Nujno zlo

Slovenija | 20.02.2019, 10:09 Marjana Debevec

Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno. Svojih pravih namenov ne razglaša, zato je med mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž. Zato je klic k budnosti vedno na mestu. Drug drugega pa moramo opozarjati na pasti in posledice nekaterih idej, besed ali dejanj, ki so na prvi pogled dobre, vedno pa všečne in zato tudi privlačne. Stara zgodba, ki jo opisuje mit o prvem grehu, se znova in znova ponavlja. Stara kača, hudič, nenehoma dela, da bi v nas zbudil upornost in željo, da bi postali kakor Bog.

V naši, od brezbožnega komunizma ranjeni in obvladani družbi, je mnogo stvari, ki nosijo v sebi pečat zla, ki se skriva. Spomnimo se na primer, kako so pisali tako imenovan »družinski zakonik«. Pisali so ga v skritem bunkerju na ministrstvu, niso dovolili, da bi pri nastajanju tega tako pomembnega sklopa zakonov sodelovali različno misleči ljudje. Predvsem pa niso dovolili, da bi se o tem odvijala razprava. Na koncu nam je ostalo le še to, da smo ga s silnim naporom, proti toku »tega sveta« bi reklo Sveto pismo, proti toku »večinskih medijev« in njihovih gospodarjev, ljudje zavrnili. Ljudstvo je spregovorilo, a kaj ko je že isti večer nadomestni poslanec pristopil k mikrofonom in z velikim zaničevanjem volje ljudstva naznanil vložitev novega, vsebinsko popolnoma enakega svežnja zakonov, ki so bili potem korak za korakom sprejeti. To je eden od mnogih primerov, ko se poslanci dvignejo nad svojega delodajalca, nad ljudstvo, državljana, nad narod in ga prisilijo v jarem svoje ideološke zaplankanosti, prepričanja o svoj vsemogočni prav. In tako nas dejansko posilijo z stvarmi, ki jih nočemo v imenu fatamorgane napredka, razsvetljenstva in kar je še takih parol.

Certifikat za medijsko policijo

Skoraj smo že pozabili, da so ustanove, kot sta FDV ali pa samooklicani Mirovni inštitut, pridobile denunciantski certifikat za medijsko policijo, ki jo pospešeno uvajajo privatna vele-podjetja. Ker pa se ovadbe nikoli ne bodo napisale same, ampak jih mora nekdo natipkati, se bo dogajalo (oz. se dogaja!), da se bo pisec ovadb skril za ustanovo fakultete ali inštituta. Tako smo pristali v anonimnosti in vsemogočnosti tistih, ki bodo v imenu »politične korektnosti«, »inkluzivnosti«, »preganjanja diskriminacije« (mislijo sicer samo na istospolne, raznospolne, teorijo spola, resnično zatirani jih ne zanimajo) ovajali in onemogočali svobodo govora. Spomnite se, da bodo prav ti tudi govorili o mračnem Srednjem veku ali grozni Inkviziciji, ko bodo počeli prav to. Neosebno, anonimno obtožbo in onemogočenje drugače mislečega ali drugače verujočega človeka!

Ali nismo torej pristali v najhujših morah krvavega komunističnega veka? Levica je v vseh teh desetletjih vsaj toliko napredovala, da ljudi zdaj več ne ubijajo in mečejo v brezna, ampak jim najprej zaprejo usta z blokado na internetu, potem jih linčajo z medijsko difamacijo in proces zaključijo z obtožbo »po službeni dolžnosti« na sodiščih. Tako se tudi tu izognejo temu, da bi stopili na plan. Tožijo tožilci, ne zasebniki, čeprav so zasebniki užaljeni zaradi izjav, mišljenja in idej, ki jih je preganjani izjavil.

Levica je napredovala, ljudi ne meče več v brezna, jih medijsko umori

To se prozorno vidi v sedanjem preganjanju Tadeja Strehovca, kjer množica posameznikov, ki delujejo kot enoglasni orkester, ki zagovarja umor nerojenih, preganja drugače mislečega s pomočjo države, ki na tej točki ni ideološko nevtralna, ampak pristranska in zato tudi krivična. Užaljeni so, ker so bili imenovani »lobi«, torej skupina, ki v zakulisju pritiska na zakonodajalca, da ohrani krivično zakonodajo. Krivično do otroka, ki vedno pri splavu izgubi življenje. Krivično do matere, ki jo spremenijo v morilko. Krivično do zdravstvenega osebja, ker mu ne priznavajo ugovora vesti. Krivično do davkoplačevalca, ker sredstva za zdravljenje odvajajo za smrt. A ko si ne upajo vložiti osebne in zasebne tožbe, temveč to prepustijo tožilstvu, zanikajo točno to, kar je predmet obtožnice – ravnajo kot organizirana skupina v zakulisju, kot lobi torej, kar pravijo, da niso in nočejo biti. In tu spet vidimo, da med besedami in dejanji ni skladnosti, torej so spet na strani zla.

Zlo potrebuje temo, potrebuje manipulacijo, potrebuje razpršenost in nevidnost, da je lahko učinkovito.

Resnica sveti sama po sebi in vse postavlja na pravo mesto. Zato je prav, da se nenehoma soočamo z mehanizmi zla in se upremo tako ustrahovanju kakor cenzuri, pa tudi krivicam, ki jih napišejo v zakone in nanje nikoli ne pristanemo. Boj med dobrim in zlim se iz vsakega človeškega srca prelije v vidno polje družbe in se sooča na polju idej.

Ne pustimo si vzeti svobode, ki smo si jo z zanikanjem levičarskega totalitarizma pridobili! To je naš boj. Ni važno zmagati, važno se je boriti, ker nas obramba dobrega dela bolj človeške, bolj dostojanstvene in boljše ljudi. Priložnosti nam ne bo zmanjkalo, saj se zdi, da so zagovorniki zla vsemogočni, vseprisotni in sposobni vsakega koraka, da bi uveljavili svojo mračno ideologijo, ki pa je skregana z dejstvi, zato ne more obstati.