Blaž Lesnik
Marko Zupan
Tanja Dominko
Sašo Mugerli (foto: Rok Mihevc)
Sašo Mugerli

VIDEO: Tudi ko ušpičim neumnost, me za mizo vedno čaka krožnik mineštre

08.04.2019, 18:00 Rok Mihevc

Verjetno si težko predstavljamo, vendar tudi božji sin je bil najstnik. To je lahko tolažba za starše, ki se danes soočajo z burnim obdobjem njihovega otroka. A ta čas je čas za spremembe pogledov tudi pri njih. V drugem dnevu Radijskega misijona je Sašo Mugerli, župnik v Šempetru pri Gorici, razmišljal na temo »Je bil Bog kdaj najstnik?«.

Edini odlomek, ki govori o božjem sinu kot najstniku je iz Lukovega evangelija, kako sta ga Jožef in Marija iskala tri dni in ga na koncu našla v templju. Danes se najstniki izgubljajo drugače, lahko bi rekli, da »zabluzijo«. A imajo vso pravico, pravi Mugerli.

Nahrbtnik kot življenjska popotnica

V najstništvu se za otroka, ki hoče odrasti, zgodi pomembna zadeva. Da vzame nahrbtnik, ki ga nosi skozi otroštvo, v njem pa so navade in vrednote staršev ter okolice. »Ta nahrbtnik mora otrok prej ko slej izprazniti, vzeti v roko vsako stvar posebej in pretehtati, če je uporabna za njegovo nadaljnjo pot. To dogajanje je burno za vse in tudi pri starših se pretresajo lestvice vrednot.« Najstnik išče svoje mesto, identiteto, želi biti boljši od staršev. A v tem zahtevnem obdobju doživlja tudi nerazumevanje z njihove strani, saj starši želijo, da bi bil otrok podaljšek njih samih. »Želijo, da bi šel neko pot, ki so si jo zamislili, da bo dobra zanj. Bog pa ima zadaj svoj načrt. Otrok razvija svojo identiteto, mora se odlepiti od svojih staršev. Ko se vezi trgajo, je boleče za vse, a je to nujno potrebno.«

Ko več ne prepoznaš svojega otroka...

Tudi v sveti družini je bilo pretresljivo, ko Marija in Jožef svojega otroka, ko sta ga izgubila v templju, nista več prepoznala, dogajalo se je nekaj, česar nista bila vajena. »Marija pa je vse te stvari ohranila v svojem srcu, jih ponotranjila in to dogajanje razumela šele čez 20 let. Tako je tudi pri nas, nekatere stvari razumemo šele kasneje v življenju, ne takrat, ko se dejansko zgodijo. V nobenem primeru ni za obupati. Treba je gledati v luči zaupanja, da ima Bog svoj načrt, ki se vedno ne sklada z načrtom staršev, ki ga imajo v mislih za svojega otroka.«

Kdo sploh še uboga?

Uboganje je zelo nemoderna beseda, deluje kot da ne razmišljaš s svojo glavo, ampak slediš avtoriteti, ki manipulira s tabo. Tudi sveta družina je na začetku ravnala drugače. Marija, Jožef in tudi Jezus so rekli »da« božji volji in to jih je pripeljalo do življenja. »Če ubogam, poslušam nekoga, ki je večji in modrejši od mene, Boga, ki me ima rad in zame pripravlja stvari, katere si niti sam ne bi upal želeti zase.«

Sašo Mugerli
Sašo Mugerli

Dokaži mi, da me imaš rad

Pri prvih zapisih Jezusovih besed se postavlja vprašanje, na kar opozarja tudi sinoda mladih in sicer, ali slišimo mlade? »V besedah »Kako, da sta me iskala?« bi lahko našli tudi vprašanje naših najstnikov, ki sprašujejo, zakaj me vidva kot starša iščeta, zakaj se zanimata zame? Zato, ker me imata rada, ker vaju skrbi ali bi rada imela mirno vest, me kontrolirala, imela nadzor nad mano, da bi bilo tako kot sta si vidva želela? Ugotavljam, da najstniki s tem preverjajo, ker hočejo garancijo, da jim pokažeš, dokažeš in poveš, da jih imaš dejansko rad. To je ključna stvari pri odnosu z najstnikom.

Starši, zaupate v božji načrt?

Prav je, da najstnik odklopi, »zabluzi«, ker to pomeni, da mu ni vseeno, gre svojo pot, preverja, preudarja. Vprašanje pa je, koliko tu starši zaupajo v božji načrt. Najstnik mora iti po drugih poteh, da si se našel in našel Boga. Vse to burno dogajanje je rez popkovine, da zaživi kot samostojna oseba. Zanj je zdravilno tudi dojemanje, da starši ne bodo več reševali njegovih problemov, ampak da začne sam skrbeti za svoje stvari, da najde svoje mesto v tem svetu in da odkriva tudi božjo voljo, kaj je tisto, kar Bog želi od njega.

Telo strmi k udobju, varčuje z energijo in to je velika preizkušnja za marsikoga, tudi za najstnike, ki niso za aktivacijo. To se danes še bolj kaže kot včasih, ker imamo več možnosti za udobje, pa tudi delovne navade so drugačne. »Z udobjem povezujemo udoben stol, kavč. Kaj pa miza? Kakšno vlogo ima? Miza je tista, okrog katere se zbiramo družina, prijatelji. Narejena je tako, da večina omizja vidi obraz drug drugega. Se pogovarjamo, srečujemo s pogledom, besedo. Na mizi je hrana, kot skupnost uživamo. Ni slučaj, da je miza postala eno od dveh centralnih delov pri liturgiji. Oltarna miza spominja na mizo zadnje večerje, ko je Jezus postavil daritev evharistije.«

Za mizo me vedno čaka krožnik mineštre, tudi ko ušpičim neumnost

Vedno sem sprejet, tudi če me dolgo ni domov. Vedno me čaka stol, mesto za mizo, kjer sem sedel. Simbolizira sprejetost pri skupnosti. Nasprotni simbol mize je fotelj. Da se dvignemo iz kavčev in uzremo drug v drugega, je več prilik v Svetem Pismu. Velikonočno jutro ima fantastično sporočilo. Ko sta Peter in Janez vstopila v grob, sta ga našla praznega. Nato sta naredila edino logično stvar, obrnila sta se za 180 stopinj in stopila iz groba. Zakaj tako natančno razlagam? Ker je to simbolika našega spreobrnjenja.

Bog vstopa skozi vsak majhen prostor ali želje...

Naše odvrnitve od navad, ki smo jih imeli pa nas ne pripeljejo do Jezusa, do tistega, kar nam je v resnično veselje, mir in tolažbo. Stopiti iz naših grobov je simbol obrniti se od vsega, kar me pelje v smrt, izoliranost. V grobu sem sam in obrat od njega je spreobrnjenje. Da to naredim pa je naprej potrebna želja po spremembi. Bog mojo želje vzame zelo zares. Je kot majhna špranja. Tudi če je še tako majhna in je v sobi tema, če skozi tisto špranjo posije svetloba, je soba svetla. Bog vstopa skozi vsak tak majhen prostor, ki mu ga dam, skozi majhne želje, ki jih vzame zares.

Sv. Duh je kot burja

…ki izkoristi vsako majhno špranjo v starem oknu in piha v prostor. Tudi če je še tako majhna špranja in je ne vidim, burja tisto špranjo najde in včasih tako zelo piha, da premika celo zavese. Sv. Duha ne vidiš, ampak po njegovih sadovih ga prepoznaš. To je tisto, kar nam sporoča velikonočno jutro, da mi Bog vedno da možnost, da ravnam drugače. Seveda, če si to želim.

Ljudje se svojega groba tudi oprijemljemo, ker je to včasih udobneje kot pa spremembe. Lažje je sprejeti žalost in razočaranje, kot narediti pomemben in zahteven korak v boljši jutri. Če postavimo nasproti grobu nič, ima človek raje žalost, razočaranje, tesnobo, kot pa nič, ker se s tem lahko ukvarja. Mi se žal ukvarjamo z negativno stranjo, če imamo nasproti nič. Zato mi Bog ponuja samega sebe, namesto vsega tistega, kar bi srečal v grobu. Potreba je, da mi pri tem koraku pomaga Bog, drugače lahko sebe zelo trpinčim, če ne povabim Boga, da v meni deluje to moje spreobrnjenje.

Celotnemu pogovoru prisluhnite v posnetku oddaje!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

S. Meta Potočnik (photo: #DeliJezusa) S. Meta Potočnik (photo: #DeliJezusa)

Zakaj s. Meta ne kupuje več avokada?

Verjetno ste se že nekajkrat vprašali, koliko sami prispevate k bolj trajnostnemu delovanju in razvoju družbe. Pa ste naredili kakšen korak več kot le to, da ste ločevali smeti ali šli peš do ...

S. Emanuela Žerdin (photo: Izidor Šček) S. Emanuela Žerdin (photo: Izidor Šček)

Kje je doma slovenščina?

V nedeljo, 21.februarja, smo praznovali mednarodni dan materinega jezika, ki je letos imel geslo JEZIKI BREZ MEJA. Unesco je tako želel spomniti, da so jeziki bistveni del civilizacijske kulture ...

p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček) p. Branko Cestnik (photo: Izidor Šček)

Kakšni so obeti za praznovanje velike noči?

Kot kaže nam gre v epidemiji počasi, počasi na bolje. Kako bo to vplivalo na večje odprtje cerkva in tudi praznovanje velike noči, smo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, govorili s p. ...