Ljubka Šorli, pomembna slovenska pesnica, katere opus obsega več kot tisoč pesmi

Oddaje | 05.12.2018, 08:49 Nataša Ličen

Ob letošnji petindvajsetletnici smrti pesnice Ljubke Šorli so izšle Goriške pesmi, izbor njenih pesniških del, ki jih je izbral in uredil Igor Tuta, tudi njen nečak. Njena pesniška zapuščina je bogata, obsega več kot 1030 pesmi. Večina je doslej neobjavljenih, ali pa so izšle v manj dostopnih revijah in časnikih od Gorice do Južne Amerike.

Igor Tuta: »Njeno življenje je bilo razgibano, tudi zato, ker je živela v stoletju dveh svetovnih vojn. Življenje pod fašizmom, dnevi v koncentracijskem taborišču, mučenje in ostala huda grozodejstva vojn je doživela na svoji koži. Imela je rada lirične stvari, njene prve pesmi so bile objavljene v ilegali, posvečene so bile kraju, naravi. V njej je bila tudi zelo močna narodna zavest, veliko njenih poznejših pesmi govori o domoljubju.«

Po najhujših vojnih preizkušnjah – moževi smrti, zaporu, mučenju, taborišču in boleči ločitvi od dveh majhnih otrok – se je z neverjetno močjo dvignila nad »gromečo moč viharjev« in uresničila svojo veliko poklicno željo, biti učiteljica. Kot je v spremni besedi knjige »Goriške pesmi« o Ljubki Šorli še zapisala Marija Mercina, je s svojo življenjsko držo, pesniškim in uredniškim delom ter celotnim delovanjem v javnosti, postala pričevalka o preizkušnjah, ki jim je bil izpostavljen slovenski človek na zahodnem robu svojega etničnega ozemlja, in istočasno zgled življenjskega poguma ter premoči umetnosti in etike nad surovo silo zgodovine.

»Živela je v zamejstvu in ne v središču, v Ljubljani, zato je bila pozornost slovenske javnosti, tudi literarne stroke manjša, kot bi sicer lahko bila. Moč njene poezije je nesporna. Ob stoletnici njenega rojstva, leta 2010, je bil v Gorici o njej seminar v organizaciji tamkajšnje Univerze, ki se ga je udeležilo veliko znanih imen s področja literature. Na podlagi teh posvetov, pogovor, izmenjave mnenj, se je izkazalo, da je treba bolje spoznati to pomembno slovensko pesnico. Izšlo je le pet njenih zbirk. Že ko so leta 2003 izšle Tolminske pesmi, izbor njenih pesmi z obdobja njenega življenja v Tolminu, smo vedeli, da mora slej ali prej iziti tudi knjiga njenih izbranih pesmi iz obdobja šestih desetletij njenega bivanja v Gorici, v Italiji.«

Njeno doživljanje lepote, pa naj bodo to narava, literarna ali glasbena dela, se je neločljivo povezalo s slovenskim jezikom. Različni skladatelji so opazili njeno pesniško delo in uglasbili njena nabožna besedila.

»Literarna veda v Sloveniji še ni določila točno, kako naj bi obravnavala poetiko, ustvarjalnost ter delo Ljubke Šorli. Tudi zato, ker se vsa leta, do osamosvojitve Slovenije, o Ljubki ni smelo govoriti. Njene pesmi so imele veliko religioznih motivov in to gotovo ni bil element, zaradi katerega bi jo sprejeli v Ljubljani. Kljub temu so bili posamezniki, ki so razumeli, da gre za dobro slovensko literaturo in poezijo in jo je treba temu primerno upoštevati ter jo uokviriti. Zaključenega stališča o pesnici Ljubki Šorli pa še vedno ni.«

Ta manjko bo treba zapolniti in njene pesmi umestiti tudi v šolske učbenike. To je proces, ki še traja. Njena pot do bralcev ni bila lahka: »Njena poezija se je pri ljudeh, ki so jo poznali, hitro priljubila. Otroci so njeno življenje, povsem se je posvetila poučevanju, živela je za otroke. Njeno poezijo, ki jo namenja mladim, otroci radi vzamejo v roke. Je tudi pesnica, katere pesmi so uglasbili številni skladatelji, več kot štirideset jih je uglasbilo njena dela. Pravijo, da jih je dokaj lahko uglasbiti, ker je že z izborom besed Ljubka sama nakazala ritem.«

Z možem Alojzijem Bratužem se je na umetniški, kulturni ravni ujemala stoodstotno, njuna zakonska pot pa je trajala le tri leta. Umrl je tragično, fašisti so mu dali piti zastrupljeno motorno olje. Njena ljubezen do moža je ostala nespremenjena, nedotaknjena. V vseh pesmih, ki jih je napisala o njem, pa vse do njene zadnje posvečene možu, ki jo je napisala dve leti pred svojo smrtjo, pride do izraza ista moč ljubezni. Gotovo bi nam danes sporočila, kar je opisovala že v svojih pesmih, da moramo sodelovati, skrbeti, da smo eno.