Smo Bogu všeč?

Naš pogled | 25.12.2018, 14:40 Nataša Ličen

Premišljujem, kaj vse je zaobjeto v tej besedi, pa ne samo na simbolni ravni, bolj na čustveni, intuitivni ravni, kako me nagovarja, kaj sproži v moji najgloblji zaznavi, in nenazadnje, koliko izkušenj božičnih praznovanj je že za menoj in Bog ve, koliko mi jih je še danih doživeti.

Že zaradi slednjega je modro ne zamuditi priložnosti, ki se nam nudi. Praznovati božič.

Pričakovanja ali hrepenenja ob božičnem prazniku so razumljivo različna. Vsak praznik je poseben, ker vsako leto vanj tudi sami stopamo vsaj za odtenek nekoliko drugačni. Saj nas nevidno oblikuje, kot voda strugo, gnete, žlahtni in seveda občasno »odkrhne« kaj v nas. Mnogo, marsikomu se zdi, da veliko preveč, je tistega, kar bi najraje izbrisali, česar si ne želimo, pa se vendarle dogaja, in se pogosto, če le ni bilo preusodno, čez čas tudi pokaže, da je bila to naša največja priložnost v šoli rasti. Ob vseh preizkušnjah pa je tudi veliko dobrega, od Boga poslanega. Le da žal komunikacijski poudarki sodobne, tržno in k pretirani produktivni rasti usmerjene družbe tega ne postavljajo v ospredje. 

Vendar to ni in ne sme biti izgovor. Mi smo ta družba, vsak od nas je njen gradnik. Sooblikujemo jo, in zato je odgovornost na nas, kar redno ponavljam tudi sebi, ker me ravno tako zmamijo neprave misli, tožbe, pretirana pričakovanja itn., da izbiramo, koga bomo poslušali, kam usmerili svoje misli, za kakšna dejanja se bomo odločili in kakšnim načelom sledili. To je pot svetosti, h kateri nas tudi vodi božič.

Svetost, vsaj del te milosti, mi je dana v odločitvah, da sem iskrena s seboj in drugimi. To lahko dosežem in temu sem lahko zvesta. Ni pa lahko, zahteva delo na sebi in veliko volje, vsaka moja misel je namreč na preizkušnji, vsak moj odziv. Sem poštena, iskrena, znam sprejeti tudi iskrenost drugih, čeprav mi ni po godu? Ne, ni lahko. Biti iskren pomeni, da komu ne bom všeč, da bom komu tudi moteča. Tudi iskrenost ima svoje posledice, neželene. Pa vendar, če kaj pogrešam, je prav iskrenost. Velikokrat ne vem, kaj si mislijo drugi, tudi o meni in mojem videnju sveta, kaj je za množico vseh mogočih novic in dogajanj, ki jim danes namenjamo toliko pozornosti, kdo jih piše, ustvarja, kdo jih zavije ali preobrne, da se iskrenost popači in novica izrodi. Biti iskrena/iskren in iskrenost znati izkazovati na način, ki druge ne boli, ne prizadene, ohromi, na tem bi bilo modro delati, vstopiti v to priložnost svetosti.

Ne upamo si biti iskreni, ker nas je strah odzivov drugih, predvsem nesprejetosti in izključevanj. Razumljivo, tega nas je vseh strah. Trošimo gore moči in vlagamo napore v biti všečen. Všečnost nas je preplavila, saj mnogi samo še »všečkajo«. Toda, človek je tudi nevšečen, torej nebogljen, prestrašen, sam. Če se v tej iskrenosti nevšečnega upamo pokazati sočloveku, nas bo morda zavrnil, večina pa, si upam trditi, nam bo morda še celo hvaležna, ker bo sočlovek ob nas tudi sam lahko samo to, kar je. In to je dovolj. Biti takšna ali takšen, kakršen sem. Ljudje z zrnom svetega in čistega v sebi stremimo k dobremu, želimo biti Bogu všečni. V vsakem je to zelo globoko hrepenenje. Bog nas vedno sprejme. Objame in potolaži. Nam da vrednost. Tudi kadar si nismo najbolj všeč. Nemogoče in neživljenjsko je biti vedno všečen. Naporno je, tudi pravega smisla ni v tem.

Med božičnimi darili in željami želim, da bi bilo tudi to sprejetje drug drugega. Dovolimo si iskrenost. Izprašajmo svoje misli, od kod prihajajo, se oplajajo v svetem ali v čem drugem, zakaj se tolikokrat pustimo ujeti izključujočim, nastrojenim in očitajočim? Naj napolni naše misli, dušo in srce zavedanje, da smo vsi v pričakovanju všečnosti, da si želimo potrditve, sprejetosti, ljubezni in da če dajemo, tudi prejmemo. Rešitev je, kar nas uči Jezus, in je osnova duhovnega, delati na spoznavanju sebe. Se sprejemati v všečnem in v tistem z ne.

Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi. Univerzalni jezik Ljubezni. S številnimi sogovorniki se v naših oddajah dotikamo prav tega. Kdor dela na sebi, kdor sledi cilju sprejemanja, najprej sebe in od tu naprej potem stopiti v svet razumevanja drugih, je na poti odrešenja, na poti »Enosti«, h kateri smo vabljeni tudi v božičnem praznovanju.

Ne bojmo se svojih ranljivosti, vsak jih ima, zato še nismo manj všečni, manj vredni. Jezus nas v jaslih gleda z Ljubeznijo, vsakega od nas sprejema, potolažimo se v Njem. V redu smo. Bodimo ta tolažba tudi drug drugemu. Brez pričakovanj in obtoževanj. Kajti, če smo zdaj res iskreni s seboj, bo to začutil vsak od nas. Hrepenimo samo po treh besedah, da nam soljudje rečejo: V redu si.

Za sklep še »antropohigienska« misel, ker smo blizu sklepa leta, če bomo negovali slabe misli, bo teh vse več in takšni bomo vse bolj postajali tudi sami, če pa bomo mislili ustvarjalno, dobro misleče, bo tega vse več in bomo vse bolj takšni tudi mi.

Blagoslovljen božič drage poslušalke, cenjeni poslušalci.