VIDEO: P. Rupnik: Gube so lepe, ker so zgodovina našega izročanja ljubezni

Oddaje | 10.04.2019, 18:05 Rok Mihevc

Cerkev velikokrat skušajo slikati kot starko, kot ustanovo, kjer je vedno manj mladih. A že različna srečanja in skupnosti potrjujejo ravno nasprotno. Kako napetost med starostjo in mladostjo Cerkve doživlja p. Marko Ivan Rupnik, smo lahko prisluhnili v osrednjem misijonskem nagovoru 4. dne na temo »Tudi jaz bom enkrat star ali poljubiti svoja leta«.

Cerkev je tkivo, kjer so življenja ljudi stkana v občestvo

Ko se govori o Cerkvi, je vedno vprašanje, kaj pod to besedo mislimo. Skozi zadnja stoletja se je nabralo toliko zgodovinskih plasti, da smo danes bolj v skušnjavi, da bi Cerkev jemali kot neko družbeno strukturo ali institucijo, nekaj v zvezi z religijo. Če pogledamo, kako se je Cerkev rodila, kaj v svojem bistvu je, moramo priznati, da gre za živ organizem, organizem, ki je ljubezen. Gre za tkivo, kjer so življenja ljudi stkana v občestvo, ljubeče in svobodno pripadnost.

Cerkev je prostor, v katerem človek vstopi v večen spomin

Gre za Kristusovo človeškost, gre za prostor, v katerem človek vstopi v večen spomin. In spomin je v življenju najpomembnejša stvar, ki je tudi najbolj ustvarjalna stvarnost v človeku, ki povzame identiteto vsakega. Recimo, pri nas v centru, je ena prvih stvari, ki se jo umetnik nauči je, ko drži v rokah kamen, da je to, kar zdaj drži, bilo nekoč življenje. Gre za proces pretifikacije, umiranje. V kamnih so fosili, gre za spomin na greh. Ker šele z grehom smo doživljali čas, kakor odmikanje od začetka, oz. pomikanje k koncu. Gre za okamenitev življenja. Zdi se mi, da je človek od takrat naprej doživlja čas kakor nekaj krutega, razdrobljenega, ne more zajeti več celote.

V Bogu je spomin odnosni, drugače je kronika

Potem se je človek znašel v zaprti dinamiki med jazom in to kar sem. Čas mi stvari razdrobi, spominjam se slabih stvari, lepi trenutki pa mi bežijo. Človek počne vse nemogoče stvari, da bi pozabil na določene stvari, določenih pa noče pozabiti. In še po 50 letih pride do tebe in pove, »tukaj si me ranil«. Gre za kroniko. Tako kot se je zgodilo, tako se zabeleži in se pobarva s črno senco in ostane. V Kristusu pa se nam odpre pot, ki jo dejansko Cerkev doživlja v svojem bistvu, ki je bogoslužje. Bogoslužje je večen spomin, da se Bog spominja. V Bogu je spomin odnosni, medosebni, drugače je kronika. Večen spomin je večen, ker je del ljubezni med osebami, Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sv. Duh je dejansko spomin in ko se spominja, stvari ostajajo in živijo.

Bog se nas spominja kot vstale in prerojene

Mislimo, da se nas Bog spominja kot grešnike kot mrtve, a smo presenečeni, ker se nas v bogoslužju spominja kot vstale prerojene, obnovljene, posinovljene in ljubljene. Se pravi, medosebni odnos. Ljubezenski spomin ni zapečaten računalniški spomin, ampak je spreminjajoč. Ko človek nekoga ljubi in mu tisti nekaj slabega stori, ta ljubezen preoblikuje in se stvar spremeni. V bogoslužju doživljamo, da ko vstopamo v Kristusa in njegovo telo, vstopimo v večen spomin, ki je v Očetu. Zame je to bistvo Cerkve. Smo na drugem nivoju ali gre za starko ali mladenko. Gre za večnost. Gre za to, da stvari, ki jih je človek živel, ne bodo nikoli več izgubljene, ampak so shranjene.

Gube so zgodovina našega izročanja ljubezni

Pomembno je, da se človek trudi, da vstopa v ljubezen in sprejme dar in način, kako živeti človeškost, ki je sinovska. Ko sprejmemo Sv. Duha, potem začnemo živeti svoje življenje kakor dar in kdor se daruje, se troši in naše roke postajajo zapis tega trošenja, naše obličje dobiva gube, ki so zgodovina našega izročanja ljubezni in to dela človeka lepega. Lepota je uresničena ljubezen. Ko se trošimo, se v Kristusu rojevamo kot seme, ki je vzniknilo in zaživelo. Lepo je videti mladega človeka, ko zaživi svojo vero in je lep zaradi preroške vizije, ki jo vidi. Kako bo svoje življenje daroval. Star človek pa je lep, ker je že zapisano na njem, kako se je to zgodilo. Gospod spremeni tudi tisto kar smo zgrešili in mu izročimo tudi tisto, kar nismo uspeli odživeti kot izročitev.

Kako pritegniti mlade v spomin Cerkve?

Gre za pastoralni izziv. Že samo učlovečenje nakazuje, da je Bog hotel doživeti vse postaje tega življenja. Kaj mlade navdihuje v osebi Jezusa Kristusa? Modrost življenja. Človek je danes bolj kot včeraj in jutri še bolj kot danes, občutljiv za pripoved. Krščanstvo je pripoved, ker to so scene življenja. Ni to nauk. Nauk v krščanstvu je prišel iz življenja in to smo pozabili. Potrebovali smo 400 let, da smo izdelali resno teologijo. 400 let mučencev, menihov in zakoncev. V krščanstvu je to ravno naša značilnost, da kar je od nauka, je vedno prišlo iz življenja. Če smo nauk izolirali na razumski način, smo naredili ogromno napako.

Govorijo naj podobe

Kako je možno, da človek živi s tem, da izgublja, da se daruje, to zanima vsakega človeka. Ker je prej ko slej težko živeti v tej subjektivistični lupini. Moderna sodobna umetnost išče, kako bi razbila to lupino in šla ven, ker je človek sam sebe sit. Danes vse kliče po tem, da sreča drugega. Mladi so zelo občutljivi in vidijo, da je potreba po drugem bivanjska. Svet jim je ponudil virtualno srečanje, kar je vsekakor zanimivo, ampak ti virtualno ne boš pojedel sendviča in popil čaše vina.

Kaj se je najtežje naučiti? Veliko noč.

To, da bom zaživel večno, če ne bom skrbel zase. Tega ti nihče ne bo povedal. To je modrost Kristusa, ki živi v Cerkvi. Gotovo mlad človek vsaj kakšen večer v sebi začuti sanje in hrepenenje, da bi živel, svobodno, da bi živel tako, da bi vstal, ne da se izgubi v nekem zapečatenem spominu. Ko človek zasluti in uzre lepoto življenja drugih, se zna zgoditi, da se prebudi apetit in želja po takem življenju. Kristjani se preveč trudimo, da govorimo svetu in jih prepričujemo z vsemi metodami. Z vsemi komunikacijami smo napadli svet, a svet se zapira in beži.

Dokler ni luči v sobi, je težko videti prah

Greh se spozna šele, ko začneš odpirati srce, da lahko notri zasije Sveti Duh. Pri Pavlu je greh v tem, da človek gradi na sebi, tudi svojo vero, duhovno življenje. Jaz se postim, jaz molim, jaz bom dal v puščico, jaz bom šel na romanje. Ravno v tem je zabloda.

Ko človek enkrat odkrije božjo luč in ljubezen, ki se vlije v srce, je edino, kar smo poklicani, da sprejemamo v našem življenju to, da se vse spremeni. Glavni greh je, da sem jaz ta glavni. Da slonim na sebi, na talentih, darovih, pridnosti, na vsem tem naporu. Ampak tak človek ne more razodeti Boga očeta. Zakaj? Ker je treba biti sin. Govoriti o grehu je zelo delikatno, če istočasno na človeka ne posije Gospodova ljubezen. Najprej je treba človeka povabiti na sonce, odpreti okna, da v sobo posije sonce. In ko posije, se v tistem žarku vidi celo prah, ki je v zraku in ga prej ne vidiš...