Leta 1996 so otroci zapeli papežu Janezu Pavlu II. za rojstni dan | (foto: Osebni arhiv Polone Koželj)
Polona Koželj: Pela sem svetniku
Novice | Nataša Ličen
Bil je 18. maj leta 1996, ko je papežu Janezu Pavlu II, za rojstni dan na nadškofiji Ljubljana, voščila skupina otrok. Med njimi je bila, takrat desetletna, Polona Koželj.
Bila sem v stiku s svetnikom, tega ne doživi vsak.
Za naš radio se je v pogovoru z Marjanom Buničem spominjala: »V večnem spominu ostaja trenutek, ko sem, v imenu vseh slovenskih otrok, papežu voščila za rojstni dan. Uršulinka, s. Božena, ki je takrat vodila ljubljanski pevski otroški zbor, me je nekaj dni prej previdno vprašala, če bi hotela storiti to. Takoj sem pogumno odgovorila: »Da. Z veseljem.« Presenečena sem bila, da je prav mene doletela ta čast. Vedela sem, da je to milostni trenutek, ki me bo spremljal vse življenje. Pridno sem vadila pesmico, jo ponavljala vsak dan. Tako dobro sem se je naučila, da jo še vedno znam. Takole gre:
Dragi Sveti oče, pozdravljeni v Ljubljani.
Vsi smo res veseli, da znaj ste tu med nami.
Želimo se Vam srčno zahvaliti, da prišli ste nam vero potrditi.
Za vse molitve Vaše, srce Vam je hvaležno naše.
Voščimo Vam iz srca, naj Bog Vam ljubo zdravje da,
Naj On Vas blagoslavlja, vodi,
Marija pa naj z Vami hodi.
V dneh pred obiskom me je bilo strah, mislila sem si, poslušala me bo vsa Slovenija. Ko pa sem se postavila pod balkon, na katerem je stal, pa sem imela občutek, da sva samo midva, zdelo se mi je, kot da me gleda iz nebes. Otroci smo v svoji nedolžnosti in čistosti srca, že takrat čutili, da je svetnik. Prišel je pozneje med nas in se rokoval z nami. Bili smo na robu solz ob veličini tega dogodka. Ki me, kot sem že povedala, spremlja vse življenje. Bila sem v stiku s svetnikom. Tega vendarle ne doživi vsak.«
