Vsakdo, ki je krščen je poklican k oznanjevanju Jezusa

Svet 02. 02. 2020, 13:43 s. Brigita Zelič

Danes v Katoliški Cerkvi slavimo praznik Jezusovega darovanja v templju, ko sta Marija in Jožef tja ponesla Jezusa novorojenčka. Hkrati obhajamo tudi dan posvečenega življenja, ki nas spominja na velik zaklad, ki ga za Cerkev predstavljajo tisti, ki z življenjem po evangeljskih svetih bolj od blizu hodijo za Kristusom. S temi besedami je papež Frančišek začel svoj opoldanski nagovor in po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu znova spomnil, na današnji dan posvečenega življenja. Vse prisotne na Trgu sv. Petra v Vatikanu je povabil, naj za redovnike in redovnice skupaj z njim zdravamarijo zmolijo, saj te osebe zelo veliko in pogosto povsem neopazno delajo. Sledil je aplavz zbrane množice namenjen Bogu posvečenim.

Papež Frančišek je opoldanski nagovor oprl na zapis evangelista Luka, kjer pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil, skladno z judovsko postavo, štirideset dni po Jezusovem rojstvu. Povabil je k motrenju štirih oseb, za katere sta bili značilni dve drži: gibanje in čudenje. To so bili Marija, Jožef, Simeon in Ana. Prvo prikaže gibanje, saj sta se Marija in Jožef napotila v Jeruzalem; Simeon po navdihu Svetega Duha se odpravi v tempelj, kjer Ana noč in dan služi Bogu. Ob tem sveti oče nadaljuje: »Na ta način nam štirje protagonisti evangelijskega odlomka kažejo, da krščansko življenje zahteva dinamičnost in pripravljenosti na hojo tako, da se pusti voditi Svetemu Duhu. Otrplost se ne spodobi za krščansko pričevanje in poslanstvo Cerkve. Svet potrebuje kristjane, ki se gibljejo, ki se nikoli ne naveličajo hoditi po poteh življenjska, da bi vsem ponesli Jezusovo tolažilno besedo.«

V nadaljevanju je papež Frančišek spomnil, da je vsakdo, ki je krščen, tudi poklican k oznanjevanju Jezusa. Župnije in razne cerkvene skupnosti so naj pospešujejo zavzetost mladih, družin in starejših, da bi vsi mogli priti do izkušnje krščanstva, da bi v življenju in poslanstvu Cerkve bili protagonisti.

Nato se je zdržal ob tem, da je za vse štiri osebe bilo značilno čudenje. Marija in Jožef »sta se čudila temu, kar sta slišala o Jezusu. Čudenje je tudi odziv starčka Simeona, ki je s svojimi očmi v Detetu Jezusu prepoznal zveličarja. Podobno velja za Ano, ki je je stopila tja in hvalila Boga ter šla in to povedala ljudem. Ona je, po papeževih besedah, sveta »klepetulja«, ki je dobro klepetala, saj je klepetala o dobrih stvareh, ne o slabih. Govorila je, oznanjala je, je torej svetnica, ker je šla k drugi ženski in ji pokazala Jezusa.

Nadaljeval je z ugotovitvijo, da sposobnost čudenja spodbuja versko izkušnjo in srečanje z Gospodom napravlja rodovitno. Nasprotno pa nas nesposobnost za čudenja dela ravnodušne in povečuje razdaljo med potjo vere in potjo našega vsakdanjega življenja. Ob koncu je papež Frančišek spodbudil, naj bomo vedno v gibanju in v odprtost za čudenje.