„Ne! Česa podobnega si ne bi upal lotiti se še enkrat!“

Srečanja PRO | 28.12.2019, 16:39 Jure Sešek

Ob petindvajsetletnici Radia Ognjišče obujamo spomine, se zahvaljujemo in rišemo pot naprej. Glavni urednik msgr. Franci Trstenjak se je moral s podobnimi izzivi spoprijeti tudi na samem začetku in celo pred njim. Za oddajo PRO smo pokramljali z njim in spoznali, da začeti iz nič res ni mačji kašelj, uspeh našega radia pa nikakor ni bil samoumeven.

Franci, najprej o spominih na začetke, ko se je vse šele snovalo, v Šentvidu v Ljubljani, kjer so od začetka naši prostori, pa je bila uboga, pozabljena klet.

No, dolgo se ni vedelo, da bo ta klet naše zavetje. Veliko dela smo imeli z iskanjem pravega prostora. Spomnim se začetkov. Msgr. Bole je prišel v Celje in me vprašal, če bi bil pripravljen sprejeti vlogo urednika radia, ki ga je bilo treba šele ustvariti. Imel je načrt, da v enem letu zaživi radio s pravim programom. Dejal sem: Z veseljem, če me pusti moj nadškof!" Slišal sem, kako in kolikokrat je direktor Bole prosil nadškofa, in ta ga je uslišal. Najprej nismo imeli ničesar. Le dovoljenja za oddajnike. Treba je bilo začeti: najprej smo morali zarisati programsko shemo, poiskati sodelavce ter prostore v Kopru in Ljubljani. Iz množice prijavljenih smo izbrali petnajst fantov in deklet in jih vključili v izobraževanje. Ko sem ustvarjal programsko shemo, sem imel pred očmi ljubljanski studio, hkrati pa koprske prostore, v katerih smo želeli ustvarjati lokalni program.

Vem, da si težko predstavljamo, kako veliko jabolko je bilo pred vami. Bi še enkrat ugriznili vanj?

Ne! Z današnjem védenjem, znanjem in s poznavanjem vseh stisk, ki so prišle na našo pot, bi gotovo zavrnil tovrstno povabilo. Naslonil sem se namreč lahko le na koncert „Klic dobrote", na desetminutno versko oddajo Karitas na celjskem radiu in oddajo na radiu v Šmarju pri Jelšah. To je vse, kar sem, kot ustvarjalec, poznal v medijskem svetu. Lahko pa rečem, da je bila moja „medijska fakulteta" opravljena v pogovorih z mnogimi radijskimi osebnostmi, s katerimi sem skoval prijateljstva in se res veliko pogovarjal o njihovem delu, odnosih, zakulisju. Na vse povedano sem bil pozoren, ko smo začenjali, vsa spoznanja so me vodila pri začetkih novega radia.

Kaj je v prvih mesecih pred petindvajsetimi leti predstavljalo vaš največji izziv?

Najtežje je bilo zastaviti programsko shemo, poiskati ljudi, ki bodo udejanjili naše želje, ki so bile takrat le na papirju, in najti ter opremiti primerne prostore. Preden so nam odprli vrata Zavoda sv. Stanislava, smo imeli res težko delo. Tudi v Šentvidu najprej niso bili za to, da pride radio pod njihovo streho, pozneje, verjetno tudi zaradi besede nadškofa Šuštarja, so nam odprli vrata ustanove, v kateri smo še danes. Kletni prostori Zavoda so bili povsem neprimerni za karkoli. Uničeni, zanemarjeni, grozni. Poskrbeti je bilo treba za obnovo prostorov in kaže, da smo to nalogo dobro opravili, saj se v tej naši „radijski kleti" še danes dobro počutimo.

Še danes se kaže, da klima v deželi ni takšna, da bi Radio Ognjišče iz meseca v mesec zmogel dovolj zaslužiti s trženjem medijskega prostora. Nikoli ne bomo dovolj hvaležni za darove poslušalcev.

Čez nekaj let, ko je že kazalo, da so Radio Ognjišče mnogi vzeli za svojega, se je gotovo začela kakšna drugačna zgodba o načrtih in željah.

Niti ne. Vedno smo vedeli, da je treba bdeti nad novostmi, ki so povezane s sodobno tehnologijo. Imeli smo srečo, da smo začeli z res sodobnimi tehničnimi pripomočki, bili v marsičem tudi vzor poti proti digitalizaciji. Zavedam se, da vedno potrebujemo sodobno tehnologijo, a hladna tehnika sama po sebi ni dovolj. Ljudje so tisti, ki omogočajo pravi program, medij, ki bo blizu ljudem. Vedno sem zaupal v Božje posredovanje. Iskreno povem, da sem vedel, da si „Bog s klumpom pomaga". Nisem se čutil sposobnega, a vedel sem, da bo Gospod mojo in našo pot peljal v smer, za katero ve, da je prava. Mislim, da mora tudi v prihodnje ostati tako. Ne smemo imeti prevelikih apetitov ali nedosegljivih želja.

Kaj se vam pri delu glavnega urednika zdi najbolj zahtevno?

Težko se je spopadati z mlini na veter, ki meljejo marsikaj povezanega z našim delom. V zadnjem času imamo težave z oddajnimi točkami in italijanskimi radijskimi postajami, ki nas tožijo, češ da motimo njihovo oddajanje. V takih težavah si prepuščen samemu sebi, čeprav si do zasluženega prišel s strinjanjem državnih organov, ki te nazadnje v stiski pustijo samega.

In kaj vam pri delu prinaša največ veselja?

Največje veselje je dejstvo, da smo dosegli veliko množico poslušalcev, ki se odzovejo na naše akcije, ki nam radi prisluhnejo, ki pohvalijo ali kritično pogledajo na naš program. Nepozabna so srečanja z našimi poslušalci. Tu so mnogi veliki dogodki, koncerti, počitnice in mini počitnice ... Še danes mi zapoje srce, ko pomislim na naš pogum, ko smo ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. pripravljali program na letališču v Slivnici pri Mariboru in njegov neposredni odmev v radijskem programu. Ob takih podvigih si rečeš: „Ja, to pa je tisti „radijski gušt", zaradi katerega je lepo delati to, kar počnemo!" Vesel sem občutka, da včasih uspe kaj takega, kar me presega. Hvaležen sem za to!

Prijatelji Radia Ognjišče. Pred četrt stoletja je bila osebna vez medija s poslušalci nekaj posebnega, danes se zdi tudi drugod bolj prisotna. Vsaka hvaležnost PRO-jevcem je do konca iskrena.

Brez Prijateljev Radia Ognjišče danes ne bi govorili o srebrni obletnici našega radia. Vedel sem, da nam bodo pri našem delu morali stati ob strani tudi poslušalci. Zelo konkretno, z darovi. Še danes se kaže, da klima v deželi ni takšna, da bi Radio Ognjišče iz meseca v mesec zmogel dovolj zaslužiti s trženjem medijskega prostora. Nikoli ne bomo dovolj hvaležni za darove poslušalcev.

Kako, Franci, gledate na tovrstno prihodnost našega radia. Verjetno je resnica, da nove generacije, tudi če so z nami, niso vajene plačevati za tisto, kar lahko dobijo zastonj. In naš program je tak.

Glede teh skrbi sem zelo praktičen. Mislim, da nas ne sme biti sram, ko slišimo, da smo radio za starejše. Vsak, če ima srečo, postane starejši. V tem obdobju gotovo razmišlja drugače in išče drugačne vrednote kot takrat, ko se mu je starost zdela oddaljena. Verjamem, da bodo nekoč razumeli, zakaj je naš glas pomemben tudi zanje, in takrat bodo, upam, začutili, da je prav tudi nekaj prispevati za delo našega radia. Že danes se srečujemo z mladimi družinami tistih, ki so nas na začetku poslušali kot otroci in sodelovali v otroški oddaji. Pustimo času čas; ko človek dozori, sprejema drugačne odločitve. Sicer pa: z nami je Božja previdnost, ki bo poskrbela, da se bo vse odvilo tako, kot bo takrat najbolj prav.

Na začetku svoje duhovniške poti ste bili vpeti v pastoralno delo v Celju, priprava koncerta „Klic dobrote" je bila le kratek izlet v drugačne vode. Danes je skoraj obratno. Pogrešate pastoralno delo, se kdaj vprašate, če je „to res to"?

Večkrat razmišljam, kako lepo bi bilo biti, denimo, župnik na kaki fari. Zato sem postal duhovnik. A vedno znova se zavedam, da je Bog vedel, zakaj me je postavil na mesto, na katerem sem že četrt stoletja. Trdim, da je pomembno in prav, da je na čelu naše radijske hiše duhovnik. Veliko je priložnosti, ko sem med sodelavci tudi pastir, ne le šef. Veliko lepega se je zgodilo v teh letih. Vesel sem bil, ko ste me povabili na poroko, me izbrali za tistega, ki je vodil obred, krstil sem nekaj otrok radijskih sodelavcev ali celo katerega od vaših dragih pospremil k večnemu počitku. Če sodelavci v meni vidite duhovnika, je zame to najlepše plačilo. Seveda pa se, če le zmorem, srčno rad odzovem tudi na vabilo župnij, da vodim kako slovesnost.

Kaj bi našim poslušalcem, bralcem, predvsem Prijateljem Radia Ognjišče radi sporočili ob obletnici?

Dragi prijatelji, hvala za vse! Ponosni smo na vas in hvaležni smo vam. Zaradi vaše pomoči smo lahko vztrajali, zaradi vas smo to, kar smo. Tiste, ki morda še niso PROjevci, lepo vabim v naše vrste. Le tako bomo lahko še dolgo skupaj, le tako bomo lahko, ob pomoči Svetega Duha, ustvarjali še naprej.