Dr. Ljudmila Miklavčič: »Čutim, da je Bog za vsakim mojim korakom.«

Slovenija | 14.09.2019, 18:00 Nataša Ličen

Dr. Ljudmila Miklavčič, zdravnica, je v torek, 10. septembra, dopolnila devetdeset let. Njena življenjska pot se je vila skozi mnoge ostre zgodovinske čeri, čas med obema vojnama je bil težak in neusmiljen. Obiskali smo jo na njenem domu, blizu Save v Ljubljani. 

Bistroumen in vedoželjen um hrani z branjem, to je njeno veliko veselje, pravi. »Moram«, doda v smehu. Svojo pripoved pa je začela z besedami: »Moje življenje ni toliko vredno, rada pa bi povedala o okoliščinah, v katerih sem živela. Živim dolgo, devetdeset let ni kratka doba. Rojena sem v kmečki družini pod Blegošem. Ko sem imela tri leta, je bilo videti, kot da bo naša kmetija, v takratnih kriznih časih, propadla. K sebi me je zato vzela teta Ana, mene in še mojo sestro ter brata. Mama je trpela ob tem, vedela je, da bomo doma trpeli revščino, v mestu, pri teti v Šentvidu, pa smo imeli vsaj priložnost.«

V drugem letniku meščanske šole se je začela vojna

»Takrat smo šli za kratek čas nazaj domov, na kmetijo, kjer je bilo mirneje, toda kmalu smo se vrnili. Med vojno je bilo težko, duhovnikov ni bilo. Teta je imela poznanstva in uredila, da sem po končani Meščanski šoli odšla v Celovec, v tamkajšnjo Srednjo šolo. Živela sem pri Šolskih sestrah, ki so bile pregnane iz Maribora. Z njimi sem se zelo dobro razumela. Čas je bil težak, skoraj vsak dan alarm, pogosto je kje gorelo. Ob zadnjem bombandiranju je bila zadeta tudi naša hiša, sestri sta bili zadeti in tako sem ostala sama v hiši.«

Stric je bil priznani zdravnik, dr. Matej Justin

Usoda znanega ljubljanskega zdravnika dr. Mateja Justina, upokojenega sanitetnega polkovnika oz. vojaškega zdravnika avstro-ogrske in vojske Kraljevine Jugoslavije, je bila žalostna. »Partizani so mu vzeli avto, motor, vse premoženje, bil je tudi zaprt. Hoteli so, da bi napisal lažno poročilo ob zastrupitvi nekoga, to je odklonil in zato se je moral prisilno upokojiti. Kljub temu je nadaljeval z delom, ljudje so ga imeli radi. Če je videl, da v družini ni denarja, je delal in zdravil zastonj, marsikomu je tudi finančno pomagal. Čeprav tudi doma marsikdaj nismo imeli, je pomagal, kolikor je mogel.«

Teta je bila pokončna ženska

»V tistem povojnem času je bil sestanek, na katerem so razpravljali, bi imeli verouk ali ne. Na njem je nekdo predaval zbranim, da vera uči sebičnost in da nikjer ni dokazano, da je Kristus živel. Teta pa je vstala in vzkliknila, takšne narave je bila: »Ne govorite tega, molčite, to ni res!« Možakar jo je skušal miriti in ji rekel, boste ob koncu povedali. Teta se ni pustila in ljudje so začeli topotati z nogami. Tako je moral možakar iti, sestanek je bil končan, naslednji dan pa so prišli po teto in jo zaprli. Tisti, ki jo je zasliševal, ji je rekel: »Vsaj nekaj povejte, ker nekaj moram poročati.« Teta pa je rekla: »Na laži ne bom gradila sreče svojih najdražjih.« Ko je možakar videl, kako je z njo, ga je njena pokončnost tako pretresla, da je odstopil iz tega početja, ni več hotel opravljati te službe.«

Bolezen

»V času študija sem zbolela, sprva dolgo nismo vedeli za diagnozo. Takrat sem tudi doživela hudo, ljudje so mi včasih nasprotovali, zaradi sodelovanja v župniji. V časopisu so objavili, da bo župnik obesil duhovništvo in se poročil z menoj, to je bilo grozno zame, obrekovanje in laži«, je v joku dejala go. Ljudmila. »Nadomeščala sem organista in ob praznikih igrala ter vodila otroški pevski zbor, a to je bilo kratek čas. Potem pa sem po teh grdih govoricah to pustila.«

Prva zdravniška praksa v Tržiču

»To je bilo lepo obdobje, imela sem splošno ambulanto, tudi ginekološko kliniko, toda najlepše je bilo delati z otroki. Radi smo se imeli, in otroci so mi zaupali. Vsak dan sem hodila k maši in s tem takrat nisem imela težav. Čez nekaj let, ko sem šla v Ljubljano, pa sem videla, da bi mi zaradi vere kmalu onemogočili specializacijo. Pomagal mi je profesor Tavčar in uredil, da sem pozneje vendarle dobila priložnost.«

Priložnosti za delo v tujini

»Ponudili so mi tudi delo v Franciji, vendar sem odklonila, teta in stric sta ostarela in ju nisem hotela pustiti, takrat sem se tudi zanimala za specializacijo na interni kliniki. Začela sem v laboratoriju, pod mikroskopom, raziskovati kri. To mi je pozneje omogočilo samostojno delo na kliniki. Delala sem na hematološkem oddelku. Zaradi svoje bolezni sem bila v šestdesetih letih tudi v bolnišnici. Hvala Bogu takrat niso vedeli, kaj mi je, sama sem seveda vedela, da se mi stanje slabša in zavedala sem se, da bo bolezen lahko napredovala. Kot zdravnica sem vseeno lahko delala, kljub pozneje ugotovljeni multipla-sklerozi. Doživela sem visoko starost, čeprav sem bila najslabotnejša v družini.«

Bedela nad zdravjem škofov

»To se je zgodilo naključno, bila sem dobra znanka z nekaterimi ljudmi na škofiji. Povabili so me, da bi bedela nad njihovim zdravjem. Ko je škof Pogačnik umiral, so me poklicali. Težko rečem, da sem bila njihova osebna zdravnica, bedela pa sem nad zdravjem nekaterih škofov, vse do dr. Šuštarja. Poklicali so me, ko je bilo treba.«

Danes berem, branje da veliko

»To je danes moja edina duhovna hrana. Skozi branje osebnostno rastemo, skozi dobro knjigo se lahko tudi srečamo z Bogom, premišljujemo in skušamo razumeti življenje. Rada sem delala tudi s študenti, kdor je hotel razumeti, je lahko med vrsticami marsikaj razbral, tudi o mojem razumevanju življenja in duhovnosti. Veliko nismo mogli, vseeno pa smo lahko kaj naredili. Spominjam se, da sem k eni bolnici, ki se je poslavljala, poklicala duhovnika, čeprav je bila njena družina v partiji. Vsakemu smo lahko dali besedo tolažbe, če smo hoteli, to so bili resnični kontakti z ljudmi. Samo medicina je nekaj zunanjega, osebni kontakti so šteli in bilo je nekaj lepih primerov. Šele, ko smo na človeških relacijah, ljudje sprejmejo in verjamejo.«