Slovenski škofje pri slovesnostih na veliki šmaren vabili k spoštovanju življenja
Slovenija | 15.08.2018, 18:45
Ob največjem in najstarejšem Marijinem prazniku smo se kristjani zbirali pred podobo Matere Božje. V osrednjih božjepotnih svetiščih naših škofij so svete maše darovali ordinariji. Ponekod so veliki šmaren pričakali z molitvenimi bdenji, pred tem so se marsikje sinoči zvrstile procesije z lučkami. Tako je bilo na primer na Bledu ter v Strunjanu, Novi Štifti pri Gornjem Gradu in Olimju, celo na Kredarici.
Na Brezjah je slovesno bogoslužje vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je povabil k izbiri življenja. "Narod, ki ne zna sprejemati svojih otrok, jih tudi ne bo znal vzgajati, ne bo jim omogočal prihodnosti in ne bo jih spoštoval - pa naj vstopajo vanj ali odhajajo iz njega," je bil jasen. Nagovor predsednika Slovenske škofovske konference smo povzeli v posebni novici.
Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je slovesno sveto mašo na veliki šmaren daroval na Ptujski Gori. V nagovoru po evangeliju je poudaril, da smo kristjani poklicani, da svet, v katerem živimo, spreminjamo v kraj srečevanja, zaupanja in medsebojnega sodelovanja, ne v kraj izključevanja, sovraštva in nezaupanja. Ali bomo delali za kulturo srečevanja ali za kulturo prezira ter ali smo za rojevanje življenja ali za njegovo uničevanje in za smrt, sta izbiri, pred kateri smo postavljeni vsak dan.
Celjski škof Stanislav Lipovšek je praznoval z romarji v Petrovčah. Kljub nekaterim zaskrbljujočim podatkom je ugotavljal, da vse več zakoncev in staršev odkriva lepoto in moč urejenega zakonskega in družinskega življenja. Pri tem je omenil referendum pri nas, na katerem smo se zavzeli za klasično družino. A škof Lipovšek je tudi priznal, da sile teme na tem področju ne mirujejo, saj demografi in ekonomisti že nekaj časa bijejo plat zvona. Razveseljivo se mu zdi dejstvo, da po svetu in pri nas raste število tistih družin, ki niso odkrile le pomena in lepote urejenega družinskega življenja, temveč tudi pomen in lepoto večjega števila otrok. Ob tem je poudaril pomen duhovne vsebine in okolja, ki ga ustvarja družinska molitev in nedeljska sveta maša.
Koprski škof Jurij Bizjak je na veliki šmaren maševal na Sveti Gori pri Gorici. Spomnil je, kolikokrat zaradi različnih stvari izgubljamo pogum. "Zelo dobro sporočilo tega praznika je, da ne smemo izgubiti vere v to, da zlo ni močnejše od dobrega, čeprav velikokrat zgleda tako. Moramo ohraniti vesel pogled na svet, na svoje življenje, zgodovino, tudi na nekoliko trše stvari, ki se nam zgodijo. Verujemo, da smo v Božjih rokah, da je Nebeški Oče naš Oče in Marija naša Mati."
Murskosoboški škof Peter Štumpf je slovesno bogoslužje na praznik Marijinega vnebovzetja vodil v Turnišču.
Novomeški škof Andrej Glavan je veliki šmaren obhajal z verniki, ki so se zbrali na Zaplazu. V svojem nagovoru po evangeliju je spomnil, da je prav, če skrbimo za svoja telesa in za zdravje. A mnogi ne vidijo naprej. "Ljubijo svoje telo, ga negujejo, izpostavljajo sončnim žarkom, z maratoni in vsemi mogočimi športi se trudijo, da bi ostalo mlado, zdravo, lepo, a niso dosledni, saj hkrati govorijo, da se bo razblinilo v dimu ali se izničilo v zemlji. V resnici ga torej ne cenijo zadosti in si ne upajo misliti, da je svetišče Svetega Duha in posoda nesmrtnosti. Kjer ni te zavesti, da ima človeško življenje perspektivo večnosti, usiha volja do življenja. Ni volje za podarjanje novega življenja, celo uničuje se ga." Kot je še dodal škof Glavan, nam vnebovzetje, ki ga je že doživela Marija kot ena od ustvarjenih ljudi, govori, da bo tudi naše telo deležno sreče. "To more v nas vzpodbujati veselje in hkrati usmerjati k življenju po veri in evangeliju. Utrjevati nam more vero in spoštovanje vsakega človeka od spočetja do naravne smrti," je poudaril škof Glavan.
CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA LAHKO PREBERETE NA TEJ POVEZAVI.
CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA LAHKO PREBERETE NA TEJ POVEZAVI.
CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA STANISLAVA LIPOVŠKA
Dragi romarji, častilke in častilci Božje Matere Marije,sestre in bratje v Kristusu!
Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika in še posebej danes, so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev in turistov, ki so se na ta praznik podali na pot in se želijo na neki način srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja. Kaj je tisto, kar nagiba množice, da na ta praznik množično obiskujejo Marijina svetišča ?To ni samo izlet ali srečanje s sorodniki in prijatelji; lahko bi se srečali kdaj drugič in na drugem mestu. Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzetja, ki je kot Jezusova Mati, povišana v nebeško slavo in kot taka "začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu", kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je tisto veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje 1. berilo iz knjige Razodetja. To ni le znamenje na nebu, ampak na poti našega, mojega in tvojega življenja.
1. In kaj se dogaja na tej poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni, morda tudi malodušni ali nejevoljni ob nenehnem soočanju z zaskrbljujočimi pojavi in posledicami vsesplošne krize, ki ne popusti in se s svojimi zloveščimi lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin, pa tudi nekatere cerkvene ustanove niso dovolj odporne proti tem pojavom. In če zraven dodamo še vse druge preizkušnje kot so bolezen, neuspeh v šoli, v službi v družini in zraven še naravne nesreče, neurja, suša, požari, se zdi, da je mera polna in se zaskrbljeno vprašujemo, kam vse to vodi, kje je rešitev?
Verjemite, sestre in bratje, novo upanje, resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega Vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij kot smo včasih rekli, ampak je znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu niso samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje posijala luč, ki še vedno sije; in ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bo nastopilo novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13).
To delo odrešenja je najprej uresničil sam Jezus Kristus v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja, smrti in vstajenja. To delo odrešenja je uresničil Jezus Kristus, ko je na svoje učence poslal luč, ogenj in moč Sv. Duha, da so oni sami in njihovi učenci ponesli luč evangelija po širnem svetu. V to dogajanje je vstopila Marija, ko je v Nazaretu s svojim »zgodi se« sprejela Božji načrt in postala Odrešenikova Mati v to dogajanje smo pri krstu vstopili tudi mi, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta.
2. V današnjem evangeliju smo slišali dobro znani dogodek, kako Marija, potem ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala Odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi: Blagor Ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta. In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezano s tem poslanstvom, v vsej skromnosti ne skriva veselja in nadaljuje: Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto (Lk 1,46-49).
In kako je z nami ? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot učenci Jezusa Kristusa svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija poveličana v nebeški slavi kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja.
Ali smo kaj veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva. Tudi tu so problemi in težave, se posebno v tem času, ki se veliko govori in piše o Cerkvi, pozitivne stvari, pa žal tudi nekatera negativna dogajanja. Mnogi se sprašujejo, kako to, da se tudi v Cerkvi dogajajo take nepravilnosti in zlorabe? Za marsikoga, ki ima bolj šibko vero, je to lahko razlog, da se še bolj odtuji in razočaran odhaja. S temi pojavi se moramo resno soočati in vedno računati s tem, da Cerkev, to družino Božjih otrok sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja, da je Cerkev božje-človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani k svetosti, pa žal vedno ne sledimo zvesto temu klicu, grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu.
Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri ... (2Pt 5,8).
Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil in tudi nas vabi , da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro. Daje nam posebno znamenje, ki nam pomaga v boju zoper greh in to je zakrament sprave, po katerem nam odpušča grehe in nam daje novo moč in pogum, da se soočamo s silami teme in se jim odločno zoperstavimo. V govoru na gori nas vabi k novi pravičnosti, ko od nas pričakuje, da odpuščamo, kakor on odpušča, da za hudo vračamo dobro in ljubimo celo svoje sovražnike, da bomo otroci nebeškega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5, 44-45). Pri vsaki sv. maši smo na začetku povabljeni h kesanju, ko molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil, v mislih besedah in dejanju«. Dokler to iskreno molimo in si resno prizadevamo za spreobrnjenje in poboljšanje, lahko vsakemu mirno pogledamo v oči . Razen tega in zlasti, je prenovo treba začeti pri sebi ne pri drugem, saj Jezus pravi : »Kaj pa gledaš iver v očesu svojega bližnjega, bruna v lastnem očesu pa ne vidiš. Hinavec. Izderi najprej bruno v lastnem očesu, potem išči iver v očesu svojega bližnjega (Mt 7,3-5).
Bl. mati Terezija je to še bolj preprosto povedala. Ko jo je neki novinar vprašal :»Sestra, vi gotovo veste, kaj je treba storiti, da se bo prenovila Cerkev, je rekla :Vem; jaz in vi se morava poboljšati. Prenova Cerkve se začne pri meni in pri tebi. Papež Janez XXIII, je rekel, da je Cerkev kot mati in vsak dober otrok spoštuje svojo mater in jo ima rad, tudi če kdaj mati naredi kakšno napako. Tudi mi ljubimo Cerkev in čuvajmo njen ugled.
Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in morajo za to poskrbeti ustrezne službe. Vedno znova pa nas spremlja vabilo Jezusa Kristusa: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam (Mt 12,28-29).
3. Praznik Marijinega vnebovzetja, ki slavi delo odrešenja, ki se je najprej uresničilo na Mariji je zato resničen praznik veselja, tolažbe in upanja, ki vabi k novemu začetku na vseh področjih, zlasti v naši hoji za Kristusom v našem krščanskem življenju. Na novo pot in k novemu začetku nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in tudi pastoralno leto, ki se že svetlika na obzorju. K temu novemu začetku nas bo na poseben način povabilo leto vere, ki ga ja razglasil papež Benedikt XVI. in ga bomo začeli obhajati 11. oktobra letos, ko mineva 50 let od začetka drugega vatikanskega koncila in 20 let od izida Katekizma katoliške Cerkve. V apostolskem pismi »Vrata vere«, s katerim papež Benedikt XVI. napoveduje leto vere, je rečeno da želi to leto biti vabilo,da bi znova vzeli v roke dokumente drugega vatikanskega koncila in tudi Katekizem katoliške Cerkve in bi z njihovo bogato duhovno vsebino bogatili naše krščansko življenje in še posebej življenje in delovanje Cerkve v naši domovini.
V naši škofiji želimo v duhu Slovenskega pastoralnega načrta nadaljevati in poglabljati duhovno in pastoralno prenovo, ki se uresničuje prav v skrbi za naše oznanjevanje, za lepoto in duhovno moč svetega bogoslužja in za dobrodelnost, ko je, se zdi, vedno več ljudi, ki so potrebni naše človeške bližine in pomoči.
V želji, da bi vsi ti novi mnogo obetajoči dogodki in pojavi dobili novo moč in duhovni polet, in bi to v kar najboljši meri uresničili, danes, na slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja obnavljamo in utrjujemo našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji; to, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti in letos, ob 21. obletnici osamosvojitve, slovesno potrjujemo. Naj bo ta obnova izročitve Božji Materi Mariji izraz naše hvaležnosti in našega zaupanja do božje Matere Marije, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine, ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim v 8.stoletju oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v božje kraljestvo, tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod,do sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju prinesla luč vere našim prednikov v Panoniji in po drugih krajih, kjer so pozneje zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot npr. na Ptujski gori, na Svetih gorah, v Petrovčah, v Nazarjah, na Sladki gori, v Olimju, na Brezjah in mnogih drugih krajih. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že božji služabnik Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje. Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi. To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji božji Materi Mariji Vnebovzeti molimo: Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.
žin, Letos, v začetku junija je bil v Milanu sedmi svetovni kongres družin ko so se pogumno soočale s problemi sodobne družine, ki je razpeta med domom in službo, med delom in prostim časom, večkrat pa se pojavljajo tudi resni problemi, ko mnoge družine valovi ekonomske in socialne krize izrivajo na rob preživetja. V Milanu se je zbralo okoli milijon mlajših zakoncev in staršev, skupaj z otroki. Ob pomoči strokovnjakov in na podlagi lastnih izkušenj so ugotavljali, da so kljub vsem težavam usmeritve oziroma trendi pozitivni, da je vedno več zakoncev in staršev, ki odkrivajo lepoto in moč urejenega zakonskega in družinskega življenja. To smo videli tudi pri nas, ko smo se ob referendumu zavzeli za klasično družino, ki je utemeljena v človeški naravi, na naravnem zakonu in v Božjem razodetju, ki že na prvih straneh Svetega pisma pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, ju med seboj povezal z vezmi ljubezni, da bi v tej osnovni življenjski skupnosti dosegala polnost in smisel življenja in ustvarjala pogoje za rast novih članov človeške družbe (1 Mz 1, 27-28). Je pa tudi res, da sile teme tudi na tem področju ne mirujejo.
Demografi in ekonomisti že nekaj časa bijejo plat zvona in se sprašujejo, kdo bo delal in zaslužil za pokojnine, če ne bo otrok? Drugod se že postavljajo vprašanja, kaj bo, če nas bodo preplavili biološko in duhovno močnejši azijski in afriški narodi in ljudstva?
Zato je tem bolj razveseljivo dejstvo, da po svetu in pri nas raste število tistih družin, ki niso odkrile le pomen in lepoto urejenega družinskega življenja, ampak tudi pomen in lepoto večjega števila otrok. Nad vse je pomembna duhovno vsebina in okolje, ki jo ustvarja družinska molitev in nedeljska sveta maša. Verska in duhovna kriza močno odmeva tudi v Cerkvi, še posebej ob že zaskrbljujočem upadanju duhovnih poklicev. Pa tudi tu, se zdi, da se uresničuje preroška beseda Stare zaveze, kjer je rečeno, da Bog lahko naredi, da v puščavi začno izvirati vrelci voda in ponovno vse ozeleni (prim. Iz 41,18-2o). Tako v Cerkvi v naši domovini že opažamo rahel porast duhovnih poklicev. To je najlepša zahvala in spodbuda vsem molivcem in vsem, ki sodelujejo pri delu za duhovne poklice, posebej v Molitveni zvezi za duhovne poklice.
Bratje in sestre v Kristusu !To je oznanilo in vsebina naše vere, to je tudi temeljno sporočilo današnjega praznika, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu niso zadnja beseda. Odločilno dogajanje je delo odrešenja, je božji odrešitveni načrt, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2Pt 3,l3).
Marija Vnebovzeta nas vabi na to pot. Ona je ta cilj že dosegla, potem, ko je na poti zemeljskega življenja zvesto sodelovala in spolnila božji načrt in je zato mogočno znamenje na nebu, na nebu mojega in tvojega življenja (prim. Raz 12,1). Zato bratje in sestre, vstopimo tudi mi na to pot, da bomo obrodili bogate sadove za naša sedanjost, za našo bodočnost, za našo večnost. Marija je z nami, Tudi mi bodimo z njo. In naj nam k temu pripomore današnji praznik. Amen.
CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA JURIJA BIZJAKA
Ljudsko izročilo pravi, da gredo na šmarni dan vse kače na drevesa (Leto Svetnikov III, 403). V poletnem času je vsekakor tu in tam res možno videti kačo tudi na drevesu, postavlja pa se vprašanje, zakaj je ljudsko izročilo kače na drevesih povezalo ravno s slavjem Marijinega vnebovzetja in kakšen je nauk takšne zgodbe.
Kača na drevesu nam seveda najprej kliče v spomin prvo omembo kače v SP, ki je ravno z drevesa zapeljala prvega človeka in s tem priklicala nase Stvarnikovo prekletstvo: Ker si to storila, bodi prekleta med vsemi zvermi in vsemi živalmi polja. Po trebuhu se boš plazila in jedla prah vse dni življenja (1 Mz 3,14).
Judovsko izročilo pravi, da je kača pred prekletstvom hodila pokonci in se z lahkoto vzpenjala tudi po drevesih. Sicer se nekatere kače še vedno plazijo tudi po drevesih, vendar sodobne raziskave kažejo, da se pri tem oprijemljejo podlage kar trikrat močneje, kot je potrebno, ker se bojijo, da bi padle na tla.
Poleg navedenega prekletstva pa si je kača nakopala še drugo hudo grožnjo: Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom: Ta bo strl tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto (1 Mz 3,15).
Žena, ki je kači glavo strla, je blažena Devica, kakor pravi pesem v čast Brezmadežni: Zavistni kači na glavó stopila si ter strla jo, spočeta si brez madeža, zato slavi te zemlja vsa. Besedilo nam kliče v spomin številne upodobitve Brezmadežne, ki stoji na zemeljski obli in na glavi kače, ki se zvija pod njo.
Razlaga kače, ki je na šmarni dan na drevesu, je preprosta: Tudi kače so pod prekletstvom in se plazijo po tleh, dokler je njihova sovražnica Žena na zemlji, da lahko stre njihovo glavo. Ko pa Žena opravi svoje poslanstvo in se vrne v nebo, si tudi kače oddahnejo in splezajo nazaj na drevo, kakor so bile pred prekletstvom.
In nauk te zgodbe je razveseljiv: Kača na drevesu oznanja veličastno resnico o rešitvi, ki jo je izvoljenemu ljudstvu prinašala bronasta kača, obešena na drevo v puščavi: Če je koga kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ (4 Mz 21,9). In oznanja veličastno resnico, ki jo opeva hvalospev o zmagoslavju križa: Sovražnik, ki je na drevesu v raju zmagal, je bil na drevesu križa premagan.
In, četudi drevo v tem primeru ni omenjeno, oznanja uresničitev veličastne Izaijeve mesijanske prerokbe, ki pravi: Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo, v baziliskovo luknjo bo odstavljeni vtikal svojo roko: Nič hudega ne bodo storili, nič pogubnega naredili na vsej moji sveti gori. Kajti dežela bo polna spoznanja Gospodovega, kakor vode pokrivajo globino morja (Iz 11,8-9).
Podobno zagotovilo nam naš Gospod daje tudi v evangeliju: Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo hude duhove izganjali, nove jezike govorili, kače dvigali z rokami, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo, na bolnike bodo roke polagali in ti bodo ozdraveli (Mr 16,17-18). Apostol Pavel je kačo, ki se mu je ovila okrog roke, živ in zdrav otresel v ogenj (Apd 28,3-6).
Bratje in sestre, razveselimo se Gospodove obljube tudi mi: Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone in na vsako sovražnikovo moč in nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite tega, da so vam hudi duhovi pokorni, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih (Lk 10,19-20). Zapisana v nebesih – kamor gre na šmarni dan naša Mati in Kraljica!
CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA LAHKO PREBERETE NA TEJ POVEZAVI.
CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA GLAVANA LAHKO PREBERETE NA TEJ POVEZAVI.
