Metropolit Porfirije: Vsak človek je umetnik

| 15.11.2018, 10:52 Jože Bartolj

Založba Družina in Kulturno umetniško društvo KDO? sta v dvorani Slovenske matice v Ljubljani, pripravila drugo srečanje v nizu pogovorov Ars et religio: Medverska žarišča, na katerem je nastopil zagrebško - ljubljanski metropolit Porfirije Perić. Tema pogovora, ki ga je vodil Jan Peršič je bila „Stvariteljstvo”. Metropolit Perić, ki je leta 2004 doktoriral v Atenah na temo Možnost spoznanja Boga pri apostolu Pavlu po tolmačenju svetega Janeza Zlatousta, se je izkazal kot poglobljen teološki mislec z velikim poznavanjem kulturno družbenih problemov.

Na vprašanje kaj je umetniško ustvarjanje in kakšno je človeško teženje za njim v teološki perspektivi je metropolit Perić poudaril, da za kristjana ne obstaja razlika med svetim in posvetnim v človeku. Kajti materialnega in duhovnega v človeku in svetu se ne da ločiti. Je neločljivo povezano. Krščanski Bog je po Perićevih besedah Stvarnik, ki ustvarja kot pesnik in ti dve besedi imata v grščini tudi enak koren. On ustvarja iz niča in tisto kar je ustvaril je hkrati lepo in dobro. To pa je umetnost. In ker je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti, mu je s tem dal tudi nalogo, da ves čas ustvarja, se izpopolnjuje, in da po Božji ljubezni postaja vse bolj podoben svojemu Stvarniku.

Vsak človek je po njegovih besedah poklican k stvariteljstvu v skupnosti. Ne tako, da bi hotel izražati sebe v svojem napuhu in individualnosti, ampak v skupnosti, v Cerkvi.

Metropolit Perić se zaveda, da je do nasprotja med Cerkvijo in umetnostjo prišlo tudi zaradi togosti Cerkve, ki ni uspela prepoznati in vase umestiti človekovega hrepenenja po izražanju, delanju, ustvarjanju. Začetek humanizma in renesanse, ki v središče postavi človeka, je po njegovih besedah na nek način začetek konca Zahodne civilizacije. Ta sicer ima krščanske korenine, vendar pa v središču ni več Bog stvarnik ampak človek. To je sicer pripeljalo do velikega napredka na tehničnem in materialnem področju, na duhovnem pa smo prišli skoraj do dna. Sodobna umetnost in kultura smrti, ki je velikokrat do konca izpraznjena in sama sebi namen, je torej lahko tudi krik po rešitvi. Sodobna umetnost, ki le kritizira, opozarja in ne ponuja rešitev, je lahko odgovor na velikansko žejo po duhovnem, presežnem. Umetnost in kultura, ki govorita le o sebi in izključujeta stvariteljstvo v duhovnem smislu, bi rada svojo žejo potešila s slano vodo, je duhovito pripomnil metropolit Perić. Ampak s slano vodo se ne moreš odžejati, več kot jo popiješ bolj si žejen ...

Omenil je tudi knjigo hrvaškega novinarja Draga Pilsla, V kaj verujemo mi, ki v Boga ne verujemo, kjer so zbrani teksti kakih tridesetih hrvaških intelektualcev, ki se opredeljujejo kot agnostiki ali ateisti. Perič ugotavlja, da imajo ti ljudje sprva že težavo opisati, zakaj ne verujejo v Boga, potem pa ko to že naredijo, ugotovite, da se pritožujejo nad Cerkvijo, duhovniki, klerom in ne nad Bogom. Sami se namreč zavzemajo za enake vrednote, kot jih ima Bog tistih ljudi znotraj Cerkve nad katero se pritožujejo. Zato je velika odgovornost ljudi v Cerkvi, da so tem ljudem pustili, da so zašli, da jih niso znali „nahraniti“ s hrano, ki jo držijo v svojih rokah. Seveda pa obstaja tudi del umetnikov, ampak ti so v manjšini, ki vedo, da Bog je, ampak se vseeno opredeljujejo proti njemu.

„Lepota bo rešila svet“, je bila sklepna misel metropolita Perića, ki si jo je sposodil pri velikem pisatelju Dostojevskem. Ta je sicer mislil na Kristusa, ki bo „presvetlil“ ta svet. Vendar mora tudi vsaka prava umetnost voditi k Bogu. Postati mora ikona, podoba, odsev Božjega.

Ob koncu pogovora je zagrebško – ljubljanski metropolit na kratko spregovoril tudi o krizi v pravoslavnem svetu, ki je povezana z napetostmi med Carigrajskim in moskovskim patriarhom glede priznanja samostojne ukrajinske pravoslavne cerkve. Poudaril je da gre za bolečo temo, ki jo bodo upa prešli. Je pa vsaka kriza tudi blagoslov, trenutek samorefleksije, ki ponuja nove možnosti.