Milan Knep: Kdor vanj veruje, prebiva v Njem, covid-19 zanj nima edine in ne zadnje besede

Cerkev na Slovenskem | 09.04.2020, 09:56 Uredništvo Radia Ognjišče

Živeti v prestolnici. To je od nekdaj mitski sen večine ljudi. Kajti v mestih je življenje boljše in svobodnejše. To nagiba vladarje vseh časov, da izgrajujejo svoj Babilon in vanj pritegnejo znanost, umetnost in kapital. Selevk I. Soter, naslednik Aleksandra Velikega v Siriji, je dal okrog leta 300 pred Kr. zgraditi Antiohijo, tretje največje mesto rimskega cesarstva.

Herod Veliki je cesarju Avgustu posvetil Cezarejo, največje palestinsko pristanišče ob Sredozemskem morju. Njegov sin Herod Antipa je dal v čast cesarju Tiberiju v Galileji zgraditi mesto Tiberija. Peter Veliki je na močvirju ob Nevi na plečih tisočih mrtvih tlačanov zgradil Sankt Peterburg. Tej blaznosti so sledili Ceausescu in drugi. Vsi z istim ciljem, da bi si naredili ime, kot beremo v prvi Mojzesovi knjigi (prim. 1 Mz 11,4).

Zadnji mesec se je zalomilo, kot še nikoli doslej. Virus je ustavil gospodarsko, zabavno, družabno in kulturno življenje v mestih. Turistov ni več. Povsod vlada gluha tišina, praznina in negotovost. Deluje le še četverokotnik: dom, tržnica, bolnišnica, krematorij. Tisoč želja se je skrčilo na dve: ne se okužiti in finančno preživeti.

Okrog leta 95 je imel sv. Janez na otoku Patmosu videnje. Angel ga je odnesel na veliko in visoko goro in mu pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajal z neba od Boga« (Raz 21,10). Takrat je Janez že vedel, da je Jeruzalem, zidan na skali, kraj njegovih mladostnih doživetij, zanj dokončno izgubljen. Janezovo videnje novega Jeruzalema se nas nemara kaj prida ne dotakne, kvečjemu na kakem pogrebu, a ne zaradi nas, pač pa kot poslednje upanje za pokojnika, ki mu, tako si mislimo, preostane samo še večnost. Nas pa vleče v velika in atraktivna mesta tega sveta. Neutrudno iščemo študijske, poslovne in potovalne priložnosti za obisk New Yorka, Londona, Tokia, Madrida, Pariza, azurne in kalifornijske obale, Karibov, Floride, Prage, Rima, Amsterdama, pa vse tja do Sejšelov in Balija.

A tako je bilo še do včeraj. Danes so nam vse te mične destinacije, kjer bi želeli uživati divji svet blaginje in svobode, znanosti in kulture, naenkrat nedostopne. Tja ne vozijo ne letala ne vlaki ne karkoli drugega. V muzejih in galerijah ni nikogar. Samo napis – zaklenjeno. Na bregovih mestnih rek, v senci dreves, ni možen niti najbolj vsakdanji klepet ob kavi. Prazne ulice napolnjuje skoraj otipljiva slutnja nekakšnega sklepnega dejanja civilizacije, ki se pred našimi očmi izteka in preoblikuje v nekaj še neznanega.

Ta občutja niso daleč od tega, kar je prevevalo sv. Janeza, ko je v Apokalipsi videl drugega angela, ki se je spuščal z neba. Zemlja se je razsvetlila od njegovega sijaja. Nenadoma je zaklical: 'Padel je veliki Babilon. Postal je bivališče demonov, pribežališče nečistih duhov ter temnih mrzkih ptic in plazilcev. Kajti narodi so pili od vina njegovega pobesnelega vlačugarstva. Kralji zemlje so se vlačugali z njim in trgovci zemlje so obogateli od njegovega silnega razkošja. ... Njegovi grehi so se nagrmadili do neba. ... Babilon, mogočno mesto, (prej kot si mislil), je prišla tvoja obsodba' (prim. Raz 18,1–7).

Koronavirus ni porušil nobenega novodobnega Babilona, je pa razgalil njegov mit, da lahko izpolni naše sanje. Mesta, v katera hitimo, so le kulisa, privid sreče, iluzija, da bi v njem našli prav tisto najgloblje, kar nam manjka. Obljuba novega Jeruzalema ni pomembna samo za tiste, ki jih pokopljemo, ampak še bolj za nas žive. Njegov graditelj je Vstali Kristus. Kdor vanj veruje, prebiva v Njem, covid-19 zanj nima edine in ne zadnje besede.