Duhovnik Jože Plut | (foto: FB)
Jože Plut: »Ljubezen je iznajdljiva in veselje nalezljivo!«
Radijski misijon | 02.04.2020, 10:06 Mirjam Judež
5. dan radijskega misijona govorimo o veselju. Kako v strahu in zaskrbljenosti zaradi pandemije živeti veselje in ga prinašati drugim? Kakšen izziv je to za duhovnike, ki bodo za največji krščanski praznik v praznih cerkvah? Z nami je bil župnik s Police pri Grosupljem, dr. Jože Plut, prežet z notranjim veseljem. Pogovor ste lahko spremljali tudi prek Facebooka, z njim pa se je na daljavo pogovarjal Blaž Lesnik.
Kako v razmerah zaskrbljenosti, strahu ohranjati veselje, ga prinašati drugim?
Veselje lahko izražamo že, če imamo vero, upanje, če vidimo prihodnost, ne glede na to, kaj je pred nami. Spomnim se nevernega sodelavca iz vojske, ki je zase rekel, da je ateist. Pripovedoval je svoje zgodbe in rekel, da imamo mi, kristjani, srečo, ker smo verni. »Takrat, ko meni zmanjka razlogov za življenje, se tebi šele začnejo!« Kristjani moramo prinašati veselje tudi v takih časih, saj imamo v sebi držo veselja. Vse je poklicano k vstajenju, k polnosti življenja pri Bogu! Če smo pri vsem tem zagrenjeni, je nekaj narobe z našim krščanskim življenjem. Kristjani moramo biti prostorje veselja, tudi Cerkev kot institucija. Vesel sem, ker se v teh kriznih časih najde priložnost pomagati duhovnikom, da bi veselje prinašali vsem ljudem. Moramo biti žarek upanja in žarek veselja! Jaz osebno nosim v sebi veselje, da sem Kristusov, veselje, ker sem človek, odrešen, ker sem moški, veselje nad tem, ker sem duhovnik, katoličan, Slovenec. Nimam razloga, da ne bi bil vesel, če pomislim, kaj vse mi daje Bog in naša katoliška vera.
Veselje, ki ga daje Bog, je drugačno, kot evforično veselje. Božje veselje se ne konča.
Notranje veselje, ki izhaja iz duha, notranjosti, je daleč od evforičnega veselja. Je nekaj trajnega, nosiš ga v sebi. Pomembna je notranja radost, da premagujemo strah vsakdanjega življenja. Najhujše, kar se človeku zgodi, je, da je človeka kar naprej strah, tudi strah pred tem, da ga bo strah. Če pa imaš notranje veselje, ne moreš drugače, kot da si vesel, drugim pa privoščiš tudi zunanje veselje. Ljudje, ki izražajo notranjo radost, so kot magnet, žalostnih bi se pa kar izogibal. Ker pa je kristjanom mar za vsakega, pristopamo tudi k takim. Ljudje čutijo veselje do življenja, če ga nosimo v sebi, ne glede nato, kakšni smo po zunanjosti. Da smo veseli, da se imamo radi, da želimo notranje veselje, sprejetost, ne da bi to posebej hoteli, razširiti tudi drugim.
Kristjani moramo prinašati veselje tudi v takih časih, saj imamo v sebi držo veselja. Vse je poklicano k vstajenju, k polnosti življenja pri Bogu!
Kako se to veselje širi prek mladih v vaši župniji?
Mladi so v principu tisti, ki iščejo upanje in veselje, so korajžni, samo ne najdejo nekoga, ki bi jih na pravi način spodbudil, da bi bili veseli. Iščejo veselje, iščejo življenje, želijo ga deliti naprej, moramo jim pomagati, da bodo ob nas in ob starših začutili lepoto vere, veselje in radost evangelija in to prinašali v svet. Ko se pogovarjamo o kakšnem projektu, pristopijo in pomagajo z veseljem. Močno sporočilo v sv. pismu me nagovarja: »Duha ne ugašajte.« Duha moramo spodbujati, duha veselja do življenja. Lepa priložnost, da ne samo mladi, ampak tudi drug drugemu naredimo nekaj veselja. Spomnimo se svojih dragih pokojnih zdaj, ko imamo malo več časa, da se z notranjim veseljem spomniš tistih trenutkov življenja z njim, ki so ti prinašali srečo, se Bogu zahvališ za pokojno ženo, moža, pokojne starše ...
Pri iskanju veselja iznajdljivost nima meja, tudi prinašanje Boga v monštranci je v teh dneh nekaj posebnega v vaši župniji.
Prvo nedeljo v karanteni sem po koncu maše, ko sem bral oznanila prek Facebooka, dobil navdih: »Primi Me in pojdi po župniji!« Malo monštranco sem postavil na avto in eno uro sva se z Jezusom vozila po župniji in molila. Sporočila, odzivi so bili zelo lepi, blagoslov jim je prinesel obilo veselja, tudi zato, ker je bil rahlo nenavaden. Ljudje so čutili Božjo bližino, kar je zelo pomembno. Zato grem vsak dan, čeprav živim sicer s svojo sestro v karanteni drugje, v župnijo na Polico. Ljudje morajo tudi po nas duhovnikih čutiti, da jih ima Bog rad in je z nami tudi v teh trenutkih. Da čutijo, da smo tudi duhovniki tam, da darujemo maše po njihovih namenih, se Bogu zahvaljujemo, blagoslavljamo naše farane, državljane, domovino. Spoved smo imeli na razdalji štirih metrov v bližini cerkve. Zakaj ne bi na take iznajdljive načine prinašali veselje ljudem?
Nimam razloga, da ne bi bil vesel, če pomislim, kaj vse mi daje Bog in naša katoliška vera.
Bog nas nagovarja na različne načine.
Duhovniki bomo v tridnevju na različne načine prinašali veselje. V prvih dneh smo samo redki duhovniki maše prenašali prek Facebooka, zdaj pa nas je že veliko! Duhovniki so se zaradi skrbi in stiske povezali v molitveno verigo, kličejo blagoslova na župnijo, na domovino. Ko bomo rešeni iz stiske, bo veselje še toliko večje. Zdaj je čas, da se vrnemo k svoji pristnosti, izvirnosti, k vrednotam, k Bogu. Morda je zdaj pravi čas, da očetje odkrijejo, katere talente imajo njegovi otroci, kateri talenti izstopajo, da bodo na tistem vzgajali in jih usmerjali. Izkoristimo ta čas kot čudovit dar, priložnost za veselje. Srečal sem mnogo bolnih ljudi, ki po merilih sveta »vegetirajo«, toda koliko so imeli notranjega veselja, veselja do življenja, kako so bili hvaležni za drobne stvari! Zdaj je čas, da v svojem lastnem bistvu vzpostavimo prostor in kličemo Boga, da spoznamo Resnico.
Vse vsebine radijskega misijona so vam brezplačno na voljo
tudi v avdio arhivu Radia Ognjišče.
Odkrili bomo čudovite stvari. Bog nas nagovarja na različne načine. Zdaj je priložnost, da smo hvaležni Bogu in drug drugemu za to, kar imamo priložnost živeti in izkušati. Zdaj malo manj spim, imam skrbi, pa vseeno je zjutraj prvi stavek: »Hvala, Gospod, za preživeto noč.« V drobnih stvareh se veselim, veselim tega, kar imam, ne tistega, česar nimam. Pridejo nove priložnosti in glejmo, da bomo kot kristjani prinašali v življenje čim več veselja, optimizma.
