Gregor Selak: »Šport je moje glavno zdravilo.«

Oddaje | 30.05.2019, 18:00 Nataša Ličen

Zadnji majski dan je dan športa in dan brez tobaka. Za oddajo Via positiva smo razmišljali, kako združiti vsebini in ponuditi v razmislek zgodbo, spodbudno in iskreno, da bi se izogibali razvadam in naredili nekaj več, zase, za zdravje, za življenje, v svoje in v veselje drugih. Našli smo jo, ali pa ona nas.

Veliko sem se naučil prav skozi šport

»Športnik sem že od drugega razreda osnovne šole. To je velika sreča. Skozi športno plezanje sem se veliko naučil. V steni sem sam, za menoj ni ekipe. Sam moram razmisliti, kako bom šel čez prepreke in težave v steni. To si vizualiziram in na takšen način delujem nasploh v življenju. Iz plezanja črpam za svojo pot.« Tako je svojo zgodbo začel športni plezalec, član reprezentance, ki se je po diagnozi multipleskleroze preusmeril v paraplezanje.

Ničesar več me ni strah

»Zaradi resnega ukvarjanja s športom in plezanjem sem se zgodaj soočil s težavami, ki jih je bilo treba premagati. Strah me je bilo, podajal sem se v neznano, veliko je bilo izzivov, ki sem jih moral premagati, toda s tem so prišle tudi izkušnje in že na koncu osnovne šole sem bil močan, stabilna oseba, izgubil sem strah, ničesar več se nisem bal.«

Gregor Selak je tridesetletni Škofjeločan, ki v športu kljub bolezni dosega vrhunske rezultate. Večkratni državni prvak v mlajših selekcijah, okronan z odličjem iz svetovnega prvenstva, zre vedno k novim izzivom.

»Ne hranim odličij v vitrini, kaj mi bodo? »Potalam« jih prijateljem. Saj sem jih vesel, tisti trenutek, ko so osvojeni, seveda mi veliko pomenijo, veliko mi pomeni vloženo trdo delo in trud, toda potem je treba gledati naprej, k novim zmagam v življenju.« Bolezen je sprejel kot del sebe, z njo živi, zmore jo nadzorovati, zelo je discipliniran, skrbi za telo, pazi na to, kaj vnaša vanj, tudi s čustvi in pravimi mislimi. Prav v tem je bil Gregor odličen sogovornik za našo oddajo.

Me lahko čim prej, prosim, pozdravite?

Tako je Gregor prosil zdravnika, ki mu je svetoval, naj počiva in leži v postelji. »Tega ne morem, se smiliti sebi, vse življenje sem športnik in aktiven.« Kaj sem delal narobe?, se je spraševal Gregor, več mesecev je premleval, zakaj, kako, … , danes je pomirjen in sprijaznjen s stanjem. »Hvaležen sem za dni zdravja.«

»Na telo gledam kot na tempelj. Telo odraža dogajanje v človeku.« Gregor je, prizna, včasih pretirano kritičen do sebe, dela na vsaki mišici, da se telo razvija. Rekreacija in vrhunski šport sta povsem različni zgodbi, doda. »Mnogi rekreativci pretiravajo, ne morejo se kosati s profesionalnimi športniki, ker se vrhunski športnik vse dni povsem posveča le treningu in počitku, rekreativni športnik pa mora tudi na delo, in to je lahko prezahtevno, prevelik napor za telo.« Z rekreacijo začnimo počasi, pravi, gibanje naj bo prijetno, da se telo privadi na rutino. Potrebujemo bazo enoletnega treninga, potem šele lahko napredujemo in vključujemo nekoliko napornejše treninge.

Gibanje, redna telesna aktivnost sta lahko ključna dejavnika za pozitiven pristop v življenju.

»Seveda ni bilo lahko, ob bolezni sem bil sprva potrt in slabe volje, kar je normalno, bil sem negotov, niti ene svetle točke nisem videl takrat v življenju, vse sem prepoznaval v luči krivice, dokler se nisem soočil in sprejel, potem pa je šla krivulja zadovoljstva spet hitro navzgor. Rekel sem si, zmagal bom jaz, ne bolezen, šel sem čez to in šlo je.«

Šport je izziv, pravi Gregor in dodaja: »Zame je nujno potreben, za vsakogar je, da se odklopimo od vsakdanjika, ki nas tare. Ko smo športno dejavni, lahko pozabimo na skrbi in se nekaj časa predajamo drugačnim mislim.« Kmalu po poroki je zbolel. Z ženo sta danes še bolj trdna v zvezi, cenita zdravje, ki ga imata in plezata vse pogosteje tudi skupaj.

»Hvaležen sem za bolezen. Naredila me je, kar danes sem. Težje izzive, kot jih premostiš v življenju, boljši človek lahko postaneš.« Z boleznijo se ne obremenjuje, redno trenira in se posveča vrhunskemu plezanju. »To je moja ljubezen. Pripravljam se na svetovno prvenstvo julija v Franciji.« Z boleznijo je izgubil moč, vzdržljivost, zdaj redno trenira štiri leta. »Počasi prihajam na nivo, na kakršnem sem bil pred boleznijo, v načrtu imam iti čez nivo, na katerem sem bil pred boleznijo«, z nasmehom sklene Gregor Selak. »Treba je doseči dno, očitno, da znamo iz tega črpati dobre občutke.«

Držimo pesti Gregor.

Hvaležni za izkušnjo ter izpoved glejmo bolj strumno v jutrišnji dan. Šport je lahko velika priložnost. Je tudi zdravilo, kot je Gregorju, ki ga zna prav dozirati in skrbno pazi na morebitne stranske učinke. Ve, kdaj je šel čez mejo in takrat telesu dopusti počitek. »Ne pretiravam«, pravi, to se lahko dvakratno maščuje. »Seveda segam tudi do skrajnih meja, a vem, kdaj ne smem čez.« Poslušati se moramo, si prisluhniti, iskati ravnovesje in pravo mero zase, da rekreacija ali šport, ne postaneta nova odvisnost.