Papež: Ceno vedno plačujejo majhni, revni, najranljivejši

Cerkev po svetu 29. 09. 2019, 13:30

Papež Frančišek je dopoldne na Trgu sv. Petra daroval sveto mašo ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev. V homiliji je izhajal iz svetopisemskega odlomka, kjer Gospod opominja ljudstvo, naj ne zatira vdov in sirot, papež pa je spomnil tudi na našo skrb za tujce.

V psalmu so tujci, vdove in sirote brez pravic, izključeni, potisnjeni na rob, toda Bog od Izraelcev zahteva, naj bodo nanje posebej pozorni.

»Ta ljubeča skrb do tistih, ki so manj privilegirani je predstavljena kot lastnost, ki je značilna za Izraelovega Boga in je tudi zahteva, kot moralna dolžnost vseh tistih, ki hočejo pripadati njegovemu ljudstvu.«

To je razlog za to, da moramo biti posebej pozorni do tujcev, kot tudi do vdov, sirot in vseh tistih, ki so v našem času zavrženi, kot omenja tudi poslanica za letošnji 105. svetovni dan migrantov in beguncev, kjer se se kot odpev ponavlja tema: »Ne gre le za migrante.«

»In res je: ne gre samo za tujce, gre za vse tiste, ki živijo na bivanjskih periferijah, ki so, skupaj z migranti in begunci, žrtve kulture odmetavanja. Gospod nam naroča, naj v odnosu do njih udejanjamo dejavno ljubezen; naroča nam, naj ponovno vzpostavimo njihovo človečnost, skupaj z našo, ne da bi kogarkoli izključili, ne da bi kogarkoli pustili zunaj.«

Boleča resnica je, je poudaril sveti oče, da postaja svet vsak dan bolj elitističen, bolj krut z izključenimi. V državah v razvoju se še naprej izčrpavajo najboljši naravni in človeški viri, vojne prizadenejo le nekatere regije sveta.

»Ceno vedno plačujejo majhni, revni, najranljivejši, ki jim ne dovolimo, da bi sedeli za mizo in se jim od gostije pusti le "drobtine".«

Vendar pa kot kristjani ne moremo biti ravnodušni do drame starih in novih revščin, zaničevanja in diskriminacije tistega, ki ne pripada »naši« skupini, opomni papež Frančišek.

»Ne moremo ostati neobčutljivi, z omrtvičenim srcem, pred bedo tolikih nedolžnih. Ne moremo, da ne bi jokali. Ne moremo, da ne bi odreagirali. Prosimo Gospoda za milost jokanja, za tisti jok, ki spreobrne srce vseh teh grehov.«

Ljubiti bližnjega pomeni imeti sočutje za trpljenje bratov in sester, približati se, dotakniti se njihovih ran, podeliti njihove zgodbe, da bi jim konkretno izkazali nežnost Boga. Pomeni postati bližnji vsem zatiranim in zapuščenim popotnikom na poteh sveta, da bi lajšali njihove bolečine in jih peljali na najbližji kraj sprejema, kjer bi se lahko poskrbelo za njihove potrebe.