Kako živeti, da se ljubezen, ki je v nas, lahko sprosti?

Oddaje | 30.10.2018, 21:00 Nataša Ličen

V življenju dobivamo rane, večinoma površinske, nekatere pa so tudi globoke, ki skelijo leta in leta, zadevajo nas tudi različni udarci, ki sprva ne kažejo zunanjih posledic, bolijo pa lahko dolgo. O psihološkem doživljanju sebe in sveta smo govorili z direktorjem Združenja bonding psihoterapevtov Slovenije - dr. Bogdanom Polajnerjem, univ. dipl. psihologom.

"Izgube, rane so, kot rečeno, del življenja, to vemo, pa vendar jih hkrati vztrajno odrivamo na rob. Prav zato smo vedno znova nemočni, ko se nam zgodijo. Čeprav vemo tudi, da brez tega ni moč preživeti. Po drugi strani pa izgube želimo čim prej pozabiti, iti čeznje, površno, jih izpodriniti iz zavesti. K temu nas vodi tudi duh časa. Ko govorimo o mejnih trenutkih, kot je smrt, ali druge hude življenjske rane, travme, je treba povedati, da smo psihoterapevti le ena od strok, ki pri tem lahko pomaga, pa še to je treba dati v narekovaj, duhovniki se tega področja stalno lotevajo, skozi tisočletja se že ukvarjajo s temi vsebinami.«

Na svetu je psihoterapevtskih šol približno štiristo, vsaka ima neko svojo zgodbo in specifični doprinos k reševanju težav. Od štiristotih psihoterapevtskih modalitet, je približno dvajset takšnih, ki imajo znanstveno priznane psihoterapevtske metode, med temi dvajsetimi je tudi ta, ki ji pripada dr. Polajner, to je Bonding psihoterapija. »Veliko je različnih pristopov, različnih pogledov na človeka in travmatične dogodke, ki ga doletijo, zato že znotraj stroke ni mogoče enoznačno obravnavati teh vsebin."

Človek strmi k lepemu življenju, da bi mu bilo ugodno. "Tudi, če pogledamo z duhovne dediščine, si želimo življenja v raju. Vse ostalo je motnja. Zato je, ko nas življenje tepe, normalna težnja in naše zdravo hrepenenje, želja, da se težje obdobje čim prej zaključi in bi se spet lahko počutili dobro. To je zdravo stanje, je vizija in pričakovanje, tudi z vidika krščanstva.« Neločljiva stalnica pa je seveda tudi zavedanje, da je življenje tudi križ in, če iščemo samo raj, kaj hitro spoznamo, da je to pričakovanje iluzija. »Želja biti srečen je osnovno gonilo in ko smo v dogodku, ki je izrazito stresen, travmatičen, težimo k stanju, da bi nekoč dosegli stopnjo, ko to ne bi bilo več živa rana in odprto trpljenje, ampak bi dosegli mir, da bi dogodek, ki se nam je zgodil, postal spomin, čustveno nevtralen ali da bi ob misli nanj čutili toplino, npr. ljubezen ob spominu na umrlo osebo, ki pa v našem srcu ostaja živa."

Na dogodke in doživetja se odzivamo s čustvi. Čustva niso slaba ali dobra, pač pa so kvečjemu prijetna ali neprijetna, čustva so govorica duše. So zelo kulturno pogojena. "Vsaka družba ima na čustva svoj pogled. Tudi religije imajo zelo različna stališča do čustvenega sveta. Ne smemo pa pozabiti, da religiozni in kulturni vpliv ne posegata v bazična čustva, ki so vgrajene duševne kakovosti."

Raziskave kažejo, da so v osnovi štiri čustva, največ devet. Vsa ostala čustva so sestavljanke. Kot v svetu barv, neskončno jih je, v osnovi pa so vse mešanica osnovnih treh. "Podobno je pri čustvih, zelo malo različnih izvornih bazičnih čustev je, neskončna pa je mešanica. Strah, jeza, ugodje, žalost in sem lahko umestimo še ljubezen, so osnovna, bazična čustva." Empatični ljudje so za današnjo družbo, v kateri kar mrgoli duševno ranjenih in agresivnih ljudi, darilo.

Zmožnost za čustvovanje, čustvena inteligenca je po eni strani darovana, je naša biološka dediščina, po drugi strani pa je tudi veliko priučenega zaradi vpliva družine, družbe, kulture in odnosov. "Včasih nevede in nehote čustveno pohabimo otroke, ko recimo rečemo majhnemu fantku ob padcu: »Pa ja ne boš jokal, saj si vendar fant«. Fantje, če so deležni takšnega kulturnega pohabljanja, so pozneje v življenju bolj nagnjeni k tveganju, sodijo v bolj rizično skupino, ker bodo ob doživetjih strahu, trpljenja, bolečin, ravnali narobe, ne bodo vedeli in znali, kam s temi čustvi.«