Ob 98. obletnici smrti Božjega služabnika Antona Mahniča
Slovenija Tone Gorjup
V katedrali v mestu Krk na Hrvaškem so včeraj praznovali dan Božjega služabnika škofa Antona Mahniča ob obletnici njegove smrti. Slovesno somaševanje, kjer se je krškemu škofu Ivici Petanjki in njegovemu predhodniku škofu Valterju Županu pridružilo trideset duhovnikov in redovnikov, je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Opozoril je na njegovo prizadevanje za resnico in presojanje vsega v luči dobrega in lepega. Spomnil je še, da je bil škof Mahnič vnet častilec Najsvetejšega in velik v sprejemanju in prenašanju križa.
Krški škof Ivica Petanjak je na začetku svete maše povedal, da je stolna cerkev odkar so leta 2002 v svetišče prenesli nestrohnjeno telo svetniškega škofa, ki jim je vzornik in priprošnjik, njegov grob tam, kjer mora biti. Med ljudmi, ki jih učil, opogumljal, jim pomagal in za njih maševal. Pozdravil je vse zbrane, še zlasti redovnike in redovnice, ki so se za to priložnost iz raznih krajev otoka Krka zbrali na predbožičnem redovniškem dnevu.
Nadškof Stanislav Zore je v pridigi spomnil na stavek škofa Mahniča: »Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih.« Zapisan je na spominski plošči škofu Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil krščen. Njegovo prizadevanje za resnico, za jasna krščanske načela in nasprotovanje liberalizmu so v preteklosti pogosto navajali kot nasprotovanje vsestranskemu razvoju in razlog ločitve duhov. Nadškof je zatem spomnil na doktorsko disertacijo Draga Klemenčiča o Mahničevi filozofiji oziroma estetiki. Ta je izhajal iz tega kar je resnično, dobro in lepo. Tudi ko je šlo za vzgojo mladih je vse nekrščanske vplive in poglede na stvari presojal v tej luči in to je marsikoga motilo. Nadškof Stanislav Zore je zatem Božjega služabnika Antona Mahniča, ki je bil vnet častilec Najsvetejšega, dal za zgled duhovnikom. Ob koncu je dejal, da je bil Mahnič velik tudi v sprejemanju in prenašanju križa. Pri vsem svojem delu, zlasti v zadnjih letih življenja, ko so ga zaradi zavzemanja za vernike pregnali v Italijo, ko je doživljal krivične obtožbe in nazadnje zbolel, je v križu našel moč. Ni le prenašal krivice, ampak je znal odpustiti tistim, ki so jih povzročali. Nadškof je ob koncu zbranim zaželel, da bi postali možje in žene resnice, ter da bi njegova priprošnja okrepila gorečnost v služenju bližnjim in vsem, ki so nam zaupani.
