Matjaž Merljak v studiu 1
Grešil sem – prižgal sem svečke
Naš pogled Matjaž Merljak
Ob prazniku vseh svetih sem kot vsako leto obiskal materin in očetov grob, pa tudi grobove sorodnikov. Na vsakem sem prižgal svečko. Preden sem to storil, sem pogledal levo in desno, da me ne bi kdo videl, ker so na grobu že gorele svečke. Lahko bi bil namreč deležen kakšnega očitajočega pogleda, morda besede, češ kaj nisem slišal, kako je s tem letos – celo priporočilo ministrstva.
V drugi polovici oktobra je bilo nemogoče preslišati, kako smo Slovenci evropski rekorderji v prižiganju sveč, koliko denarja za to porabimo in kako močno onesnažujemo okolje z odpadno plastiko. Po drugi strani ni bilo trgovine, pa tudi poštne poslovalnice in bencinske črpalke, kjer jih ne bi ponujali v akciji. Naletel sem na sporočila o tem, naj na grob namesto svečke postavim zastavico ali kamen ali pa vsaj elektronsko svečo.
Pa sem šel v akcijo. Ne tisto nakupovalno, ampak preizkuševalno. Ne na grobu, kar v dnevni sobi. Na mizo sem najprej dal zastavico in začel ob njej premišljevati o rajnih ter moliti zanje. Nobenih čustev ni zbudila v meni. Tudi kamen ne in niti ne utripajoča elektronska sveča. Ko sem gledal plamen klasične sveče, opazoval sence na stenah in kako plamen použiva vosek – oprostite, to je bilo nekaj povsem drugega in ob njem sem si ogrel dlani, toplota pa je prišla tudi globlje v notranjost.
Ja, vem, ni težava v vosku in stenju, ki izgorita, ampak v tistem, kar ostane od pogorele sveče. Plastika. Te je res preveč. Ampak, če naredim primerjavo, koliko odpadkov povzroči ena družina v enem letu s svečami in koliko s plastenkami od mleka, jogurtov, sokov in mineralne vode, so sveče bolj kot ne kapljica v morje. Namesto, da država žuga nam, ki jih prižigamo, naj stimulira izdelavo sveč s plastiko, ki bo lažje razgradljiva ali biorazgradljiva.
Ne morem se znebiti občutka, da nas želi nekdo odvrniti od izražanja sočutja do rajnih na način, kot smo ga poznali. V ritmu življenja, ki je usmerjen v uspeh in ki je zelo pospešen, ni časa in prostora za smrt. V današnji družbi tudi pričakujejo, da žalujemo le kratko. Tudi možnost za slovo od tistih, ki smo jih poznali, nam komaj še privoščijo. Rajnega pripeljejo v vežico nekaj ur pred pogrebom, ta pa je razen v poletnem času v službenem delu dneva.
Toda, tudi slovo sodi k življenju. In grob je kraj spomina na bližnje. In njim želimo, naj jim sveti večna luč. Sveča je nosilka zemeljske luči. Luč pa ima za ljudi simbolen pomen. In koliko sveč bo posameznik prižgal, naj ostane njegova osebna odločitev. Ni potrebe, da nam ob tem nekdo, še najmanj kak državni organ, bere levite z ekološko osveščenostjo.
