Rok Pogačnik: Evropa je prehrupna, potrebuje tišino

Oddaje 09. 05. 2019, 17:45 Nataša Ličen

Teden molitve za duhovne poklice in teden Evrope, vsebini, ki se odvijata istočasno in se na prvi pogled morda ne povezujeta, a sta prepleteni pri vprašanju prihodnosti stare celine. Torej, ključni za mojo in tvojo prihodnost.

Kaj potrebuje evropski človek, kakšno je stanje duha v Evropi in kako (bo)svoje poslanstvo duhovnika uresničeval/uresničuje Rok Pogačnik, diakon, junija ima v Radovljici slovesnost nove maše, smo se pogovarjali v oddaji Via positiva.

Evropa gradi nekaj dobrega, kar potrebuje ves svet

»Hvaležen sem Evropi, ker sem zaradi evropskega programa Erasmus izmenjave, lahko končal študij na Poljskem. Evropo razumem kot skupnost različnih z enako dediščino, ki se zaveda svojih korenin in skupaj lahko gradi nekaj dobrega in lepega, nekaj kar ta svet resnično potrebuje. Izven naših meja vemo, kako drugačno je marsikje življenje.«

V Evropi je posebna globina in lepota

»Rad bi videl Evropo kot nosilko vrednot naše civilizacije, tudi krščanstva, mesto, kjer se gradijo mostovi in se omogočajo srečanja med ljudmi. Evropa povezuje in gradi in iz svoje globine zajema tudi za ostale narode sveta.«

Evropska kultura navdihuje

»Na dobro se hitro navadimo in ne cenimo, kar nam je dano. V Evropi so trenutno precejšnje napetosti in veliko različnih pogledov. Morda je premalo hvaležnosti, pozabljamo, kaj bi lahko bilo, če Evrope ne bi imeli.«

Brez krščanstva ni Evrope

»Znanka iz Nemčije, ki je izstopila iz cerkve, je rekla, da je kljub temu kristjanka, ker jo oblikuje prav ta duhovna dediščina. Krščanstvo je v naš svet prineslo nekaj drugačnega, iz česar je zrasla tudi vsa lepota kulture, spoštovanje in enakost. Evropa izgublja svoje korenine, to poudarjajo številni. Evrope, kot jo poznamo in v kakršni živimo danes, brez krščanstva ni.«

»Bi moral nekaj časa klečati v kapeli, da bi znal odgovoriti na to vprašanje.«

»V moje misli se vrača vprašanje tišine. Evropejci smo zelo zaposleni ljudje, z uspehom, s tem kako nas ocenjujejo drugi ljudje, kaj bodo povedali o nas, zaposleni nenazadnje s tem, kje bomo uživali, kje se bomo imeli lepo. Večkrat bežimo pred seboj. Tišina odpira prostor, v katerem se človek lahko sreča najprej s seboj, si prizna pred čim stoji, kje je.«

Porast po adoraciji

»Med ljudmi je čutiti željo po več evharistične adoracije. Evropa potrebuje biti v tišini, pred Jezusom. Sliši se morda abstraktno, toda to smo začutili tudi ob zadnjem dogodku, ko se je v plamenih znašla De Notre Dame. Čas se je ustavil. Zame je bil to močan simbol, ne propada in grožnje, ampak opozorila, da se je treba vrniti k svojim koreninam. Ne iščimo izven sebe, ne najprej v zapovedih, ampak v srečanju z Jezusom. Evropi se je zgodilo prav to, krščanstvo je postalo vprašanje kulture in družbe. Mi imamo Boga, ki nas razume, nas tolaži, pred katerega lahko prinesemo vse. Zato se tišine ni treba bati. Za duhovnika je danes največji izziv pripeljati človeka pred Boga, ga znati uvesti v tišino. Ne pozabimo na globino v svojem življenju.«

Rok Pogačnik je prevedel tudi knjižico "Imeti rad sveto mašo" Edwarda G. Maristanyja, ki je izšla pri Družini. Knjižica predstavi največji zaklad naše vere, evharistično daritev.