Janez Gril: Vsebinsko in na simbolni ravni je bila današnja slovesnost najlepša

Slovenija | 06.06.2020, 13:27 Marjana Debevec

Ob roškem breznu pod Macesnovo gorico, kjer so pokopani Slovenci, je ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore dopoldne daroval sveto mašo ob 75 - letnici revolucije in množičnih pobojev. Spomnil je na besede nadškofa Šuštarja, da so tisti, ki so tukaj umirali, odpustili, obenem pa nas rotijo, naj storimo vse, da se nikdar več ne ponovi kaj takega. Obenem nas vabijo, naj prihodnost naroda gradimo na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni. Zbrane sta nagovorila tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša. Poklicali smo dr. Janeza Grila.

Dr. Gril je bil med pobudniki in organizatorji prve spravne slovesnosti in potem tudi vseh naslednjih slovesnosti v Kočevskem rogu. Sam pravi, da je bilo na začetkih pripraviti takšen dogodek nekaj nezaslišanega. »Zdaj pa lahko rečem, da je bila današnja slovesnost do sedaj najlepša na vsebinski in simbolni ravni. Potekala je v duhu sprave in novega sožitja med ljudmi.«
Gril je povedal, da je nadškof Zore govoril o mučencih, o odpuščanju, citiral je lepo pesem o roških breznih. »En lep poziv, da moramo preseči vse oblike sovraštva, da moramo biti seveda zvesti resnici in pravičnosti, hkrati pa sočutje, odpuščanje in ljubezen.«

Upanje, da gremo v pravo smer

Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša. Oba voditelja sta imela po besedah dr. Janeza Grila lepa in osebno angažirana nagovora. Janez Janša je začel s spomini na zgodbo o njegovem očetu, ki je bil eden izmed tistih, ki so jih iz Ljubljane iz Šentvida peljali v Kočevski rog. Nezadet je padel jamo in se kasneje iz njen odplazil ter se rešil. Ponovno so ga ujeli ter odpeljali v Šentvid in ga nato izpustili, ker je bil mladoleten. »Oče je bil potem nekaj časa celo zaprt v Nemčiji, v Dachau. In ko je potem govoril predsednik države, je rekel: tudi moj nono kot partizan je bil obsojen in izgnan v Nemčijo, v Dachau. Tako da sta imela oba: Janez Janša očeta, predsednik Pahor pa starega očeta v Dachau v tistih prelomnih časih.«

Njuna govora sta šla po Grilovih besedah v tej smeri, da je treba preseči sovraštvo, da imamo ljudje pravico razmišljati različno in gledati različno na dogodke, stvari in tudi na našo polpreteklo zgodovino, vendar to ne sme biti ovir ali povod za novo sovraštvo in nove zločine, ampak za sožitje in medsebojno spoštovanje. »In to človeku daje upanje, da v vseh teh tridesetih letih, ko smo si prizadevali za to, da bi dosegli spravo, da to niso bila izgubljena leta, da je to proces, ki ne gre vedno premočrtno naprej, da so lahko tudi zastoji in težave, vendar gre v pravo smer,« je prepričan dr. Janez Gril.

Zaradi trenutnih okoliščin, povezanih s pandemijo, slovesnost ni bila odprta za javnost, si bo pa mogoče posnetek ogledati jutri dopoldne na 2. programu televizije Slovenija. Nagovore pa boste lahko slišali tudi v našem programu v oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji jutri ob 8.00 zjutraj.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA:

Spoštovani gospod škof Andrej Glavan, dragi bratje duhovniki, spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša, cenjeni vsi drugi predstavniki različnih ustanov življenja v naši državi in družbi, dragi bratje in sestre.

Letos mineva trideset let od prve svete maše v Kočevskem Rogu, takrat pod Krenom, »na kraju smrti in molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih,« je svoj nagovor pri sveti maši začel takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar.

Približno v tistem času je nastala tudi pesem Pod Krenom. Pijano sovraštvo / nori / v žalostni rihti / krvi. // V dolgi procesiji / vodijo žrtve / v zakol / na oltarju / ideje. // Padajo, / v skalni goltanec / padajo / s prošnjo, / naj Bog odpusti. // Pod Krenom / morijo ljudi.

Pozneje smo po korakih prihajali do spoznanja, da je bil nadškof Šuštar skupaj z veliko večino slovenske demokratične javnosti zaveden. Maše pred tridesetimi leti ni daroval na kraju, kjer so domobranci našli svojo smrt. Kajti Pod Krenom ležijo v isti ihtavi krvavi rihti pomorjeni pripadniki drugih narodov.

Slovenski domobranci pa so v »skalni goltanec« padali tukaj, pod Macesnovo gorico. Kako so prišli do te ugotovitve. »Rožni venci, jagode rožnih vencev, svetinjice s slovenskimi napisi pri Macesnovi gorici, novci tudi albanski, srbski, madžarski, hrvaški in reichspfennigi in lire pa v Breznu pod Krenom.« Tako je povedal geograf, ki je vodil odstranjevanje več kot 800 kubičnih metrov naminiranega skalovja. »Slovenci so tukaj,« je dejal dr. Mitja Ferenc.

Danes torej prvič sveto mašo darujemo na kraju, kjer so v smrt množično omahovali Slovenci, slovenski domobranci. Pa ne samo ti. Tudi drugi. V uniformah in brez njih. Temno zelenje se je tiste pomladi napilo njihove krvi. Korenine rastejo iz src in prepletajo kosti.

Zakaj? Zakaj toliko morjenja? Zakaj toliko krvi? Zaradi ideje? - Morda kdo? Zaradi oblasti? - Marsikdo? Zaradi ubijanja, iz sle po krvi? - Žal, tudi teh je preveč? Ta zakaj konec koncev ne dobi pravega odgovora, kakor je pred tridesetimi leti rekel nadškof Šuštar: »Za nas ostaja vprašanje brez človeškega odgovora.« Hannah Arendt, ki se je ukvarjala z nacističnimi zločini, je ustvarila pojem banalnost zla. Pravi, da »večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave ... navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države (lahko bi rekli tudi svoje ideologije), in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« (Aleš Čerin, Časnik). Mar se tukaj ni dogajalo nekaj podobnega? Seveda to zločinu nikakor ne zmanjšuje njegove v nebo vpijoče zločinskosti, pač pa naše vprašanje in bolečina pred skrivnostjo odgovora, ki ga ni, postaneta še večja, še bolj skelita in režeta.

Ta banalnost zla se pokaže v vsej svoji protislovnosti, če pomislimo, kakšni ljudje so tukaj padali v »skalni goltanec«. Čigave krvi se je tiste pomladi napilo temno zelenje.

V sredo smo v Velikih Laščah pokopali duhovnika Antona Masnika. Marca leta 1945 so ga poklicali k domobrancem. Prehodil je pot iz Velikega Gabra v Vetrinj, potem pa iz Vetrinja preko Kranja v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je čakal na smrt. Njegov brat France je umrl nekje v Kočevskem Rogu, morda prav tukaj, pod Macesnovo gorico. Sam je bil med tistimi, ki še niso imeli osemnajst let in so še ostali živi. Vsak dan so ustrelili po dva. Pretresljiva je njegova pripoved, kako je premišljeval o svoji smrti: »Ali bom videl kroglo, ki me bo zadela? Ali se bom takoj zvrnil po tleh? Ali me bodo zagrebli kar za zidom poslopja? Pozabil sem že, koliko časa se me je oklepal smrtni strah. Vem pa, da smo se ves groze polni čas z gorečo molitvijo pripravljali na smrt ... Veliko smo molili. Rožni venec je bil naš stalni spremljevalec; zmolili smo vse tri dele po dvakrat na dan. Tako smo se pripravljali na smrt.« Zato nas ne preseneča, da so ravno rožni venci razpoznavno znamenje, kje so umirali slovenski domobranci. V tistem »groze polnem času«, kakor je dejal gospod Masnik, sta se na tem kraju prepletali kletev tistih, ki so morili, in molitev tistih, ki so umirali – sedaj mora spregovoriti tišina. Srčno upam, da nas bo ta tišina nagovorila k molitvi.

Ob vseh vprašanjih, ki se porajajo na tem kraju zla in vere, se postavlja tudi vprašanje, ki je za nas življenjskega pomena. Kako bomo z dogodki in iz dogodkov, ki so to zemljo prepojili pred petinsedemdesetimi leti, živeli mi? Kakšne odgovore bosta v nas prebudili kletev in molitev, ki sta v tistih mračnih majskih dneh odmevali med stoletnimi drevesi? Kletev na vso moč glasna, molitev pa govorjena bolj v srcu kot z ustnicami.

Kako zapeljivo je, da bi odgovore oblikovali iz svoje pameti. Ne. Odgovore na ta vprašanja nam morajo dati ljudje, ki so zlo doživeli in preživeli. Ljudje, ki so se sprijaznili s smrtjo, pa je nazadnje le niso bili deležni. Njihovi odgovori namreč niso leporečje, ampak postanejo življenje, ki zajema iz Božjega in ga živi v človeškem.

Dovolite mi, da vam predstavim zgodbo Ernesta Simonija, albanskega duhovnika, sedaj kardinala. V času režima Enverja Hoxhe in njegovega naslednika Ramiza Alie je bil v zaporu osemindvajset let: najprej na gradbiščih, potem v rudnikih in nazadnje v kanalizaciji mesta Skadar. Ves čas je, glede na okoliščine, z izrednim pogumom in mogočno vero ostajal duhovnik, čeprav je mogel duhovništvo zares zaživeti šele ob padcu režima.

O njegovi mučeniški poti je Mimmo Muolo napisal knjigo Mučeniški duhovnik v komunistični Albaniji. V knjigi duhovnik pripoveduje o mučeniški smrti svojega naslednika v župniji, ki jo je upravljal in pravi: »Umrl je z vzklikom: 'Naj živi Jezus, naj živi Devica Marija!' Zadnje stavke je izgovoril s čustvenim nabojem, ki ga je nemogoče spregledati. Zdaj se zdi, da lovi sapo. Pustim, da med naju sede trenutek tišine, ki podčrtuje zaključne spomine njegove dolge pripovedi. Potem ga nenadoma vprašam: »Kaj pa danes čutite do tistih, ki so vam prizadejali toliko trpljenja?« Duhovnik se je po tem kratkem premoru, kot kaže, že opomogel. V njegove oči se je vrnila njihova naravna živost. Zazre se vame in takoj odgovori: »Vsak dan pri maši molim za svoje mučitelje in ves albanski narod. Nadnje kličem Božje usmiljenje. Prav oni ga gotovo najbolj potrebujejo. Kar se mene tiče, ne čutim zamere in sem jim iz srca odpustil. Tako upam, da bo nekega dne Gospod tudi meni odpustil moje grehe« (Mimmo Muolo, Ernest Simoni, 112).

S podobno mislijo je tudi nadškof Šuštar zaključil nagovor pred tridesetimi leti: »Kaj nam govorijo mrtvi, ki jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje. Odgovorimo jim: Tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu. Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot se je dogajalo v Kočevskem Rogu. In tretje: Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo, gradite boljšo prihodnost slovenskega naroda na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni.«

Dragi bratje in sestre. To je vse, kar potrebujemo. To so pogoji, da bo pšenično zrno, ki je tukaj padlo v zemljo, obrodilo svoje sadove. Naj Oče, ki je usmiljeni in milostljivi Bog, tudi po žrtvah naših mučencev poveliča svoje ime. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit