S "cimri" si delimo skoraj vse
Cerkev na Slovenskem | 25.10.2018, 18:00 Nataša Ličen
Jegličev dijaški dom se je odel v srebrnino. Četrt stoletja nudi zavetje, spodbuja rast v veri in osebnosti generacijam mladih, ki srednješolska leta preživijo v njegovih prostorih. »Moja rast, moja skupnost, moj dom«, je geslo Jegličevega Dijaškega doma. K pogovoru o domskem življenju smo povabili skupino dijakov, različnih starosti in letnikov.
Josipina Julija, Eva,Tomaž in Eva: »V Dijaškem domu spoznamo veliko sovrstnikov. Več časa imamo za popoldanske dejavnosti. Marsikaj nam je pri roki. Ko smo prišli v Dom, smo bili še precej nebogljeni, v letih sobivanja pa razširimo svoja krila, postanemo bolj socialni, pametnejši, veliko pridobimo. Med seboj se dobro razumemo, druženja med nami stečejo spontano, razširimo svoj pogled, marsikaj novega se naučimo in spoznamo. Ni se nam treba zbujati tako zgodaj, imamo vsakodnevni red za učenje in vedno ob sebi pomoč, nekdo je spretnejši v matematiki, drugi pri slovenščini, tujem jeziku in si med seboj pomagamo pri učni snovi. Dopolnjujemo se in skupaj smo uspešnejši, dosegamo boljše rezultate. Ko vstopimo v domsko življenje se naučimo samostojnosti in smo primorani izstopiti iz cone udobja. Domski vzgojitelji nas spodbujajo k druženju, k zanimanju drug za drugega, k izmenjavi mnenj. S »cimri« si delimo skoraj vse. S sošolci se ne razvije samo površinsko poznanstvo, ampak se spoznamo tudi z drugačnih plati, veliko globlji so naši odnosi.«
Gašper Kočan, kaplan v Zavodu Sv. Stanislava: »Sem eden od duhovnikov v Zavodu. Naša vloga je skrb za duhovno plat otrok in mladih v našem Zavodu, za njihov osebnostni razvoj. Dijakom nudimo možnost molitve, bogoslužja in smo na voljo za pogovor. Skrbimo za povezovanje in medosebne odnose. Na prvem mestu med vsebinami, o katerih se pogosto pogovarjamo z mladimi, so šola, vprašanja osebnih lastnosti, sposobnosti in svojih meja, pri starejših, maturantih, tudi odločitve za prihodnost, kako si postaviti cilje. Marsikaj prinesejo tudi od doma, pogosto se pogovori vrtijo tudi okrog mladostniških problemov. Ko se odprejo in čutijo, da se lahko zaupajo, imamo vpogled v dušo mladega. Želijo si prav tega, zaupanja, da se zanimamo zanje, jih slišimo in resno jemljemo njihove izzive. Tudi Sinoda mladih, ki se zaključuje v Rimu, kaže na to. Mladinska pastorala je zahtevna, ves čas je treba biti na voljo in zraven in to seveda zahteva celega človeka. Hkrati pa se ob takšnem delovanju tudi vrača zadovoljstvo, veselje, dobimo takojšen odziv, česar na župniji morda ni toliko, ker smo tu vseskozi obkroženi z mladimi.«
Ana, Grega, Jani, Urška in Tinkara: »Smo skupnost, smo mladi, druži nas radost, pomembno je, da smo skupaj in da znamo držati drug z drugim. Včasih se pretvarjamo, da nas vrednote, ki jih širijo v Zavodu ne določajo, pa vendar nas v štirih letih močno oblikujejo. To so vrednote, ki so pomembne za naša življenja. Ljubezen, sočutje in podobno. Tudi, ko nimamo dobrih dni, se lahko naslonimo na »cimre«, na prijatelje, ki so vedno ob nas. Skupaj smo močna skupnost, dobro se imamo. Razlike nas tudi povezujejo. Nas dopolnjujejo. Vera je gotovo močan povezovalni člen med nami.«
Ana in Vita: »Prihajava iz povsem drugega dela Slovenije, razlike so dobrodošle, ker vsaka spozna nekaj več, spoznava še drugačno kulturo, navade. Domsko življenje nas nauči reda, discipline, najdragocenejše pa je prijateljstvo, ker vem, da imam ob sebi vedno nekoga, ki mu lahko zaupam in mu je mar zame. Tu dobimo prave prijatelje. Glede izmenjavanja pa, ravnokar imam oblečen njen pulover, ha, ha, ... ."
Tatjana Kapuralin: »Naša institucija je zelo barvita, tvorimo pa posebno celoto. V Domu si vse delimo, od oblek, dobre volje, iskanja, učenja, naše življenje je velika dinamika. Med seboj se spoštujemo, lahko smo kdaj napeti, si včasih rečemo kaj preveč, a se kljub temu vedno pozdravljamo, ni zamer, vsak je spoštovan. To je naša posebnost. Ta rast se začne že s prvim spoznavnim večerom, ki se potem samo še stopnjuje. Združujemo tudi mlajše s starejšimi, da sodelujejo med seboj in se generacije med seboj bogatijo. Dom in gimnazija praznujeta letos 25 let, srebrnina nas prežema v svaki črki in vejici. Praznovati smo začeli že lansko leto. Smo skupnost, ki živi, diha, si oprošča in tudi praznuje. Praznovanje se ne kaže samo skozi Srebrno plaketo ki smo jo dobili s strani države, ampak praznujemo predvsem skozi srebrnino, ki se kaže v večnih vrednotah, kot so mladost, pesem, prijateljstvo, biti dober človek, imeti jasno vizijo, biti aktiven kristjan, to je najžlahtnejša srebrnina in to se ohrani.«
Če želite od blizu spoznati življenje in utrip Jegličevega dijaškega Doma in Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu v Ljubljani, vabljeni na jesenske delavnice, ki bodo v času krompirjevih počitnic 29. in 30. oktobra.