Angelus na prvo adventno nedeljo
Cerkev po svetu s. Brigita Zelič
Medtem ko na Trgu sv. Petra v Vatikanu že stoji zasnova letošnjih jaslic, se je danes na njem zbralo izredno veliko romarjev, ki so želeli prisluhniti besedi papeža Frančiška, z njim moliti angelovo čaščenje in prejeti blagoslov. Tokrat so bili priče tudi njegovemu dejanju za mir v Siriji in v drugih delih sveta, kjer divja vojna. Skupaj s tisoči otrok in odraslih po svetu je na pobudo ustanove »Pomoč trpeči Cerkvi« prižgal svečo z željo, da bi plamenčki upanja razblinili temo vojne, kot je sam dejal. Hkrati je povabil k molitvi in k pomoči kristjanom, da bi mogli ostati v Siriji, kjer je že osem let vojna, kot pričevalci usmiljenja, odpuščanja in sprave.
V opoldanskem nagovoru se je papež Frančišek oprl na evangeljski odlomek 1. adventne nedelje, ki govori o budnosti Povabil nas je, naj dvignemo pogled in odpremo srce ter sprejmemo Jezusa.
»V teh štirih tednih smo poklicani zapustiti resigniran in ponavljajoč način življenja tako, da gojimo upanje, negujemo sanje o novi prihodnosti. Evangeljski odlomek (Lk 21,25-36) nas usmerja k pozornosti, da se ne bi pustili ujeti sebičnemu in mrzličnemu življenjskemu slogu.«
V nadaljevanju je papež Frančišek spomnil, da »zvenijo posebej kleno Jezusove besede: »Varujte se, varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka.«
Naj bomo budni in molimo, je nato ponovil in poudaril, da je prav budnost, čuječnost in molitev način, kako se osvoboditi dremavosti, ki se poraja v nenehnem iskanju samih sebe in v bolestnem ukvarjanju z osebnimi problemi, veseljem in trpljenjem.
Advent je nato sveti oče označil kot primeren čas, da bi si v odprtosti srca zastavili konkretna vprašanja: kako in za koga trošimo svoje življenje. Nadalje je opozoril, da nas evangelij vabi k molitvi, k pričakovanju Jezusovega prihoda, k prožni odprtosti za druge ljudi, da ne bi ostajali ujeti sami vase in svoj svet.
»Tudi kristjani, čeprav smo Božje ljudstvo, smo v nevarnosti, da postanemo posvetni, da izgubimo svojo identiteto in celo, da krščanski slog naredimo poganski.«
Nagovor je sklenil s prošnjo k Mariji, ženi pričakovanja, naj nam pomaga utrditi naše zaupanje v Jezusove obljube, da je Bog zvest in da se poslužuje tudi človeških napak, da bi nam izkazoval svoje usmiljenje.
