S. Božena Kutner
Bolj ko je moj danes duhovno živ, bolj bo moj jutri osmišljen
Oddaje Rok Mihevc
Pred časom je po omrežju krožil video posnetek, na katerem so policisti v nekem mestu ustavljali starejše ljudi, govoreč, da ne smejo hoditi naokrog, ker s svojo navzočnostjo, s svojo starostjo strašijo mlade. Ne vem, ali je bil dogodek resničen, bolj je kazalo na montažo, a vseeno je v tem sporočilu precej resnice.
Današnja družba pretirano povzdiguje mladost
...mladosten videz in z njo povezano produktivnost, spretnost, telesno moč, prilagodljivost, učinkovitost. Mlad človek, ki ima vse to, se čuti močnega in uresničenega, če pa ga življenje preseneti z boleznijo ali kakšnim neuspehom, ga družba zlahka izloči in zavrže, sam pa se znajde pred velikim vprašanjem smisla. Prav ta izkušnja krhkosti, ki je tako poznana starosti, pa je lahko za mladega dragocena izkušnja na poti življenjskega zorenja, ki gre v smer staranja in smrti, kar imamo vsi nepreklicno pred seboj.
To, kar sem kot mlad sanjal, to kot star okušam
Otroštvo in mladost sta pomlad življenja, obdobje formacije, oblikovanja človeka. Če je mlad človek zdrav, nosi v sebi idealizem, zagon, načrtuje, sanja svojo prihodnost, je usmerjen naprej. Starost pa se nasprotno naslanja in hrani iz preteklosti in je predvsem sad že živete izkušnje. Človekov pogled postane bolj kontemplativen, zbira sadove, živi iz spomina, iz tega, kar je že za njim. Ampak gre za isto osebo v različnih fazah življenja, in Sirah pravi: Če v mladosti ničesar nisi nabral, kako boš kaj našel v starosti? To, kar sem kot mlad sanjal, to kot star preverjam, okušam. To, kar sem mlad sejal, to na starost žanjem.
Mladi, ki so stari po duši
Vendar je resničnost taka, da imamo okrog sebe starejše ljudi, ki so kljub svojemu trpljenju veseli in srečni, in take, ki so vedno nezadovoljni, ker ne sprejemajo svojega stanja. A prav tako je tudi med mladimi. Čeprav si jih običajno predstavljamo kot polne navdušenja, rodovitnosti, smisla za humor, imamo na žalost mnoge mlade, ki so stari po duši: so žalostni, izgubili so smisel življenja, ne vedo, kje zajeti resnično veselje, ujeti so v številne pasti sodobnih odvisnosti. In ta ostarelost duše je mnogo bolj nevarna od biološke starosti.
Kristjani imamo velik privilegij
Bogoslužje nas uči, da se kristjanov pogled napaja iz konca, iz Božjega kraljestva, kjer je Kristus vse v vsem. Ko opraviš izpit, znaš ovrednotiti svoj študij, ko si star, šele prav razumeš svojo mladost, in če gledamo še širše: večnost, pogled iz Božjega kraljestva ti daje prav videti sedanji čas. Kristjani imamo ta privilegij, da pri vsaki evharistiji že vstopimo v večnost in se v Kristusu vidimo take, kot smo v resnici. Še živimo na tem svetu, a smo hkrati že tam, lepi, odrešeni, svobodni in ljubljeni.
Starček Simeon, ki svojo starost živi na preroški način
V življenju je dal absolutno mesto Bogu in na koncu svojega življenja ga je držal v svojih rokah. V njem je prejel ključ za branje svoje osebne zgodovine in zgodovine vsega izvoljenega ljudstva; našel je smisel vsega tega, kar je živel do tedaj. In to je poslanstvo vsakega človeka: da v Bogu odkrijem smisel vsega, kar sem živel, da moje življenje, tudi trpljenje in napor ni bil zaman, ampak da za vsem prepoznam Kristusovo obličje. On je luč in ključ za branje življenjske zgodbe in zrelost človeka se razodene prav takrat, ko zna svoje življenje prebrati skupaj s Kristusovim ljubečim pogledom.
Kako se lahko mlad človek pripravlja na svoja zrelejša leta?
Pridigar pravi: Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.« Na lastno starost se pripraviš tako, da dobro izkoristiš in živiš svojo sedanjost, da danes poljubiš svoja leta in jih živiš ustvarjalno. Kakšna je ta ustvarjalnost?
Jezus je v nas kot seme
S krstom kristjani prejmemo podobo Jezusa Kristusa, ki je v nas kot seme. Čas, v katerem živimo na tem svetu, nam je dan prav zato, da bi to seme v nas počasi raslo. Raste pa takrat, ko svoje življenje izročimo ljubezni, tisti velikonočni ljubezni, ki se daruje, ki daje prednost drugemu. Ta ljubezen nas spreminja, dela nas lepe in izkušene, modre.
V duhovnem zorenju so merila starosti drugačna
Čeprav običajno rečemo, da je modrost lastnost starih, pa se duhovna zrelost tiče vsakega človeka, mladega in starega. V duhovnem zorenju so merila starosti drugačna. Človek, ki je odprt delovanju Svetega Duha, ki posluša Besedo, se hrani z njo v evharistiji in jo razodeva v občestvu z drugimi, postaja moder, zrel. In tak človek se nikoli ne postara. Fizične moči se s časom zmanjšujejo, toda upanje se obnavlja, ker je upanje v Bogu, ki je vedno mlad, vedno isti. Kadar sem slaboten, takrat sem močan, pravi apostol Pavel.
Bistvo vere je sprejetje daru odrešenja. In mi se celo življenje učimo te drže sprejemanja čisto v vsakodnevnih stvareh. Ko si dojenček, vse sprejemaš, ker ne moreš drugače in si popolnoma odvisen. Ko odrasteš, delaš lahko vse sam, a svoboda ti je dana, da se naučiš zavestno sprejemati sebe, druge, okoliščine, drugačnost, Boga, razne omejitve … Potem pa pride starost, ko spet postajaš bolj odvisen od pomoči drugih, in ta preveri, koliko ti je uspelo naučiti se sprejemanja. Kot je Jezus rekel Petru: Ko si bil mlad, si se opasoval sam … ko se postaraš, te bo opasal drug …
Svojo starost si vsak kroji danes
Bolj ko je moj danes duhovno živ, ustvarjalen v ljubezni, prežet s pogledom Duha, četudi sredi težav in stisk, bolj bo moj jutri izpolnjen in osmišljen. Pri tem pa je neprecenljivo, če imamo ob sebi koga, ki je že šel pred nami to pot duhovnega življenja. Kajti mnogih stvari se lahko naučimo iz knjig, a najboljša šola se zgodi v odnosu, s konkretno izkušnjo življenja.
