijo z reformacijo ok. leta 1500 in prvič Cerkev potrdi skrivnost evharistije leta 1215 (četrti lateranski koncil). Takrat se to vprašanje oživi in cerkev sklene na koncilu, naj gredo verniki vsaj enkrat letno k obhajilu. S protestantsko reformacijo naši ločeni bratje pridejo do ugotovitve, da je to samo simbol. Okrog leta 1600 dobi naša vera v evharistijo zelo sistematično, teološko obliko, pri kateri vztrajamo še danes. Cerkveni očetje rečejo, da ko vidiš hostijo pri maši, je to Jezus, ni več hostija, ni več moka, kruh, voda, to je pravi Jezus. Pri tem smo ostali do danes."

Evharistija, sv. obhajilo, sv. maša – razlaga pojmov

"Evharistija ima izmenjujoče se izraze, ki sporočajo eno Resnico: sv. obhajilo, evharistija, sv. maša. »Evharistija« pomeni zahvala. Na začetku se je uporabljal izraz »lomljenje kruha«. Danes so v berilu zasledili »lomljenje kruha«, to je bil prvi izraz, ki pa se ni uveljavil. Raje se je uveljavil direktni grški izraz za zahvalo: evharistija. K maši se pridemo zahvaljevati, častiti Gospoda, uživati Njegovo navzočnost. Sv. maša je obred, sv. evharistija je skrivnost, da kruh postaja Bog pri sv. maši. Sv. obhajilo je trenutek, ko uživamo, prejmemo Boga. Ko govorimo o zakramentih, je bolje govoriti o sv. evharistiji kot o sv. obhajilu. Če teh stvari ne ločimo, smo vedno v zagati, kaj je obhajilo, kaj je maša. Pristopanje k sv. evharistiji je sv. obhajilo, sv. maša pa je dogajanje na oltarju in to dogajanje je tam z obhajilom ali brez."

Gabrijel Kavčič: ’Če se res zavedaš, da je Bog pred teboj v tabernaklju, mora iti koleno samo po sebi proti tlom, da se prikloniš Kralju. Ko je Bog resnično navzoč, je to nekaj posebnega, bistvo je zavedanje tega.’
Gabrijel Kavčič: ’Če se res zavedaš, da je Bog pred teboj v tabernaklju, mora iti koleno samo po sebi proti tlom, da se prikloniš Kralju. Ko je Bog resnično navzoč, je to nekaj posebnega, bistvo je zavedanje tega.’ © Jacob Bentzinger / Unsplash

Današnji praznik je praznik zavedanja o tem, da se je Bog ločil v svoji Ljubezni, da ostane med nami.

"To je odlična trditev. Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila pred pol stoletja razjasni eno zelo pomembnih tem. Malo se mešajo te stvari. Po koncilu se je hotelo izenačiti prisotnost Boga v Božji besedi in v evharistiji, v molitvi, tako in drugače. Vse drži. Konstitucija o sv. bogoslužju je dokaj jasna. Imamo navzočnost v Božji besedi, kristjani nismo verniki knjige, smo verniki Božje besede, ki je postala meso in ostala v kruhu, v telesu med nami, v evharistiji. Božja beseda, molitev, čisto nekaj posebnega pa je evharistija. Bog je tako ali tako navzoč povsod, vedno jez nami, vsemogočen, Stvarnik, vse kar je, ima neko povezavo z Njim. Je pa treba dati prednost tja, kjer je Bog osebno navzoč. Bistvo praznika je, da je Bog resnično tam navzoč, ne v prenesenem smislu, ne kakorkoli drugače, kot čisto On sam. Da se tega bolj slabo zavedamo, je kar očitno. Ko verniki prihajamo v Cerkev. Če se res zavedaš, da je Bog pred teboj v tabernaklju, mora iti koleno samo po sebi proti tlom, da se prikloniš Kralju. Ko je Bog resnično navzoč, je to nekaj posebnega, bistvo je zavedanje tega."

Na cesti bodimo bolj pozorni, mimo koliko kapelic se bomo peljali. To zavedanje, da bi se, ko se pelješ mimo kapelice, pokrižal, ko greš na sprehod mimo cerkve, se na kratko ustavil, vstopil in pokleknil. To so majhne podrobnosti našega življenja, ki bi nam morda zopet malo približale navzočnost Boga.

Kako se današnji človek zaveda prisotnosti Boga in pomenu tega, da se nam daje v koščku kruha?

"Precej smo izgubili to zavedanje. Velikokrat razmišljam med vožnjo, koliko kapelic imamo. Naši predniki in duhovniki so se bolje zavedali tega, da smo ljudje telesna bitja, zato je Bog želel ostati telesno med nami, hotel postati človek in telesno ostati med nami. K tej telesnosti sodijo tudi telesni izrazi molitve, zato so si naši predniki vsepovsod zgradili kapelice, na stene zabijali sv. podobe, nosili križce za vratom, nadeli prstane ob poroki, ker je poroka nekaj svetega, v liturgiji je naraščalo sveto krašenje, ker je treba tam, kjer je Bog zraven, narediti nekaj najlepšega. Zato so bile bogate liturgije in je duhovnik včasih izgledal čisto ločen od navadnega človeka, ko je enkrat pristopil k sv. maši. Kamorkoli bi pogledal, se je trudilo ponavzočiti to svetost in zdaj smo nekoliko pozabili na vse to. Ko gremo v službo ali iz službe, bodimo bolj pozorni, mimo koliko kapelic se bomo peljali. To zavedanje, da bi se, ko se pelješ mimo kapelice, pokrižal, ko greš na sprehod mimo cerkve, se na kratko ustavil, vstopil in pokleknil. To so majhne podrobnosti našega življenja, ki bi nam zopet morda malo približale navzočnost Boga – v rednem življenju in v evharistiji. Nihče se ne trudi, da ne bi bil veren. Profesor na Teološki fakulteti je dejal, da ne vemo, kaj bi bilo, če bi našli Marsovce, edino kar vemo, je, da bi bili verni. Ker je to položeno v srce vsakega ustvarjenega bitja, da išče presežno. Tudi mi si nastavimo »količke« v veri (kot so količki ob cesti, ki nas vodijo po pravi poti), kot so predniki postavili kapelice, da so se vedno znova spomnili na svojo vero. Če je možno, si prinesimo podobico na delovno mesto, da nas spomni na to."

Z razumom dajmo plezati čim dlje, potem pa se spustiti na kolena pred sv. evharistijo.

Lahko s pomočjo razuma v polnosti dojamemo, zakaj se je Bog odločil za takšen način povezanosti s človekom?

"V polnosti ne. V trenutku, ko bi lahko z razumom razložili Boga, bi to prenehal biti Bog. Ko nekdo razloži Boga, imamo težavo. Takrat Bog ni več Bog. O Bogu imamo določene osnovne stvari razodete, veliko se da razložiti z razumom, medtem ko je korak vere odnos z Gospodom. Skrivnost sv. evharistije se razkrije takrat, ko prideš v Cerkev, primerno počastiš navzočega Gospoda v tabernaklju in Mu daš možnost, da iskreno spregovori. Prav je, da se razumsko lotevamo naše vere. Z razumom dajmo plezati čim dlje, potem pa se spustiti na kolena pred sv. evharistijo. Ne smemo misliti, da moramo mi stalno »delati nekaj«. Gospod Bog je vsemogočen. Marsikaj težkega v življenju pride, naša življenja so, kot so, v molitvi pa je to treba prinašati pred Gospoda, mu reči: »Ti si Vsemogočen, ne jaz. Jaz sem majhen, končen, Ti mi daješ neskončnost.« Sv. evharistija je trenutek, ko nekaj končnega, kar sem jaz v svojem telesu, pridem pred Neskončno in bom nekaj neskončnega tudi postal oz. sem že, ker je človeška duša nesmrtna. Janez Pavel II. je govoril o dveh pljučih: o razumu in veri. Z obema je treba dihati, sicer se lahko zaplete."

Danes obhajamo praznik sv. Rešnjega telesa in krvi
Danes obhajamo praznik sv. Rešnjega telesa in krvi © Robert Cheaib / Pixabay

Za nami je poseben čas epidemije, obisk sv. maš je bil odpovedan, nismo mogli k obhajilu. Je Bog pozabil na človeka, ker ga ni mogel prejeti na klasičen način?

"To je bil hladen tuš tudi za našo vero. Ko hodim po koprski škofiji in ljubljanski nadškofiji, vidim, da je bil hladen tuš zaenkrat kar močan. Nismo mogli k sv. maši, obhajilu, zaenkrat pa se kaže, da se je vsaj ena skupina kristjanov temu kar dobro prilagodila, kar je zaskrbljujoče. Duhovniki so zelo zaskrbljeni, ker je hladen tuš povzročil, da se je z nas sprala navada v naši veri, ki je temeljila le na navadi. Ta pa sama v sebi nima kakšne velike vrednosti. Ker se je epidemija zgodila v pomladnem času, pred birmami, se zdaj vidi, da ker so birme odpadle, kar naenkrat mladine in staršev marsikje ni več k maši, ker je bilo marsikaj zgrajeno na navadi ali na obveznosti. Hladen tuš je nekako spral vse to. Sv. maša ne bi smela biti obveznost, ti bi moral čutiti kot katoličan in jaz kot duhovnik, da rabim srečanje z Gospodom. Moralna teologija odgovarja, da prisila ali policijski pristop k veri doslej ni pripeljal nikamor. Pri teh ukrepih je preuranjeno delati zaključke. Lahko pa opazujemo med verniki in opozarjamo lahko na te stvari, posledice bomo videli na dolgi rok."

Janez Pavel II. je govoril o dveh pljučih: o razumu in veri. Z obema je treba dihati, sicer se lahko zaplete.

Duhovnik Gabrijel Kavčič je dober sogovornik, zato ga radi povabimo v oddaje.
Duhovnik Gabrijel Kavčič je dober sogovornik, zato ga radi povabimo v oddaje. © Blaž Lesnik

Oglasila se je poslušalka Nadja: »Po epidemiji se nekako vidi, da ni tiste gorečnosti, kot smo jo pričakovali po toliko časa. Perfekt za kongregacijo kardinal Sarah odločno nasprotuje predlogu iz Rima, da naj bi se sv. hostijo pakiralo v vrečke. Jezus je največ in kdor bo Njega prejemal in priznal, se mu ne more nič zgoditi. Zelo veliko damo na telesno, premalo pa na duhovno zdravje.«

"Gospa je izpostavila navodila oz. negodovanje kardinala Saraha, ki je odgovoren za področje zakramentov in sv. maše in znan po svoji borbi za ohranjanje svetosti zakramenta. Ideje so take in drugačne, treba je paziti, kje postaviti meje med svetostjo in dejstvom, da zdaj mi prihajamo pred to svetost. V času epidemije se to zaostri. Telesnost Boga je postavljena v neko nasprotje s telesnostjo človeka in k tej sodi tudi epidemija. Včasih preveč reagiramo na to trenutno dogajanje, to nas je naučil moderni svet, da z vso močjo obravnavamo tudi čisto izredne situacije. Pakiranje Gospoda Jezusa v vrečke, da sploh pride kdo na to idejo, je katastrofa. Po drugi strani so poskusi približati Boga ljudem. Treba je iskati primerno mejo med tema dvema."

V času epidemije nismo mogli k sv. maši, obhajilu, zaenkrat pa se kaže, da se je vsaj ena skupina kristjanov temu kar dobro prilagodila, kar je zaskrbljujoče.

Poslušalka s Primorske pravi, da jo moti, da se med obhajilom zaradi petja ne moreš posvetiti Jezusu. Lahko bi bilo vsaj pet minut zbrane tišine.

"Če bi bilo po moje, bi obhajilno pesem ukinil, takrat je čas za tišino, adoracijo, srečanje z Gospodom. Čudovita pesem ne nadomesti minutke z Gospodom. Včasih se zdi, da se župniki bojijo tišine. Včasih je veljalo, da ne sme biti tišine v cerkvi, pri maši se mora stalno nekaj dogajati. Pozabili smo na kontemplativno komponento sv. maše. Kot dijak se spomnim, ko je prišel g. Marko Rijavec v dijaški dom in smo dijaki prihajali k maši, je med obhajilom sedel in molil. Tam je srečanje z Gospodom, vse druge stvari motijo. V Nemčiji je večinoma po obhajilu tišina. Ko je vse končano, tudi čiščenje svetih posod, je zahvalna pesem, ustrezni čas tišine pa je za pogovor z Gospodom."

Obhajilo je srečanje z Gospodom, vse druge stvari motijo.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Sveta maša (photo: Cathopic) Sveta maša (photo: Cathopic)

K maši preko spleta ali v cerkev?

Vodja urada za liturgijo kardinal Robert Sarah je v pismu predsednikom škofovskim konferenc zapisal, da prenos svete maše ne more nadomestiti fizične navzočnosti v cerkvi. Kjer zdravstvene razmere ...

Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje) Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje)

Nuncij: Slovenija potrebuje Jezusa!

Frančiškanski redovi so včeraj obhajali praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku. Sveto mašo je v baziliki Marije Pomagaj daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich. Zbrane je ...

Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash) Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash)

Anja Klančar: Samomor je skrivnost

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 400 ljudi, na srečo pa zadnja leta opažamo znaten upad števila. Naša gostja je ...

O avtorju