Jure Ferlež: Trenutno vas Bog išče doma

Cerkev na Slovenskem | 16.04.2020, 12:31 Uredništvo Radia Ognjišče

V rubriki "Ostanimo povezano občestvo", nas pozdravlja župnik župnije Dob, Jure Ferlež.

Dragi bratje in sestre!

Velikonočni ponedeljek nas tradicionalno zanese iz Jeruzalema proti Emavsu, ko se pridružujemo počasni, pobiti, depresivni hoji dveh učencev, od katerih enega imenuje Sveto Pismo, to je Kleopa, drugega pa tradicija, to je evangelista Luka. Učenca sta slišala za prazen grob, za pričevanje žena in Petra, bila sta izvedena v poznavanju Stare zaveze in judovskem pričakovanju Mesija. To je zasnova današnjega evangelija.

Včeraj smo se spraševali ob Petrovem stavku v prvem berilu, kako to, da se je Jezus po vstajenju prikazoval samo »pričam, ki jih je vnaprej posebej izbral« (prim. Apd 10,41), zakaj ne na cesti, v shodnici, na tržnici, v templju, morda še kakšna svatba, drugo praznovanje. Zakaj tako izborno, ekskluzivno, samo za izbrane. Tega danes ne maramo. Morda si želimo biti posebej izbrani, ne maramo pa tega brati o drugih. Zgodovina odrešenja je bila domišljena, to moramo priznati. Tudi dogodki po vstajenju. Zakaj? Vstajenje od mrtvih ni samo nekaj, kar se je enkrat zgodilo, pa čeprav dogodek brez primere; vstajenje od mrtvih je mnogo več, je del Božjega razodevanja, del odkrivanja, kdo Bog je, kako živi. In tu nastane težava. Na naši strani. Vstajenja od mrtvih ne zaznavamo na tem svetu s čutili, ki jih premoremo, in z razumom, je onkraj tega, kar lahko samo odkrijemo, ko opazujemo ta svet in njegovo zgodovino. Kar lahko s svojimi sposobnostmi opazovanja in logičnega sklepanja ugotovimo je le to, da smo končni, »smrtni«, časovno omejeni. Kakšno življenje onkraj smrti, kakšno življenje, ki bi premagovalo to našo civilizacijo smrti. Jezusovo vstajenje trči v steno omejitve, ki jo trdno zida naše izkušnja in pronicljivost razumevanja. In tam obnemoremo. Pred zidom. Milost vstalega Boga, Sveti Duh je tisti, ki nam razbija naše navidezne zidove in nam pomaga vstopiti v razodevanje širine življenja, v nadnaravni Božji poseg, ki pa postane odkrit in razumljiv samo tistemu, ki je odprt in ponižno prenaša omejitve svojega razuma in vedenja.

Spomnimo se Pavlovega prihoda v Atene in oznanila o vstajenju. Apostolska dela pišejo: »Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17,32)

So stvari, ki nas presegajo, za katere se moramo pustiti podučiti, voditi in vzgojiti. Zato se Jezus po vstajenju ne poslužuje množic, ampak posebej izbranih prič, ki jim bo namenil »povstajenske« kateheze. Te so nujne za vstop vstop v razumevanje Jezusovega vstajenja. In danes smo v evangeliju spremljali prvo pravo takšno katehezo.

Jezus je učenca našel in spremljal. Vzel si je toliko časa, da sta naredila pot, ne samo do Emavsa, pot Jezusovega učenca. Kjer On uči in preoblikuje, učenec pa posluša in se daje na voljo. Vsak je posebej moral izreči: »Glej, učenec – služabnik sem Gospodov.«

Tudi danes Gospod išče vsakega izmed nas. Težje so razmere, bolj se trudi, da bi tudi mi goreli. »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32)
Bi želeli tudi vi goreti. Trenutno vas Bog išče doma.

Pozdravljam vse dobske župljane in vse ljudi dobre volje. Aleluja.