AVDIO: Škof Bizjak o Očenašu, župnijah in migracijah

Cerkev na Slovenskem | 29.09.2019, 08:32 Petra Stopar

Na Radiu Ognjišče smo gostili koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka, ki je spregovoril o različnih aktualnih temah, vse vernike pa je povabil, da si vzamemo več časa zase, za svoje družine in za povezanost z Gospodom.

Ko snemamo ta pogovor, ste se ustavili na našem radiu na poti v Stično, na festival mladine, se spomnite kakšnega posebnega dogodka iz vaše mladosti in bi lahko iz njega potegnili kakšen nauk, bodisi zase bodisi za človeka nasploh?

Vedno bolj vidim, kako pomembno je zaupanje. Od mladih nog naprej se vedno rad spominjam ljudi, ki so mi zaupali in sem jim vedno bolj hvaležen, da so računali name in se name zanašali. Tako sem se vedno čutil zasajen v preteklost in poklican v prihodnost. Nekaj te sreče iz srca želim tudi vsem mladim ...

Vaša škofovska služba traja že 19 let. V tem času je Cerkev že marsikaj doživela, tudi združevanje župnij. Kako so te to »prestale« in kako so zaživele? Kakšen je odziv vernikov?

Preureditev je zajela približno samo desetino prebivalstva v škofiji in je v veliki meri samo priznala in potrdila že obstoječe stanje in delovanje: pridružene župnije so že prej imele svojega župnika v povečani župnije, svoje arhive so imele shranjene v povečani župniji, številne župnijske pastoralne dejavnosti so se odvijale v povečani župniji. Po drugi strani pa so vse pridružene župnije ohranile svoj krstni kamen in svoj poročni oltar, svoje pokopališče in pripadajoče obrede. Ohranile so, v največji možni meri, svoje nedeljske in praznične maše, žegnanja in shode, opasila in šagre. Na župnijskem tekočem računu imajo svoje stroškovno mesto in vsak čas vedo, koliko je njihovih sredstev na računu. Marsikatera podružnica sama ne more vzdrževati svoje cerkve, povečana župnija pa lahko letos pomaga eni podružnici, drugo leto drugi ...

Ko v Sloveniji čakamo nova škofa, kaj pričakujete od kasnejše nove sestave Slovenske škofovske konference, katerih področij pastorale se bo treba po vašem lotiti ali jih nadaljevati?

Na to vprašanje bi lahko odgovorili na mnogo načinov. Raznovrstne pastorale je vedno več, vsako leto je nekaj, znotraj vsakega leta mnogo pobud in tega ne manjka. Več je danih raznih smernic, kot pa jih je moč uresničiti. Tu vidim nek razkorak. Dosti govorov, branja, literature … mogoče se malo manj tega izpolni, bodisi prebere bodisi uresniči in potem sprejme v življenju. Pogosto mi prihaja na misel ugotovitev papeža Gregorja Velikega, ki pravi: 'Ko sem namreč bil v samostanu, sem se mogel varovati praznih pogovorov in ohraniti skoraj trajno zbranost za molitev. Ko pa sem prevzel pastoralno breme, se duh ne more trajno zbrati v sebi, ker je na mnoge načine razdeljen.' Prepričan sem namreč, da tudi drugi škofje čutijo isto preobremenjenost s številnimi posli in vsakdanjimi opravki in jim zmanjkuje časa za osebno molitev in premišljevanje, za sveto zbranost pred Najsvetejšim in pred Gospodom. Tudi bratom vernikom bi najbolj priporočil, naj si uredijo in vzamejo več časa zase in za svoje družine, za duhovno poglobitev in povezavo z Gospodom. Te dni sem slišal ugotovitev: ’Nobeden ne pregori od svojega dela, vsakdo pregori od kratkih stikov s svojim bližnjim ...!’

Kako vaša škofija občuti migrantsko problematiko?

To je danes zelo živo in živahno vprašanje. Piše prerok Zaharija: ’Jeruzalem bo stala brez obzidja kot odprta prestolnica zaradi množice ljudi in živine v njej.’ Takšna odprta prestolnica je tudi Koper, kjer prebiva veliko ljudi iz vse Slovenije in s celega Balkana. Močno so zastopana tudi vsa tri verstva: katoličani in pravoslavni in muslimani! Pristanišče odpira mesto svetu in svet mestu. S križarkami prihaja dnevno v Koper veliko ljudi z vsega sveta. Tudi zgodovinski premiki meja in z njimi povezane selitve nam kličejo v spomin psalmistovo izpoved: ’Kajti le gost sem pri tebi, selivec kot vsi moji očetje.’ Vprašanje migrantov je vprašanje civilnih oblasti, kot verniki in cerkveni ljudje smo dolžni poskrbeti za njihove verske dolžnosti in pravice in jim po svojih močeh in v okviru svojih moči biti v pomoč. Tudi spora zaradi meje s sosedi med ljudmi ni čutiti.

Papeževo delo je poleg njegovih številnih apostolskih potovanj zaznamovalo tudi zbliževanje in dialog z islamom – kaj po vašem pomenijo za nas kristjane te pobude, kot je npr. Dokument o bratstvu, ki ga je papež z velikim imamom Al-Azharja podpisal v Abu Dabiju?

Judje in kristjani in muslimani smo vsi sinovi Abrahamovi in torej bratje med seboj: papež Benedikt je Jude imenoval naše starejše brate, papež Janez Pavel pa muslimane naše mlajše brate. Vsem trem verstvom, kakor tudi vsem drugim, so skupne osnovne tri naravne kreposti: vera in upanje in ljubezen (1 Kor 13,13). Kreposti niso ločljive med seboj, niso pa navzoče vedno in povsod v enakem razmerju: Za Abrahama je najbolj značilna njegova vera, za Kristusa je najbolj značilna njegova ljubezen, za Mohameda je najbolj značilno njegovo upanje. Barva islama je zelena – barva upanja, barva judovstva je modra – barva vere, barva krščanstva je rumena – barva ljubezni. Najboljši dokaz, da je islam res vera upanja, pa je muslimanska družina – trenutno daleč najbolj trdna med vsemi tremi ...

Po svetu spreminjajo vrstico Očenaša ’in ne vpelji nas v skušnjavo’. Kako daleč je ta razprava pri nas?

Strahovita je moč navade: Pomislimo samo na naša imena za dneve v tednu: Če je 'sreda' na 'sredini', kako je pri sedmih dnevih potem naslednji dan 'četrtek' in za njim 'petek'? Ali pa na imena za mesece v letu: Devetemu mesecu pravimo 'september,' to je 'sedmi,' desetemu pravimo 'oktober,' to je 'osmi,' enajstemu 'november,' to je 'deveti,' dvanajstemu 'december,' to je 'deseti!' Sam se strinjam in že desetletja zagovarjam in branim prevod, ki ga imamo zdaj tudi v naši Jeruzalemski bibliji: in ne vpelji nas v preizkušnjo!' Nebeški Oče nas namreč nikoli ne vpeljuje v skušnjavo, zelo pogosto pa nas postavlja na preizkušnjo. In ko ga prosimo, naj nas ne postavlja na preizkušnjo, se spominjamo svoje slabosti in prosimo Očeta za prizanesljivost ...