Škof Štumpf: Ko sem očeta na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja.

Cerkev na Slovenskem | 11.02.2020, 11:06 Silvestra Sadar Rok Mihevc

Včeraj smo obhajali 28. svetovni dan bolnikov. 11. februarja leta 1858 se je Marija prikazala Bernardki v Lurdu. Mesto je postalo romarski kraj milijonov romarjev in bolnikov. Cerkev veruje, da je Bog kot oseba človeku blizu, še posebej takrat, ko se on in njegovi bližnji ob bolezni znajdejo na robu smisla.

Pot življenja je včasih zavita in težka. »Tudi nam kristjanom, ki imamo Boga za očeta, ni prihranjen križ. To ni tisto, kar bi človeka potrlo, naše srce ni več utesnjeno z verigami bolezni in težav, bolečin. Odpre se v božji milosti, ki daje mir, veselje in srečo, ki gre preko vsega tega,« je povedal bolniški duhovnik pater Daniel Golavšek.

 

Papež Frančišek v poslanici ob letošnjem dnevu bolnikov 

»Ko enkrat prejmemo počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja.« Zdravstvene delavce spodbuja: »Pri delu naj si vedno prizadevamo za spodbujanje dostojanstva in življenja vsakega človeka ter zavračanje kakršnega koli kompromisa v smeri evtanazije, pomoči pri samomoru ali zatiranja življenja, tudi v primeru neozdravljive bolezni«. Opozarja na osnovni namen zdravstvenih postopkov: »Diagnostični, preventivni in terapevtski postopki, raziskave, zdravljenje in rehabilitacija morajo vedno ostati v službi bolnika«. Če se stroka tega ne bo držala dosledno, lahko postanejo sredstvo za sortiranje bolnih na tiste, v katere se še splača vlagati čas in energijo in tiste, ki si tega ne zaslužijo več.

Škof Štumpf: Ko sem očeta na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja.

Osrednjo slovesnost, ki je bila dopoldne v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah, je vodil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Človek, ki se sreča z boleznijo, ima mnogo vprašanj, na katera želi dobiti odgovore. »Odgovorov namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili, tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih vsi razumeli. Zato si je prav Kristus brez obotavljanja na svojo božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi,« je razmišljal škof Peter Štumpf v homiliji na Brezjah. V nagovoru se je spomnil tudi nedavno umrlega očeta, ki je bil tudi bolnik.

»Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili.

Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih.

Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila.«

Kako pa je z duhovno oskrbo bolnih v Sloveniji?

Dostopna je vsem, ki jo želijo. V bolnišnicah jo zagotavlja 30 duhovnikov in redovnikov. Po župnijah bolnike in ostarele vsak prvi petek v mesecu obišče večina domačih župnikov, pomagajo jim tudi izredni delivci obhajila.